Novi Slovenski biografski leksikon
Po osnovni šoli in gimnaziji z maturo v Pulju (1902) je študiral antično arheologijo, zgodovino starega veka in klasične jezike na univerzi na Dunaju in bil 1910 promoviran z disertacijo Darstellung der grossen Lichtgottheiten bei den Griechen und Römern. Strokovno se je izpopolnjeval s štipendijo avstrijske vlade na potovanjih po Italiji, Grčiji, severni Afriki in Mali Aziji. 1910 je nastopil službo v avstrijskem arheološkem inštitutu na Dunaju in bil 1913–19 ravnatelj arheološkega muzeja v Ogleju. Ko je Oglej pripadel Italiji, so ga internirali v Rim. Po izpustitvi 1920 je odšel v Split, kjer je bil v arheološkem muzeju kustos in od 1926 do upokojitve 1949 ravnatelj. Ker je bil poročen s Ptujčanko Dragico, r. Bratkovič, je poslej poletne mesece redno preživljal na Ptuju, kjer je deloval v več arheoloških komisijah. Po 1945 je bil med častnimi gosti arheoloških kongresov v Sloveniji in drugih republikah bivše Jugoslaviji. Udeleževal se je tudi raznih mednarodnih kongresov, pogosto aktivno. Dopisni član JAZU je bil od 1931, redni od 1947.
Še kot študent je 1903, tudi zaradi prijateljstva z Viktorjem Skrabarjem, prišel prvič na Ptuj. Za časa delovanja na Dunaju in v Ogleju je bil tesneje povezan z raziskovanji na Ptuju, delno zaradi poročanja inštitutu, delno pa zato, ker so ga člani Muzejskega društva (pod Skrabarjevim vplivom) prosili za sodelovanje. Med vsemi arheologi, ki so prihajali na Ptuj, se je Abramić odlikoval s svojo razgledanostjo po epigrafiki in klasični arheologiji nasploh. 1908 in 1909 je s Skrabarjem raziskoval na posesti Marije Leskoschegg (tete Skrabarja) na Zgornjem Bregu na Ptuju in osrednjo pozornost namenil poznorimskim grobovom v ruševinah starejših rimskih stavb. Na Ptuju je 1911 vodil prvo večje sistematično izkopavanje na Panorami in mdr. odkril svetišče kabirov, starogrških božanstev semitskega izvora. Do konca prve svetove vojne je zavzeto sodeloval pri postavitvi ptujske arheološke zbirke in pripravil strokovni vodič po njej. Ta sicer upošteva zaporedje in postavitev iz stare nižje gimnazije, ki je bila na Prešernovi ulici, vendar je knjiga še danes dragocen pregled rimskih napisov in drobnega gradiva. Nekaterim temam, ki se jim je posvečal na Ptuju, je ostal zvest tudi pozneje (npr. konjeniška božanstva v Dalmaciji). Poznavanje dalmatinskega gradiva je bilo mdr. podlaga za pravilno razlago likovnega motiva s Ptuja. V času, ko je več delal na Ptuju, se je seznanil z nekaterimi drugimi antičnimi najdbami v Sloveniji in o njih pisal.
Arheološke objave je začel s člankom o rimskih utežeh iz Pulja (Mitteilungen der K. K. Central-Commision zur Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale, Dunaj, 1906), v Splitu pisal o več skupinah napisov, največ z vojaško vsebino (npr. v Compte rendu du Ve Congrès international des sciences historiques, Bruselj, 1923), jim dodal skupino grških napisov iz Salone (Vjesnik za arheologiju i historiju dalmatinsku, Split, 1924/25), dopolnil objavo reliefa Franeta Bulića s petimi mostovi (Vjesnik za arheologiju i historiju dalmatinsku, Split, 1922). Ukvarjal se je tudi s študijem rimskih cest po Dalmaciji (Starinar, Beograd, 1926/27), pisal o žigih na opeki in na amforah v Saloni (Vjesnik za arheologiju i historiju dalmatinsku, Split, 1926/27), analiziral večje število likovnih upodobitev: Venere Anzonticae, Tyche Salonitanae, Bakha (Vjesnik za arheologiju i historiju dalmatinsku, 1929, 1935–49, 1952; Glasnik Primorske banovine, Split, 1939), konjeniških božanstev, Kairosa, Dioskura (Jahreshefte des Österreichischen archäologischen Institutes in Wien, Dunaj, 1930; Vjesnik Hrvatskog arheološkog društva, Zagreb, 1937–40; Vjesnik za arheologiju i historiju dalmatinsku, Split, 1952), posvetil pozornost tudi ilirski noši (Časopis za zgodovino in narodopisje, 1937) in upodobitvam sončnika v Dalmaciji in Noriku (Vjesnik za arheologiju i historiju dalmatinsku, Split, 1928/29; Jahreshefte des Österreichischen archäologischen Institutes in Wien, Dunaj, 1929, Beiblatt). Izkopaval je tudi po drugih mestih Dalmacije, npr. obzidje Salone in zahodno nekropolo (Vjesnik za arheologiju i historiju dalmatinsku, Split, 1935–49, 1953) in velika rimska naselja kot Andetrium, Asseria, Bigeste, Budva, Delminium, Gardun, Ljubuški, Nin, Stobi, Trogir, Vis itd. (Nova Evropa, Zagreb, 1929; Glasnik Narodnog univerziteta Boke Kotorske, Kotor, 1937; Ljetopis Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti : za godine 1946–48, Zagreb, 1949). Od 1920 je bil sourednik, od 1928 urednik Vjesnika za arheologiju i historiju dalmatinsku.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine