Primorski slovenski biografski leksikon

Harej Zorko, glasbeni, kulturni in javni delavec, r. 22. dec. 1921 v Dornberku. Oče Anton, kmet; mati Štefanija Vidmar. Osn. š. v Dornberku, pripravnico v Alojzijevišču v Gor. 1933–34 je šel v malo semenišče. Po maturi 1941 se je vpisal v bogoslovje, 1943 pa študiral klasično filologijo na lj. U. Junija 1945 je napravil v Gor. še državno maturo, da se je lahko prepisal na fakult. za književnost (Lettere) tržaške U, kjer je jeseni 1948 napravil doktorat iz srednjeveške latinščine. Nato je poučeval dve leti na slov. industrijski š. pri Sv. Jakobu in v Rojanu (1947–49), potem na drž. višji realni gimn. v Trstu (lat. in grščino). Avgusta 1957 je bil nameščen na RAITrstA, najprej na glasb., nato na dram. oddelek. Po reformi okt. 1976, ko je bila ukinjena razporeditev oddaj po strokah, je vodil večerni oddajni pas. Od aprila 1979 ureja glasbene sporede. – Izven poklicnega dela je najbolj vidna H-jeva glasbena dejavnost, predvsem zborovodska in organizacijska. Poleg rednega š. pouka v glasbi se je učil kompozicijske zvrsti pri Emilu Komelu v Gor., pri muzikologu Vitu Leviju v Trstu ter pri Ivanu Grbcu. Z zborovodsko dejavnostjo je začel s 13. letom v malem semenišču, ko je nekatere sošolce učil Vodopivčeve pesmi. S 16. letom je že redno učil v domači vasi dekliški zbor. Nato je vodil zbore v semenišču, v Dornberku in občasno v drugih vaseh, npr. v Ajdovščini, v Opatjem selu, 1944–45 pa .moški zbor v Gor. Po vojni je istočasno vodil moški zbor v Dornberku, v Trstu mlad. zbor v Dijaškem domu v ul. Buonarroti, mešani zbor na Rocolu in moški zbor akad. kluba Jadran. Najdlje je vodil akad. zbor, do 1955. Nato je pomagal pri tem ali onem zboru, najstalneje pri cerkv. zboru v Bazovici. Potem ko je bila v marcu 1963 ustanovljena ZCPZ, je nekajkrat vodil združene zbore. V Zvezi je včlanjenih 20 zborov, katerim se je 1971 pridružilo še sedem otroških oz. mlad. zborov. Zveza, ki goji c. in svetno petje, pripravi letno štiri večje prireditve: revijo odraslih, revijo mlad. zborov, božični koncert in seminar za zborovodje in pevce. H. je bil izvoljen za predsednika; na tem položaju je ostal do danes. 1963 je za potrebe vzhodnoobredne maše sestavil iz nekaterih izvedenih pevcev moški zbor, ki je dobil pozneje ime Ekumenski zbor. Zbor ne nastopa samo pri vsakoletni vzhodni maši v okviru osmine za krščansko edinost v januarju in na srečanju, ki ji sledi, temveč tudi na kulturnih prireditvah; pripravil je tudi nekaj samostojnih nastopov. Od okt. 1977 vodi H. meš. zbor pravoslavne cerkve v Trstu. Predvsem za zborovodsko dejavnost mu je akad. klub Jadran 1955 podelil diplomo častnega člana »za izredne zasluge na kulturnem polju in požrtvovalno delo kot vodja zbora«. 1976 je prejel Gallusovo odličje ZKPO »za uspešno in dolgoletno delo na področju glasbene dejavnosti«. – S skladateljskim delom je H. začel 1944, ko je za meš. zbor uglasbil tekst sv. Ignacija Duša Kristusova in nato 1946 pesem rokovnjačev za dramatizirane Jurčič-Kersnikove Rokovnjače. Potem je semtertja kaj zložil iz potrebe ali naprošen. Nekoliko več se je začel baviti s skladanjem po 1960, ko je napisal nekaj moških in meš. zborov, svetnih in cerkvenih, z obvezno spremljavo ali brez nje, in nekaj samospevov. Od teh so bile nekatere skladbe objavljene v zbirkah: Sveta noč, zbirka božičnih pesmi za meš. zbor, šolo in orgle (izd. ZCPZ 1968); Goriška pesmarica, meš. in moški zbori (ZSKP 1969); Pastirčkova pesem (ZCPZ in Pčk 1976). V zbirki so zbrane pesmice, ki so večidel na izvirne tekste goriških avtorjev izhajale prejšnjih pet let v otroški reviji Pastirček. Sledili so Mešani, moški, ženski zbori (SPZ 1977). Zadnja zbirka so Preludiji k cerkvenim ljudskim pesmim (izdal stolni župnijski urad v Ljubljani leta 1980), kjer je tudi več njegovih preludijev. Druge Harejeve skladbe so razmnožene in izvedene; nekaj jih je v rkp. H. je napisal tudi mašo na liturgično besedilo za meš. zbor, soliste in orgle, ter dal maše, tj. Gospod, usmili se, Svet in Blagoslovljen, Oče naš, Jagnje božje; vse to je v rkp. Maša zadušnica za moški zbor, tudi po liturgičnem besedilu, je bila 1974 razmnožena in delno izvedena. – H. kot publicist piše poročila in ocene o glasbeni dejavnosti na Tržaškem v KatG, GG, NL; od jeseni 1976 je redni poročevalec v Gosp. O glasbi je objavil nekaj člankov v KolGMD: Gradivo za monografijo o V. Vodopivcu kot prispevek za kulturno zgodovino Primorske med obema vojnama (1968), Skladatelj Laharnar, ki ga premalo poznamo (1969), V spomin E. Komelu (1970), Naša cerkv. pesem danes in včeraj (1971), Stane Malic sedemdesetletnik (1975), U. Vrabec, glasbenik in kulturni delavec (1977), Prvič slov. skladatelj v obč. gled. G. Verdi (1978), Novi obraz ZCPZ v Trstu (1978), Anton Hajdrih: ob stoletnici smrti (1979). V zborniku Ob 50-letnici GMD (1924–74) je H. prispeval Glasb, dejavnost GMD. Omeniti moramo tudi referat Glasb. kultura Slovencev v Italiji kot odraz njihove narodne samobitnosti, ki ga je H. imel na mednarodni manjšinski konferenci, ki je bila v Trstu od 10. do 14. okt. 1974. Uredil je zbirke, ki jih je izdala ZCPZ, in jim napisal uvod: Sveta noč (1968), Maša št. 5 za zbor in enoglasno petje U. Vrabca in Zore Saksida (1974), Ljudske nabožne, ki jih je za meš. zbor priredil U. Vrabec (1974), Zbori in samospevi S. Malica (1975), Ljudski napevi v priredbi U. Vrabca (1975). O srečanju pesnikov, glasbenikov in duhovnikov v Bazovici 25. apr. 1970, ki ga je organizirala ZCPZ, je izšla posebna brošura, v kateri je H. prispeval poročilo Sedanji položaj cerkv. petja na Slovenskem. Od 1971 ureja in razlaga vsakoletne programe za revijo mlad. in otroških zborov Pesem mladih. Od 1969–74 je napisal tudi uvode k programom za revijo odraslih zborov, ki se je začela 1964 in je vsako leto novembra. V splošno kulturo spadajo H-jevi članki, ki so bili večidel objavljeni v KolGMD: O predmetu, ki je tako vsakdanji, da se malokdo vpraša o njegovem bistvu in izvoru (1968), Rimske toplice ob Timavi (1969), Patriarh Pavlin in začetki krščanstva pri Slovencih (1970), Profil letošnjega Nobelovega nagrajenca za literaturo (1971), F. Mikuletič v luči njegovega spisa o internaciji Internatitis (1972), Mati Marija Božje previdnosti (1973), Prispevek deželnih avtorjev k razvoju slov. radijske igre (1975), D. čeme, časnikar in javni delavec (1976). Pripombe k 2. konferenci (24.–26. VI. 1977) o tržaškem gospodarstvu s posebnim oziram na slov. manjšino pa so izšle v knjigi 2a Conferenza sull'economia triestina (izd. trž. pokrajina 1977). 1954 je s prof. O. Muhrom napisal Latinsko vodnico za 1. in 2. razred višjih srednjih šol. – Javno in politično delo. V letih univ. študija je bil član vodstva akad. kluba Jadran. Od junija 1970 do razpusta 1976 je bil član pokrajinske š. komisije. Od febr. 1970 do maja 1977 je bil predsednik sveta SSk, nato član njenega izvršnega odbora. Od marca 1979 je trž. pokrajinski tajnik SSk. Od aprila 1975 do jan. 1981 je bil podpreds. uprav. odb. SSG. Od sept. 1980 do junija 1981 je bil pokrajinski odbornik za vprašanje slov. manjšine, kmetijstvo in stike z javnimi upravami v Trstu. Več let je član škofijske komisije za cerkveno glasbo.

Prim.: Osebni podatki; poročila in ocene v Delu in Družini, predvsem pa v krajevnem tisku o občnih zborih, prireditvah in publikacijah organizacij, kjer je H. deloval in še deluje; med drugim gl. KatG 6. febr. 1969; 15. jan. 1970; 12. marca 1970; 23. jun. 1977; NL 26. nov. 1970; PDk 29. nov. 1977; 14. marca 1978; Trobina 195; sl. v M(Trst) 1970, 21 in 1977, 70; 20 let Radijskega odra 1946–1966, str. 15; PDk 7. marca 1979; Razgovor z bivšim pokrajinskim odbornikom za kmetijstvo Z. H., Skupnost, Trst jun.–jul. 1981.

Jem.

Jevnikar, Martin: Harej, Zorko (1921–2010). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1011700/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (16. oktober 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 7. snopič Hafner - Juvančič, 1. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1981.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine