Primorski slovenski biografski leksikon

Gorenszach Štefan, zeliščar in ljudski zdravnik, r. 29. mar. 1822 (pri Trambuolih) v Dolenjem Marsinu, zaselek Marseli, u. prav tam 8. jan. 1907. Oče Matija, kmet, mati Johana Buttera iz Marsina. Oženil se je z Marijano Zorza iz Gor. Marsina in imel 6 sinov in 3 hčere. Drugorojeni sin Matevž je bil oče čedajskega kanonika Josipa Evgena Jakoba Gorenszacha (gl. PSBL I, 452). Po vsej verjetnosti Štefan ni obiskoval rednih it. šol, osnovno izobrazbo je menda dobil pri domačem kaplanu in se od njega naučil brati in pisati (delno v »bohoričici«) tudi po slov. Čeprav je bil preprost kmet, je z leti postal zelo ugleden in poznan zeliščar ali »ljudski zdravnik«. K njemu niso prihajali na »pregled« ali po zdravila samo Slov. iz bližnjih vasi, ampak tudi Furlani in celo Tržačani, ki so ga silno cenili. Zanje je bil Š. G. enostavno »il mago di Mersino« (marsinski čarovnik). S tem svojim konjičkom (hobbyjem), ki je menda postal s časom njegov glavni poklic, je delal celò konkurenco zdravnikom in lekarnarjem iz Čedada, ki so ga zato preganjali in tožili. Enaka usoda je doletela nekaj let kasneje tudi že omenjenega sina Matevža, ki je prevzel od očeta skrivnosti »ljudske medicine« in je zdravil z zelišči tudi v Čedadu, kamor se je bil z družino preselil iz Marsina. – Zdravilna zelišča je Štefan pobiral skupaj s člani svoje družine na pobočju Matajurja. Njegov način zdravljenja je bil za tiste čase kar se dà »znanstven«. Najprej je analiziral pacientov urin (od začetka zelo empirično, nato pa z inštrumentom – mikroskopom); na podlagi te analize je ugotovil bolezen in nato je predpisal zdravilo, ki ga je sam pripravil in ponudil bolniku. – G. je sestavil za svojo »interno« rabo nekakšen priročnik ali »učbenik« o »ljudski medicini«. Hranita ga njegova daljna sorodnika, ki živita v Špetru (učitelja Carlo in Mario Tomasetig). V tem zvezku je polovica strani posvečena analizi vode ali urina, drugi del pa opisuje zdravila za razne bolezni in način, kako jih je treba pripraviti in uporabljati. Čeprav nima ta rokopis dandanes kake posebne medicinske vrednosti, je za Beneške Slovence zelo dragocen, ker je pisan v slov. nadiškem narečju. – Nastal je v drugi pol prejšnjega stol. (gotovo po 1. 1859) v dveh različnih obdobjih. Iz analize teksta se lahko ugotovi, da je G. poznal takratne slov. spise o zdravilnih zeliščih in ljudski medicini. Po vsej verjetnosti je poznal Kmetijske in rokodelske Novice in je bil naročen od 1876 do 1906 na knjige Mohorjeve družbe iz Celovca. Rokopis je zanimiv predvsem iz jezikovne plati, zato sem mu posvetil več pozornosti v prejšnjih številkah Doma (1–2–3–4–5, 1987). – Sorodniki so postavili G. na marsinskem pokopališču dostojen nagrobni spomenik, na katerem stoji enostaven napis: »Stefano Gorenszach – Semplicista« (= zeliščar ali ljudski zdravnik).

Prim.: B. Z.(uanella), Il mago di Mersino, Dom 1987, št. 1–5; Isti, Vredni spomina, Š. G., Dom 1987, št. 5.

B. Z.

Zuanella, Božo: Gorenszach, Štefan (1822–1907). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1011270/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (27. februar 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 19. snopič Dodatek B - L, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1993.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine