Primorski slovenski biografski leksikon

Kravos Jožef (med prijatelji Jofež), prosvetni delavec in pisatelj, r. 5. avg. 1909 v Dobravljah na Vipavskem, u. 13. apr. 1972 v Trstu. Oče Friderik je bil rudar v Idriji, potem zidar in kmet, mati Ana Skrt. Osn. š. je dovršil v domači vasi, s 14 leti pa se je začel učiti za krojača v sosednjih Velikih Žabljah. Začel je sodelovati v domačem PD Zarja pri pevskem zboru, v nogometni četi in dramski skupini, s katero je nastopil v opereti Čudežne gosli. Fantje so izdali nekaj številk tajnega lista Netopir in v njem se se oglasil K. s pesmimi, nekaj svojih pesmi pa je sam zapel v družbi, npr. Dobravcem (besedilo v knjigi Kuštrava glava, 26–8). Po vojaškem roku se je 1931 preselil v Trst in šival pri Beltrameju. Pridružil se je šentjakobskemu c. pevskemu zboru, ki ga je vodil župnik I. Omersa (gl. čl.), in sodeloval pri prireditvah in izletih, ki jih je prirejal zbor. Istočasno se je vključil v družbo mladih štempiharjev, ki je bila »prava narodna družina z obrambnim delovanjem« (Kravos, Spomini starega štempiharja). Z njimi je hodil v planine, na krajše izlete v okolico, pozimi so prirejali plese, poleti športne tekme in večerne zabave po gostilnah z govori, skeči, solo petjem, kupleti in pogovori z zavednimi vaščani. Pozneje so organizirali večerne tečaje za zgod., jezike in slov. Izdajali so svoje glasilo, ki ga je urejal M. Bolčič (PSBL I, 95), a je zaradi varnosti večkrat menjalo ime (Bolčič, O štempiharski literaturi). K. je zlasti zlagal pesmi za nastope, jih pel in z njimi sodeloval v listu. Pomagal je tudi prenašati slov. knjige v Beneško Slovenijo. Ko je odprl lastno krojačnico v ul. sv. Frančiška, je postala ilegalno prosvetno središče; v njej je priredil celo razstavo takratnih mladih umetnikov Spacala, Cesarja in Lukežiča. Poročil se je z domačinko Evfrazijo Valič in si kupil hišo z vrtom na Brandežiji pri Sv. Ivanu v Trstu. 10. j un. 1940 so ga vpoklicali v sanit. odd. vojaške bolnišnice v Trstu in ga poslali v Cagliari. Od tam so ga 7. sept. vrnili v Trst, kjer so ga zasliševali in mučili, da bi kaj povedal o svojih prijateljih, ki so jih pripravljali za proces. Ker niso mogli ničesar izvleči iz njega, so ga po sedmih mesecih »zaradi težjih prekrškov« poslali na otok Tremiti-San Domino v internacijo. Tu so bile razmere tako slabe, da se je njegovo rahlo zdravje poslabšalo, zato so ga premestili v Montecalvo pri Avellinu. Tu so se razmere počasi izboljšale in po dveh letih je smela priti k njemu žena. Uredil si je življenje, rodil se mu je sin Marko (gl. čl.), mar. 1945 se je preselil v Bari v oporišče jsle. NOV in od tam so ga po vojni prepeljali preko Dalmacije v Trst. Nadaljeval je z delom in se vključil v kult. življenje pri Sv. Ivanu. Bil je med ustanovitelji PD Slavko Škamperle, član svetoivanskega pevskega zbora in dramske družine. V zadnjih letih je začel pisati črtice in z njimi sodeloval v JKol, PDk, M(Trst), na radiu in drugod. 1972 mu je GMD izdala knjigo 15 črtic pod naslovom Kuštrava glava. V njih oživlja svojo mladost, poustvarja vaško življenje z revščino časov pred prvo svet. vojno, z grozotami in preganjanji obeh svetovnih spopadov, prikazuje pa tudi leta v Trstu, čeprav je v zgodbah veliko tragike, trpljenja in krivic, prevladujejo optimizem, ljudska modrost in vedro razpoloženje. K. zna vse ostrine življenja ugladiti, poslužuje se humorja, satire in groteske, jezikovno pa knjižne slov., domačega narečja, svetoivanskega govora, trž. ital. in furlanščine. 1975 je izšla pri ZTT druga K-ova knjiga Moje in vaše zgodbe iz let 1931–1945. V knjigi je šest spominskih sestavkov, ki prikazujejo K-ovo življenje v Trstu, v ječi in konfinaciji. V Spominih starega štempiharja izčrpno prikazuje delovanje te družbe mladih narodnjakov, ki so v času fašizma skrbeli za ohranjevanje narodne zavesti. Sestavek ima zgod. vrednost in dopolnjuje M. Bolčiča, ki je o tej dobi več napisal. V ostalih riše ječo in življenje v internaciji. Vsa mučenja na trž. kvesturi je stisnil na nekaj strani in nobenega mučitelja ni natančneje označil, kot bi jih hotel predstaviti kot simbol zla samega. V internaciji je razširil podobo še na pokrajino in ljudi, ki so bili siromaki, a dobri in ustrežljivi, pobožni in polni praznoverja. Noben drug interniranec ni tako živo in plastično opisal ljudi in razmer, zato sta K-ovi knjigi dokument dobe in krajev. Pripravljal je tretjo knjigo – Pot v svet, a je ni utegnil dovršiti. K. je bil poosebljena vedrost, poln življenjskega optimizma, šale in smeha in vedno pripravljen pomagati rojakom.

Prim.: Podatki domačih; M. Bolčič, O štempiharski literaturi, JKol 1952, 118–20; J. Koren, J. Kravos - Jofež, PDk 14. apr. 1972 s sl.; Zadnje slovo od J. K. - Jofeža, PDk 16. apr. 1972; Jevnikar, Zam. lit., M(Trst) 1972, 58; 1976, 42; Isti, J. K., KolGMD 1973, 41–2 s sl.; Lelja Rehar, J. K., pisatelj-samouk, radijsko predavanje 13. okt. 1972; Milica Kravos, Josip Kravos – življenje in delo, doktorska teza, Videm 1980–81 (179 str. s. sl.).

Jem.

Jevnikar, Martin: Kravos, Jožef. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1016090/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (28. junij 2022). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 8. snopič Kacin - Križnar, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1982.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine