Asbóth, Oszkar (1852–1920)

Indoevropsko jezikoslovje je začel študirati v Budimpešti, nadaljeval v Leipzigu, Berlinu (pri Albrechtu Webru) in Göttingenu (pri Theodorju Benfeyu), kjer je bil 1875 promoviran. Študijsko se je izpopolnjeval 1882 in 1889 v Rusiji. Na pobudo Vatroslava Jagića se je poglobil v slavistiko. Na univerzi v Budimpešti je 1882 kot utemeljitelj madžarske slavistike postal docent, 1885 izredni in 1892 redni profesor za slovansko jezikoslovje in slovstva. Po revoluciji 1919 je bil odstranjen z univerze.

Pri njem je študiral Avgust Pavel, od katerega se je naučil prekmurščine in si z njim v njej tudi dopisoval. Pavla je neuspešno predlagal za profesorja hrvaškega jezika in svojega naslednika na isti univerzi. Ustanovil je prvo madžarsko revijo za indoevropeistiko in splošno jezikoslovje Nyelvtudomány (1906–17), v kateri je objavljal tudi Pavlove razprave o prekmurščini. Pavlovo razpravo o cankovskem glasoslovju je na njegovo pobudo izdala Madžarska akademija znanosti, sam pa je o njej napisal obsežno poročilo v Nyelvtudomány in nemški povzetek v Rocznik slawistyczny (Wrocław, 1910). V posebni razpravi je primerjal prehod j → d' v prekmurščini in prekodonavskih madžarskih narečjih (1908). Dopisoval si je z Antonom Aškercem, Matijo Murkom in Ivanom Prijateljem. Prijatelj je na njegovo prošnjo napisal pregled slovenskega slovstva za madžarsko Svetovno slovstveno zgodovino (1911). Poleg ruskih slovnic in dela o naglasu v slovanskih jezikih (1891) je pomembno njegovo raziskovanje slovanskih izposojenk v madžarščini. V svojem delu Szávság a magyar kersztény terminológiában (Slovanstvo v madžarski krščanski terminologiji, 1884) je dokazal njen starocerkvenoslovanski (piše staroslovenski) značaj, v delu A szláv szók a magyar nyelvben (Slovanske besede v madžarščini, 1893) dokazuje njihov izvor v "stari bolgarščini". Isto teorijo zagovarja v svojem najobsežnejšem delu Szláv jövevényszavaink I (Naše slovanske izposojenke, 1907), vendar priznava prevzem slovanskih izposojenk iz več jezikov. Delo je kritika istoimenskega dela Jánosa Melicha. V številnih člankih in razpravah je obravnaval začetke madžarsko-slovanskih etničnih stikov ter posamezne pojave in besede s področja madžarsko-slovanskih stikov. Mnogo je polemiziral z madžarskimi neslavisti in njihovimi predstavami o madžarsko-slovanskih jezikovnih stikih.