Buchheim, Oto Friderik, grof (1606 | 1604–1664)

BUCHHEIM, Oto Friderik (Oto Puchheim, Oton Friderik Buchheim/Puchheim), grof, ljubljanski škof (r. 3. 4. 1604, Dunaj, Avstrija; u. 31. 8. 1606, v nekaterih virih 3. 4. 1604, Passau, Nemčija). Oče Johann Christoph grof Buchheim in gospod von Gellersdorf, dvorni svetnik, mati Susana von Hofkirchen.

Filozofijo in pravo je študiral na Dunaju, teologijo pa kot gojenec Germanika (1622–26) v Collegiu Romano v Rimu in bil tam tudi posvečen za duhovnika. Z Germanikom je ostal povezan vse življenje in ga je večkrat bogato obdaroval. Kot velik ljubitelj umetnosti in zbiratelj umetniških del se je najraje mudil v Rimu, kjer si je kupil manjši dvorec. 1627 ga je papež Urban VIII. imenoval za hišnega prelata in komornika, 1615 je prejel kanonikat v Salzburgu, 1630 v Halberstadtu in 1631 v Passau. Cesar Ferdinand III. ga je januarja 1641 imenoval, papež Urban VIII. pa aprila 1641 potrdil za ljubljanskega knezoškofa. Škofovsko posvečenje je istega meseca prejel v Rimu. Škofijo v Ljubljani je uradno prevzel maja 1641. S papeško dispenzo je smel obdržati kanonikata v Salzburgu in Passau. Cesar ga je ob tej priliki imenoval za tajnega svetnika.

Kmalu po prevzemu škofije je Buchheim začel z vizitacijo, vendar mu ljubljanski stolni kapitelj ni dovolil vizitirati kapitlju dodeljenih župnij. Spor s kapitljem se je še zaostril, ko je na škofijski sinodi 1642 namesto oglejskega uvedel rimski obrednik, vendar je pristojna rimska kongregacija spor odločila škofu v prid. Dobre in zanesljive sodelavce je našel v svojih generalnih vikarjih: Frančišku Maksimilijanu Vaccanu, Marku Dolinarju in Filipu Terpinu. 1654 je bil Vaccano (od 1649 pičanski škof), ki je kot ljubljanski stolni prošt večinoma živel v Ljubljani, na Buchheimovo prošnjo imenovan za njegovega pomožnega škofa.

Kljub temu da je bil zaradi dolžnosti rezidence na sedežih kanonikatov v Salzburgu in Passau veliko odsoten, je redno vizitiral svojo škofijo in skliceval letne sinode, v Ljubljani za kranjske in koroške ter v Gornjem Gradu za štajerske župnije. Na sinodi v Gornjem Gradu 1655 je zahteval natančno vodenje matičnih knjig. Njegovi vizitacijski protokoli in Relacije ad Limina v Rim pričajo o škofovem kritičnem duhu, temeljiti teološki in pravni izobrazbi in o poznavanju pastoralnih problemov ljubljanske škofije. Posebno se je zavzel za boljšo izobrazbo in vzgojo ter za boljše dohodke svojih duhovnikov. V relaciji (vizitacijskem poročilu) 1641 je podrobno opisal razmere v škofiji in mdr. opozoril na zapleteno prepletenost župnij ljubljanske škofije z oglejskimi. Predlagal je zamenjavo nekaterih župnij z oglejskim patrirahatom, vendar Rim na njegove pobude ni reagiral. V relaciji 1645 je poročal o uvedbi spovednih listkov, ki so omogočali večji nadzor nad zakramentalnim življenjem zaupanih mu vernikov, in podrobno opisal spor s stolnim kapitljem. 1646 in 1653 je dovolil nabiranje miloščine za odkup kristjanov iz turškega ujetništva.

Buchheim je bil tudi velik ljubitelj umetnosti, zbiralec umetniških del in starin. V Ljubljani je 1644–60 temeljito prenovil in za eno nadstropje nadgradil škofijski dvorec. 1642 je začel s preurejanjem stolnice, predvsem prezbiterija, 1649 je začel graditi dvorec Goričane kot letno rezidenco v italijanskem stilu. Dvorec in obnovo stolnice je nato dokončal njegov naslednik škof Jožef Rabatta. Veliko pozornost je namenjal čistosti in urejenosti cerkva, bogoslužnih predmetov in oblačil. Slabo vzdrževane cerkve je ukazal opustiti, takšne oltarje v njih pa odstraniti. Gradnji novih cerkva, če ni bilo zagotovljeno njihovo primerno vzdrževanje, ni bil naklonjen. Kljub temu je bilo v njegovem času obnovljenih ali na novo pozidanih nekaj izjemnih sakralnih objektov: cerkev sv. Petra v Ljubljani, kapela božjega groba v Štepanji vasi, nov prezbiterij pri Devici Mariji v Polju (Ljubljana Polje) in avguštinska cerkev Marijinega oznanjenja v Ljubljani. Prenovil je gornjegrajsko cerkev, dal zgraditi cerkev v Nazarjah in božji grob v Novi Štifti pri Gornjem Gradu.

V času njegovega škofovanja so se 1656 v Ljubljani naselile klarise in 1643 na Jami v Šiški bosonogi avguštinci. 1647 je slovenske pridige v ljubljanski stolnici zaupal jezuitom, ki so 1652–58 tudi z njegovo naklonjenostjo zgradili novo poslopje gimnazije.

Buchheim je nepričakovano umrl v Passau, kjer se je udeležil volitev novega škofa. Pokopan je v tamkajšnji stolnici; nagrobni spomenik iz belega apnenca je bil uničen v požaru 1680.

Puchheim (Buchheim) Oton Friderik, grof, 11. škof lj., r. 31. avg. 1606 na Dunaju dvornemu vojnemu svetniku Janezu Krištofu P.-u, u. 3. apr. 1664 v Passauu na Bavarskem. Potomec škotske plemiške rodbine, ki se je za križarskih vojn naselila na Avstrijskem, je študiral med 1622–6 v Collegium Germanicum v Rimu bogoslovje, potem na univerzi na Dunaju filozofijo, teologijo in pravo, postal 1627 komornik papeža Urbana VIII. in dobil nato kanonikate v Salzburgu, Passauu in Magdeburgu. L. 1641 ga je papež Urban VIII. na predlog cesarja Ferdinanda III. imenoval po smrti škofa Rajnalda Škrliča za lj. knezoškofa. Ker je še nadalje obdržal kanonikat v Salzburgu, se je vsako leto dalj časa tam mudil, a potoval je tudi mnogo po Italiji in zlasti v Rim, kjer je zavod Collegium Germanicum večkrat bogato obdaroval. L. 1642 je sklical v Lj. škofij. sinodo in zahteval, da se morajo vsi duhovniki ravnati po rim. obredniku; dotlej se je rabil oglejski obrednik. Duhovščina pod stol. dekanom pa se temu ni pokorila in se sklicevala na domače stoletne navade. Da poravna spor, je papež poslal v Lj. 1644 kardinala Melzija. Zaradi teh in podobnih ovir P. ni bil rad v Lj. ter prepuščal upravo škofije svojemu generalnemu vikarju Filipu Trpinu ter lj. stolnemu proštu in poznejšemu (od 1663) tržaškemu škofu Francetu Maksimilijanu Vaccanu, vendar je redno pošiljal v Rim vizitacijska poročila, ki pričajo o njegovem kritičnem duhu in globoki naobraženosti. Cesar Ferdinand III., ki je cenil njegovo politično uglajenost, ga je imenoval za svojega tajnega svetnika. P. je dobro poznal zgodovino lj. škofije. Dokumente škof. arhiva je proučil tako temeljito kakor noben njegov prednik. Zato ni mogel zanikati dejstva, da je bila lj. škofija vsaj de iure podrejena oglejskemu patriarhu (vizitac. poročilo z dne 21. apr. 1657).

Bil je tudi velik prijatelj umetnosti ter pokupil v Italiji mnogo znamenitih slik in paramentov, ki jih je pa v testamentu zapustil cerkvi sv. Apolinarja v Rimu. Namesto (1613) pogorelega grada v Goričanah je sezidal med 1631–4 niže od prejšnje novo graščino v ital. slogu, 1643 pa je nadzidal škofijskemu dvorcu v Lj. drugo nadstropje in dvorec docela prenovil. Za njegovega škofovanja so prišli v Lj. 1656 klarisinje in 1659 diskalceati. Zadnja leta je bolehal in bival stalno v Salzburgu. Umrl je v Passauu, kamor se je odpravil k škofovi volitvi. Tam je tudi pokopan. Njegovo geslo je bilo: Tempora tempore tempera. – Prim.: Valvasor, VIII, 673 in. XI, 191; IB 1838, 28 in 30; MHK 1850, 14; A. Jellouschek, Beiträge zur Geschichte des Laibacher Bistums, MHK 1852, 35–6; Dimitz IV, 96–7; A. Steinhuber, Gesch. des Collegium Germanicum-Hungaricum in Rom (Freiburg im Breisgau 1895), po njem J. Benkovič, Kranjski bogoslovci v Rimu, IMK 1898, 68; Gruden 956 do 957; J. Turk, O početkih lj. škofije, ČZN 1937, 79; V. Steska, Škofijski grad Goričane v ZUZ 1942, str. 68; V. Steska, Galerija lj. škofov v Glasniku presv. Srca Jezusovega 1938, 91–2 (slika). Ara.