Primorski slovenski biografski leksikon

Javornik Mirko, pisatelj, esejist, publicist, urednik in prevajalec, r. 26. sept. 1909 v Cerknici, živi v Washingtonu v ZDA. Oče Jakob iz Dramelj pri Celju je bil delavec v železarni v Škednju (Trst), od 1914 električar v Clevelandu, mati Uršula Branisel iz Cerknice, kuharica. Osn. š. je dovršil v Cerknici, 6 razr. škofijske klas. gimn. v Št. Vidu nad Ljubljano, zadnja dva razr. kot gojenec Marijanišča na klas. gimn. v Lj. (matura 1929). Dve leti je študiral slavistiko in eno leto pravo na lj. U, vendar študija ni dokončal, ker je živel od 1930 dalje kot svoboden pisatelj. Veliko je potoval, ne samo po Evropi, ampak je bil v Palestini, Maroku in na Kanarskih otokih. V jeseni 1935 so mu ponudili službo programskega ravn. novega kina Union, ker pa je hotel izbirati filme samo po umetniških merilih in estetski vrednosti, je prišel navzkriž z lastniki in spomladi zapustil mesto. 28. dec. 1935 je postal glavni ur. novega kat. dnevnika Slovenski dom (podpisan od 1936), ki je postal 1943 tednik in je izhajal do 28. apr. 1945. Istočasno je J. sodeloval pri Radiu Lj. (1936–45). Po odhodu v emigracijo je bil od maja do avg. 1945 tolmač pri brit. zasedbenih silah na gornjem Koroškem, po presledku slabega leta pa spet v Rimu do mar. 1948. Maja 1948 je prišel v Trst, kamor ga je povabila SDZ, da bi urejal Demokracijo. Ker se niso zmenili, je sprejel okt. 1948 mesto ur. poročil na zavezniškem Radiu Trst II. v slov. jeziku, kjer je bil več let tudi politični komentator. Poleg tega je nastopal kot napovedovalec, igralec in pevec pri radijskem zboru, predvsem pa je pisal in sestavljal različne oddaje: informativne, zgod., literarne, npr.: Zgodovina odkrivanja sveta, Azija (12 oddaj), Afrika (8 oddaj); Tuja jadra na obzorju – prigode morskih razbojnikov od praveka do danes (13 oddaj). Od 1958 do okt. 1960 je vodil lastno vsakodnevno enourno oddajo Vrtiljak sveta. Iz raznih literatur je prevedel okr. 80 dramskih del za trž. Radio (naslovi v knjigi 20 let Radijskega odra in v Pero in čas, II.). Za Radio je dramatiziral Pregljeve Zgodbe zdravnika Muznika, Tavčarjevo Visoško kroniko, Bertoncljev Vzpon na Dhaulagiri, Bora-Komorowskega Nepremagljive, Poea Konec Usherjevine in Zločin v Mrtvašniški ulici. Sam je napisal za Radio Rdeči mak, Potni list in Tri božiče (po motivih Ch. Dickensa). Z odhodom zaveznikov 1954 je izgubil službo, zato se je preživljal kot zunanji radijski sodelavec in kot vodja dramatskega odseka (1956–57), dokler ni nov. 1960 odšel z družino v ZDA. Od jul. 1961 do upokojitve jun. 1974 je bil v službi pri zunanjem ministrstvu ZDA kot spremljevalec njegovih uradnih gostov iz tujine, največ iz Jsle., kot njihov tolmač in kot ustni in pismeni prevajalec za slov., srbohrv. in nem. Delo je pogosto obsegalo tudi prevode in povzetke za Belo hišo pod Johnsonom in Nixonom. Tako je prepotoval in preštudiral vse države ZDA. Od 1956–61 je sodeloval pri slov. oddajah Radia Klagenfurt, od 1961–70 pri Radiu Glas Amerike v Washingtonu. Pisati je začel 1927 novele, črtice in potopise v S, Dm, MP, DS, Ilustracijo, Odm, Hramove zapiske, Krog, Zbornik zim. pomoči, Besedo o sodobnih vprašanjih (ur. z R. Jurčecem), Obisk (ur. z L. Klakočerjem), Ilustr. druž. mesečnik; v Trstu v Demokr., KatG, M(Trst), Naš tednik – Kronika (Clc); v ZDA v Medd, GlasSKA in Sij. Prvo večje priznanje je dosegel z novelama Balada o cigareti in Osem ur življenja, ki sta socialno nadahnjeni in sta izšli v almanahu Sedem mladih slov. pripovednikov (Krekova knjižnica 1930). Leto pozneje se je oglasil v DS z odlomkom romana Bogovi padajo, kjer je zajel iz spominov na otroštvo med prvo svet. vojno. 14. je izšla povest Črni breg, kjer je prvi prepričljivo popisal delo in nesrečo v rudniku, fanta, ki ohromi in ga zato dekle zapusti, nazadnje pa ubije pogrezajoča se hiša. Opis je deloma naturalističen, v podajanju duševne napetosti ekspresionističen. Dar za poročanje in oblikovanje je uspešno razvil v potopisih, ki so bili tedaj med Slov. še malo v navadi. Tako je izdal 14. Srečanja z nepoznanimi, knjigo o potih in ljudeh. V štirih potopisnih novelah nas vodi po Evropi in v prerezu podaja duhovno, notranjo podobo tedanje Evrope. V Gogu slika zastopnika prenasičene, zdolgočasene Evrope, ki ne ve nikamor in odmira. Kokain podaja usodo mlade Jane, ki mora živeti na Primorskem, odrezana od matične domovine, pod tujim pritiskom in v mračnem duševnem vzdušju. Razmere je spoznal na obiskih pri prijatelju Stanku Vuku. Z izredno silo in preprostostjo je v mladem Nemcu Fricu naslikal zastopnika evropskega nacionalizma (Beg pred jesenjo). Končno je v Znamenju prerezanega vratu očrtal ob drobnih slikah iz pomorskega Marseilla duha tiste razrvane in raznorodne Evrope, ki ima toliko obrazov, da ne ve, kateri je njen pravi. Kritika je knjigo ugodno ocenila, I. Brnčič pa je o Begu zapisal, da spadajo posamezne strani te novele »med najbolj uspelo tovrstno našo prozo«. Podobna je bila Pomlad v Palestini (1935), potopis, v katerem je opisal pot v svete kraje, srečanja s trgovskim duhom, ki ga je odbijal, judovsko naseljevanje in spreminjanje puščav v nasade, v čemer pa je videl tudi izrivanje Arabcev. Ob izidu je kritika molčala, zato se je užaljen umaknil iz leposlovnega ustvarjanja. 1944 je izdal »izbor iz let 1931–1941« v knjigi Pero in čas. V njej je zbral »izpovedi o umetnosti in o sebi, prikaze domačega sveta, njegove lepote in bridkosti; potopise ter razprave o ljudeh in vprašanjih teh desetih let« (Opomba). Tu je najmočnejši v pripovednem popisu domačega kraja, pokrajine ob Cerkniškem jezeru in tedanji meji, ki mu na vsak korak oživlja spomine na mlada leta, na srečanja z ljudmi, na zgodbe s tihotapci. Živi in sveži so tudi potopisi, ki predstavljajo jedro knjige. Na koncu je obračun z Josipom Vidmarjem na penklubskem sestanku v Barceloni (List iz dnevnika, 1935). 1980 je izdal knjigo Pero in čas, II., izbor iz pisanja od 1927 do 1977. Izšla je pri založbi Tabor (Trst, Washington, Buenos Aires), natisnila pa jo je tiskarna Del Bianco v Vidmu (532 str., ponatis tam 1981). Knjiga je »nekaka literarna avtobiografija v obliki vseh zvrsti mojega pisanja, razen političnega, obsegajočega petdeset let službe slov. besedi in ustvarjanju lepote v njej« (O knjigi). Knjiga ima 7 oddelkov, prvi trije so podobni kot v prvi knjigi, v 4. so njegovi pripovedni spisi in radijska drama Rdeči mak, v 5. govori o ljudeh in problemih, v 6. je združeno »pisanje za sproti«. Tu je največ sestavkov za trž. Radio o najrazličnejših vprašanjih, zadnje je predavanje O slovenski besedi, ki ga je govoril na študijskem dnevu Lige slov. Amerikancev v Yale Clubu v New Yorku nov. 1977. V Epilogu je zbral odlomke ocen svojih del. J. je prevedel tudi nekaj povesti in romanov, ki so izšli pred vojno v Lj.: Martin Andersen Nexo, Prekletstvo; Hermann Sudermann, Mati Skrb; Heinrich Mann, Velika stvar; Stijn Streuvels, Hlapec Jan; Mihael Pravdin, Podrl se je svet; Upton Sinclair, Dolarji; Charles Dickens, Dorritova najmlajša; Hugo Wast, Zlato večnega Juda; Andrea Majocchi, Kirurgovo življenje. Več prevodov je izšlo v listih in revijah. Bibliografija je v knjigi Pero in čas, II., 522–26 s sl.

Prim.: Osebni podatki; o knjigah so poročali: Sedem mladih slov. pisateljev, J. Vidmar, LZ 1931, 147–49; Fr. Vodnik, DS 1931, 84–85; Črni breg, J. Vidmar, Sd 1934, 130–31; Fr. Vodnik, DS 1934, 216–17; Juš Kozak, LZ 1934, 116–18; V. Smolej, M 1934, 151; Srečanja z nepoznanimi, I. Brnčič, LZ 1935, 359–61; Edv. Kocbek, DS 1935, 351–52; B. Vodušek, Sd 1935, 374–78; Pomlad v Palestini, T. Potokar, SKG Bgd 1935; Pero in čas, T. Debeljak, S 1944; B. Borko, J 1944; Dr. T. Debeljak, Panorama slov. leposlovnih ustvarjalcev v emigraciji, KolSS 1955, 229 s sl.; isti, Trideset let zdomske emigracijske književnosti, KolSS 1973–75, 382, 390, 420; St. Janež, Zgod. slov. književnosti, Mrb 1957, 570; 20 let Radijskega odra, Tr. 1966, na več straneh; A. Slodnjak, Slovensko slovstvo, Lj. 1968, 413, 415, 468; ZSS VI, 371–72 s sl.; Pogačnik-Zadravec VIII, 76–8; Al. Geržinič, Mirka Javornika bogatih 70 let, Sij 26. mar. 1980; V. Beličič, Pero močnejše od časa, KatG 3. apr. 1980 s sl.; M. Jevnikar, M. J., Pero in čas, II. knj., M(Trst) 1981, 18–19; T. Debeljak, Mirko Javornik – pisatelj (za sedemdesetletnico ob izidu knjige Pero in čas II.), Medd XVII, 1981, št. 4, 289–341, in poseben odtis.

Jem.

Jevnikar, Martin: Javornik, Mirko. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1012640/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (21. februar 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 7. snopič Hafner - Juvančič, 1. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1981.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine