Novi Slovenski biografski leksikon

Rojen je bil v grškokatoliški družini z desetimi otroki, ki se je 1902 priselila v Rosalnice iz Žumberka na Hrvaškem. 1924–30 je obiskoval osnovno šolo Metlika, nato je delal na domači kmetiji. Vojaški rok je služil v kraljevi gardi v Beogradu in po opravljenem tečaju dosegel čin desetnika. Po vrnitvi domov se je začel vključevati v politiko in 1941 postal član prvega Mestnega odbora OF v Rosalnicah. Spomladi 1942 je postal član KP in se pridružil partizanom. Sodeloval je v številnih bojih in 1944 padel v spopadu z Nemci.

Kot član OF je organiziral zbiranje orožja, oblačil in hrane za partizane. Maja 1942 se je skupaj z bratoma Markom in Vladom v Selah pri Jugorju pridružil 2. belokranjski četi. Ta se je preoblikovala v Belokranjski bataljon, konec junija 1942 pa v Belokranjski odred. Tedaj je Badovinac postal komandir 2. belokranjske čete, julija 1942 pa namestnik političnega komisarja bataljona Belokranjskega odreda. Sodeloval je pri številnih bojih odreda na Dolenjskem in v Beli krajini, npr. junija 1942 v napadu na čuvajnico italijanske straže ob vhodu v semiški železniški predor pri Rožnem Dolu in na karabinjersko postajo v gostilni Zajc pod prevalom Vahta na Gorjancih ter julija 1942 na vojaško utrdbo Hrast pri Jugorju. Ob reorganizaciji Belokranjskega odreda poleti 1942 je bil imenovan za komandanta 1. gorjanskega bataljona Krškega odreda, decembra 1942 so ga premestili v Cankarjevo brigado na mesto komandanta 3. bataljona. Sodeloval je v napadih na italijanske okupatorje in domobrance. Njegov bataljon je v začetku 1943 v času 4. ofenzive skupaj s hrvaškimi partizani uničil več italijanskih postojank v Žumberku, ki so varovale italijanske čete v smeri proti Bosni. Julija 1943 je sodeloval tudi v bojih pri Žužemberku. Po kapitulaciji Italije se je bataljon v okolici Novega mesta vključil v XV. divizijo. Septembra 1943 je bil namestnik komandanta Šlandrove brigade, konec meseca pa so ga imenovali za namestnika komandanta novoustanovljene XII. slovenske narodnoosvobodilne brigade ali Štajerske brigade, ki je bila ustanovljena iz glavnine Šlandrove in Gubčeve brigade in s katero se je bojeval med 6. ofenzivo in obleganjem Novega mesta novembra 1943. Svojo funkcijo namestnika komandanta je opravljal do novembra 1943, nato pa so ga premestili v XIV. divizijo. Decembra 1943 je postal operativni oficir v štabu 2. bataljona Tomšičeve brigade in januarja 1944 komandant 1. bataljona Šercerjeve brigade. Januarja 1944 je krenil na pohod XIV. divizije na Štajersko. Ker je bila njegova enota predhodna, je kot eden prvih borcev prestopil hrvaško-slovensko mejo na Sotli. Februarja 1944 je z bataljonom varoval divizijo pri prečkanju mostu čez potok Gračnica ob cesti Rimske Toplice–Jurklošter v dolini Gračnice, ko je v njihovo zasedo vkorakala predhodna enota vermanov, ki so se obdali z živim zidom šolarjev iz Lokavca. Partizani so razbili nemško enoto, ko pa se je bataljon umikal pred napadom novih nemških enot, je Badovinca, medtem ko je hotel pobrati orožje ustreljenih nemških vojakov, zadela krogla. Njegovo truplo so našli Nemci v potoku Gračnica in ga tam pokopali.

1951 je bil razglašen za narodnega heroja. Po njem so poimenovali ulice v Celju, Laškem in Metliki. 1952 so mu v dolini Gračnice postavili spomenik na mestu, kjer je padel in je pokopan. V parku pred metliškim gradom stoji njegov spomenik iz 1983 avtorja Zdenka Kalina.

Viri in literatura

Rakovec, Andreja: Badovinac, Ilija (1917–1944). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1016610/#novi-slovenski-biografski-leksikon (23. februar 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine