Novi Slovenski biografski leksikon

Družina se je 1900 iz Polhovega Gradca preselila v Spodnjo Idrijo, od tam pa 1910 v Šentvid nad Ljubljano, kjer je bil od 1908–12 dijak škofijske gimnazije, od petega razreda pa klasične gimnazije v Ljubljani. Zaradi vpoklica v vojsko je maturiral že na začetku osmega razreda (oktobra 1915). Večino prve svetovne vojne je preživel kot tolmač za italijanščino. Nato je študiral romanistiko in slavistiko v Zagrebu (1918–19), Pragi (1919–20) in Ljubljani (1920–21), kjer je 1921, ob koncu triletnega študija (in zaradi vojne prištetih dveh semestrih), doktoriral z disertacijo Nominalni akcent v rezijanskem narečju.

1921–23 je v Parizu na Université de Paris, Collège de France in École pratique des hautes études študiral romanistiko in se z razpravo »Filius regi« en roman 1927 na Univerzi v Ljubljani habilitiral za romansko filologijo. 1923–25 je kot suplent poučeval na realni gimnaziji v Kočevju, 1924 pa je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz slovenskega ter francoskega jezika in književnosti, junija istega leta pa dodatno še iz italijanskega jezika in književnosti. Od 1925 je bil profesor slovenščine, francoščine in italijanščine na ženski realni gimnaziji v Ljubljani, kjer je 1938 postal direktor. 1942 je bil prestavljen na mesto vodje statističnega oddelka mestne uprave, obenem je 1942–43 na škofijski klasični gimnaziji honorarno poučeval italijanščino. Od 1945 je bil profesor slovenščine na učiteljišču v Ljubljani, naslednje šolsko leto pa je začel poučevati na filozofski fakulteti. Ker na Univerzi v Ljubljani še ni bilo stolice za slovenski knjižni jezik, je postal lektor za slovenski knjižni jezik. Lektorat je obsegal zgodovino knjižnega jezika ter vaje iz pravopisa, pravorečja, frazeologije in stilistike. 1948 je postal docent, 1951 izredni profesor. 1957 se je upokojil, vendar je 1958–63 honorarno še predaval slovenski knjižni jezik. 1947–62 je bil tudi lektor v SNG Drama Ljubljana in nekaj časa honorarni predavatelj na Višji pedagoški šoli v Ljubljani. 1946 je postal eden od zbiralcev gradiva za slovar slovenskega knjižnega jezika, 1947 član ožjega slovarskega delovnega odbora, 1948 član znanstvenega sveta Inštituta za slovenski jezik SAZU ter član komisije za slovensko gramatiko, filologijo in pravopis; 1958–72 njen predsednik, 1976 je kot član njenega predsedstva izstopil. 1962, ko se je začel oblikovati končni koncept slovarja, je postal član glavnega uredniškega odbora, v katerem je honorarno delal do 1981 in nato še tri leta na domu. 1955–60 je bil pri reviji Jezik in slovstvo urednik za jezikoslovje.

Disertacija kot prvo pomembnejše Bajčevo delo ni ohranjena, objavljen pa je povzetek, v katerem dokazuje, da se je tipično slovenski premik praslovanskega padajočega naglasa na naslednji zlog (ȍko > okȏ; mȇso > mesȏ) zgodil tudi v rezijanščini, čeprav ima ta zaradi ponovnega poznejšega premika naglas na prvotnem zlogu. Trditev je veljala osemdeset let; šele Marc L. Greenberg jo je zavrnil z utemeljitvijo, da je ponovni umik proti začetku besede mlajši in da ga v rezijanščini ni bilo. V dvajsetih letih 20. stoletja je objavil še razpravi s področja zgodovinske oz. primerjalne romanistike.

V tridesetih letih 20. stoletja je Bajec skupaj s sodelavci pripravil nove slovenske čitanke s slovnico za prve štiri razrede srednjih šol. Njegovi so zlasti besedotvorje, predlogi in predpone. Čitanke se odlikujejo po skrbnem izboru domačih in tujih avtorjev, razlagi manj znanih besed oz. pojmov, literarnih opombah, dodanih vajah ter nalogah za pozorno branje in ustvarjalno pisanje, v slovničnem dodatku pa po metodično in didaktično premišljeni obravnavi pravopisa in pravorečja, skladnje in oblikoslovja v vsakem razredu v vedno širših koncentričnih krogih. Zato so več kot tri desetletja veljale za najkakovostnejši slovenski literarni in jezikovni učbenik.

1938–41 je skupaj s Pavletom Kalanom sestavil italijansko-slovenski slovar, ki je bil dvakrat razširjen, nato pa še devetkrat ponatisnjen. Več kot petdeset let je bil to najobsežnejši italijansko-slovenski slovar slovenskih avtorjev; presegel ga je šele slovar Sergija Šlenca (1997). Pri predlogih in mnogih drugih temeljnih besedah navajata Bajec in Kalan številne rekcije in frazeme.

Bajec je v letih univerzitetne kariere v treh knjigah objavil svoje osrednje individualno znanstveno delo velikega obsega, monografijo o slovenskem besedotvorju. V njej je izčrpno, sistematično ter zelo pregledno obdelal izvor in pomen s priponami tvorjenih samostalnikov in pridevnikov, ob tem pa temeljito slovansko primerjalno in analitično obdelal tudi predloge. Tvorjenke je zajel iz knjižnega jezika in slovenskih narečij, diahrono in pomenskostrukturno ter posebej opozoril na njihovo tvorbeno živost ter razmerje do knjižne norme. Monografija se odlikuje tudi po zelo bogatem ponazarjalnem gradivu.

Kot slovaropisec je Bajec sodeloval pri vseh treh največjih slovenskih slovarskih delih 20. stoletja. Slovenski pravopis (1950) obsega 19.200 gesel oz. skoraj 80.000 po družinah gnezdenih besed. Glavna gradivska osnova je slovar Maksa Pleteršnika, zato pravopis vsebuje tudi veliko narečnih, časovno zamaknjenih in strokovnih besed, ki jih sicer pojasnjuje, pogosto pa ne označuje. Glavni oznaki sta normativni, in sicer + (nedovoljeno) in * (pogojno dovoljeno). Med nedovoljenimi besedami so novejše prevzete: protiviti se, potom, starejše ljudske: pleh, preša, pa tudi prevzete: posedovati, podvzeti in – prav puristično zavračane: polbrat, parirati. Med pogojno dovoljenimi jih je veliko iz jezika izobražencev: koncizen, konsekvenca, kompleten, pa tudi ljudskih: korajža, kregati. Bajčev kriterij za tako vrednotenje je bil: če obstaja ustrezna slovenska sopomenka, ne uporabljamo tujke. Slovenski pravopis (1962) obsega 27.500 gesel oz. okoli 100.000 besed in je bil več desetletij temeljni slovar slovenskega knjižnega jezika, saj navaja zelo veliko besednih in terminoloških zvez, poleg kategorij nedovoljeno (•): brezbroj; proba, predprostor in odsvetovano (→): podvig, pretvoriti, blagoznanstvo, prompten pozna sicer tudi oznako govorno, ljudsko (*): pušeljc, čez dati, profit; nekaterim besedam manjka oznaka: bukvarna, realno število ali pa je nepotrebna: pripotec, kravaj. Zlasti Bajec je odločno zagovarjal pravopisno-pravorečno spremembo igravec, igravka, igravski, igravsto (toda: igralen, igralnica), utemeljevano z zgodovino, tujim izvorom oblik na -lec, elkanjem in pogosto nenapovedljivo izreko, kar je bilo močno v nasprotju z jezikovno rabo, zato je sprememba povzročila tako zmedo, da sta jo razveljavila Svet za šolstvo in SAZU.

Slovar slovenskega knjižnega jezika (1970–91), pri katerem je bil Bajec član glavnega uredniškega odbora, pristojnega za koncept in temeljna slovaropisna načela, izbor besedja, pravorečje, pravopis in intonacijo ter za kritično revizijo obdelanih iztočnic, hkrati pa je bil tudi slovarski obdelovalec predlogov, predpon, prislovov, veznikov in zaimkov, je najobsežnejše in eno najpomembnejših slovenskih jezikoslovnih del 20. stoletja. Napisan je na osnovi sorazmerno bogatega in raznovrstnega gradiva, pridobljenega ne samo iz leposlovnih del, ampak tudi iz časopisov in revij, strokovnih in poljudnoznanstvenih del ter učbenikov, zajema pa tudi lekseme govornih zvrsti, vključene v knjižni jezik. Knjižnega jezika ne pojmuje več kot monolitno pojavnost, podrejeno narodnemu, zgodovinskemu, lepotnemu ali pravilnemu, ampak načelu splošne rabe: besede, izrazi in druge jezikovne sestavine, ki se lahko uporabljajo v vseh zvrsteh in govornih položajih, so pojmovane kot nevtralne, sicer pa so funkcijsko (strokovno, poljudno; ozko knjižno, publicistično, pisarniško), družbeno (narečno, pogovorno, nižje pogovorno, žargonsko), čustveno ali časovno označene. Pomeni besed in posebnih besednih zvez ter strokovnih izrazov niso samo zvrstno ovrednoteni in s posebnimi pojasnili postavljeni v časovno, prostorsko ali sistemsko okolje, temveč tudi razloženi in opremljenimi s hierarhično močnejšimi ali domačimi sinonimi. Slovar slovenskega knjižnega jezika je moderniziral temeljno pojmovanje knjižnega jezika, vendar je bil v Sloveniji zelo kritiziran zaradi včasih premajhne parcialne sistemskosti, kdaj tudi upravičeno.

Poleg sodelovanja pri velikih kolektivnih delih in lastne besedotvorne monografije je Bajec objavil nad sto znanstvenih in strokovnih člankov v različnih jezikoslovnih in drugih glasilih, in sicer o besedju, pravopisu, jezikovni zgodovini, kulturi jezika in poučevanju slovenskega jezika ter o slovenskih prevodih Molièra, Charlesa Dickensa, Honoréja de Balzaca, Williama Shakespearja in Homerja.

Jezik je proučeval diahrono, normativni temelj je bil kultivirana ljudska govorica in toleriranje prevladujoče jezikovne rabe. Dobro se je zavedal različnih vrst besedja, dolgo pa je za merilo ohranjal domače : tuje, vendar je njegov jezikovni nazor vseboval tudi sestavine, ki so se mogle povezovati z modernejšim, sinhrono-zvrstnim pojmovanjem jezika, vrednotenega na osnovi prevladujoče jezikovne rabe, in to toliko laže zaradi sposobnosti sodelovalnega soustvarjanja, blagega odnosa do drugačnih in nasprotnih ter prisrčne ljubezni do slovenstva. Njegov osebnostni profil nakazujejo tudi njegovi prevodi del iz francoščine, italijanščine in angleščine.

Bil je tudi šahovski publicist, funkcionar in mednarodni sodnik, 1940–41 predsednik Slovenske šahovske zveze.

Bajec je bil 1950 soprejemnik Prešernove nagrade za Slovenski pravopis. 1972 je bil izvoljen za dopisnega člana SAZU. 1978 je dobil Kidričevo nagrado za življenjsko delo na področju jezikoslovja in bil izvoljen za rednega člana SAZU.

Dela

  • O prvotnem slovenskem naglasu ^ v rezijanskem narečju, Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino, 2, 1921–22, 40–42.
  • »Filius regi« en roman, Razprave, 2, 1925, 327–377.
  • Slovenska čitanka za prvi razred srednjih in sorodnih šol, Ljubljana, 11931, 21939, 31945 (soavtor; učbenik).
  • Slovenska čitanka za drugi razred srednjih in sorodnih šol, Ljubljana, 11932, 21939, 31945 (soavtor; učbenik).
  • Slovenska čitanka za tretji razred srednjih in sorodnih šol, Ljubljana, 11933, 21939, 31945 (soavtor; učbenik).
  • Slovenska čitanka za prvi razred srednjih in sorodnih šol, Ljubljana, 11935, 21939, 31945 (soavtor; učbenik).
  • Italijansko-slovenski slovar, Ljubljana, 11941, 21960, 31971 (soavtor Pavle Kalan).
  • Jazyk a pôvod frizinských pamiatok, Slavistična revija, 2, 1949, 160–163.
  • Slovenski pravopis, Ljubljana, 1950 (soavtor).
  • Besedotvorje slovenskega jezika, I–IV, Ljubljana, 1950, 1952, 1959.
  • Rast slovenskega knjižnega jezika, Ljubljana, 1951.
  • O purizmu in puristih, Jezik in slovstvo, 5, 1959/60, 129–134.
  • O jezikovnem pouku materinščine v višji gimnaziji, Pogovori o jeziku in slovstvu, 95–101, Maribor, 1955.
  • Slovenska slovnica, Ljubljana, 11956, 21964 (soavtor).
  • Slovenski pravopis, Ljubljana, 1962 (soavtor).
  • Razvoj knjižne slovenščine po Levcu, Jezik in slovstvo, 8, 1962/63, 5–15, 42–51, 87–91.
  • Slovar slovenskega knjižnega jezika, I–V, Ljubljana, 1970–1991 (soavtor).

Prevodi

  • Jules Verne: Otroka kapitana Granta : potovanje okoli sveta, Ljubljana, 1926.
  • François Mauriac: Kačja zalega, Ljubljana, 1933.
  • Carlo Collodi: Ostržek, Ljubljana, 1951.
  • Charles Dickens: Cvrček na ognjišču, Celje, 1952.
  • Osebna bibliografija (COBISS)

Viri in literatura

  • NŠAL, ŠAL, rojstne matice župnije Polhov Gradec in mrliške matice župnije Ljubljana Šentvid; Zavod sv. Stanislava v Šentvidu.
  • Slovenski šolski muzej, Kratek povzetek kronike osnovne šole v Polhovem Gradcu.
  • Arhiv Univerze v Ljubljani.
  • Arhiv Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani,personalna mapa.
  • Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, fasc. Bajec, Slovnično besedje za 4. in 5. knjigo Slovarja slovenskega knjižnega jezika,slovnična gesla.
  • 1. osnovna šola heroja Franca Rozmana-Staneta, Ljubljana-Šentvid : 100 let pouka v Šentvidu 1866–1966, Ljubljana Šentvid, 1966.
  • Izvestje knezoškofijske privatne gimnazije v zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano, 1908/09–1912/13.
  • Jahresbericht der k. k. I. Staatsgymnasium zu Laibach, 1913–1916.
  • Stalež srednjih in strokovnih šol v Sloveniji : šolsko leto 1925–26, Ljubljana, 1925.
  • Izvestje državne ženske realne gimnazije v Ljubljani.
  • Letopis SAZU, 1943–1986.
  • EJ.
  • ES.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Iz mojega življenja in dela, Jezik in slovstvo, 17, 1971/72, 97–100 (intervju z Antonom Bajcem).
  • Marko Kranjec: Bibliografija Antona Bajca, Slavistična revija, 20, 1972, št. 1, [3]–17 (Bajčev zbornik).
  • Naši znanstveniki pred mikrofonom : prof. dr. Anton Bajec, Naši razgledi, 14. 12. 1972, 9.
  • Jakob Šolar in čitankarji, Jezik in slovstvo, 21, 1975/76, 237–239.
  • Breda Pogorelec: V spomin akademikoma dr. Antonu Bajcu in dr. Jakobu Riglerju, Jezik in slovstvo, 31, 1985/86, 41–50.
  • Franc Jakopin: Anton Bajec (1897–1985), Letopis SAZU, 36, 1985, 151–152 (s sliko).
  • Jože Toporišič: Anton Bajec, Slavistična revija, 34, 1986, 447–450.
Müller, Jakob: Bajec, Anton, akademik (1897–1985). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1016710/#novi-slovenski-biografski-leksikon (23. februar 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine