Primorski slovenski biografski leksikon

Golec Jože (Jojo), časnikar, obveščevalec, r. 5. maja 1901 v Polju ob Sotli, usmrčen in sežgan v Rižarni v Trstu 4. apr. 1945. Oče Jože, Hrvat iz Desinića, in mati Terezija Preskar sta imela 11 otrok. V letu 1918 so se preselili v Mrb., kjer sta odprla znano slov. gostilno. Osn. š. v Polju, šest razr. škof. klas. gimn. v Šentvidu nad Lj. (1912/13 – 1917/18), 7. letnik na klas. gimn. v Mrbu. Časnikarsko pot je začel verjetno pri tedniku Slovenski gospodar, ki ga je urejal brat duhovnik Januš. Ko je bil Franc Vatovec (PSBL IV, 166–67) v letih 1928–34 dopisnik in vodja mrb. podružnice S, se je G. zaposlil v njej in do vojne kril zlasti mrb. kroniko. Priredil in izdal je tudi uspešnico o Nostradamusu (Jojo Golec, Nostradamusova prerokovanja, Mrb. 1940). Že v tistem obdobju je sodeloval z jsl. in angl. obveščevalcem Antejem Anićem idr. v boju zoper nacistične načrte. Preko meje je pošiljal protihitlerjevska »pisma nemškemu narodu«. Ob nem. zasedbi je zbežal v Polje, nato preko Zgba v Lj., od koder ga je vodstvo podjetja poslalo v Trst. Dopisoval je v S in tednik Domoljub, za katerega je pridobival bralce in dopisnike. Več mesecev je do srede jan. 1944 preživel tudi v Rimu, od koder se je vrnil v Trst. Tu se je že od začetka »preprost in prikupen, veselega in odprtega značaja« (A. Kosmač) z lahkoto vključil v primor. družbo. Široko je razvijal obvešč. delo za Angl. kot vodja trž. postojanke Vauhnik-Anićevega omrežja. Med sodelavci sta bila tudi Peter Šorli (PSBL III, 570–72) in Branko Agneletto (PSBL IV, 428–29), kateremu je mislil prepustiti mesto v Trstu, ko je zaslutil, da so mu na sledi. Čeprav je bil blizu nekomunistični ilegali, je delal samostojno, ogrožali pa so ga tudi komunisti, kot je sporočil tesnemu sodelavcu inž. Jožetu Sodji v Lj. Vauhnik je v članku 1951 o njem mdr. napisal: ». . . izredno nadarjen ter spreten in že v mirnem času izvežban je kmalu obvladal celo severno Italijo in posebno še morsko obalo z obeh strani, tako da je marsikatera italijanska ladja odšla na dno samo po njegovi zaslugi. . . « Dragocene vojaške in druge podatke je svojim zvezam pošiljal s kurirji v Švico in pa z radiooddajnimi postajami. Ker se je trž. postojanka obdržala najdlje po razbitju omrežja v Zgbu in Lj., so njene tipalke segale tudi daleč v srednjo Evropo. Nemška služba je udarila po njej sept. in okt. 1944. Vrsta G-evih sodelavcev, a tudi le znancev iz Trsta, Vidma, Gor., Benetk, Padove, Lj. in drugih krajev je bila aretirana. Nekaj jih je kmalu izgubilo življenje v trž. Rižarni, mnogo pa jih je bilo poslanih v taborišča. G-a so najprej zasliševali in pretepali na Gestapu v Trstu. V koronejskih zaporih je bil nato od 15. okt. do 21. nov. 1944, nakar so ga prepeljali na zaslišanja in soočanja v Lj. V trž. zaporih je bil spet od 29. jan. do 4. apr. 1945, ko so ga prepeljali v Rižarno, usmrtili in kremirali. Vedel je, da ga bodo ubili, vendar je občasno le upal v rešitev in skušal zavlačevati postopek ali celo doseči zamenjavo. Uspelo mu je ostati v pisni zvezi z zunanjostjo. Jetniški kurat Luigi Carra (PSBL I, 169) ga je v zaporu spovedal in obhajal. Njegovo delo je malo znano, Angl. pa so ga visoko cenili, ». . . kajti to ime je bilo v naši "službi" pojem za sebe,« je pisal Vauhnik J. Sodji (24. jun. 1946). Bežno so se ga spomnili v preiskavi in na kazenski obravnavi proti krvnikom iz Rižarne.

Prim.: Arhiv Ministrstva za notranje zadeve v Lj. (zlasti ZA-403–1, ZA Mačkovšek ing. Janko in ZA Vauhnik Vladimir); »Registro matricola« trž. zaporov; Izvestja škof. gimn. v Zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu pri Lj. za š. l. 1912/13 – 1917/18; Drž. klas. gimn. v Mrbu, Izvestje za šol. leta 1918–30, Mrb. 1930; neobjavljeni viri in pričevanja pri avtorju, zlasti: Branko Agneletto, Vojko Arko, Maks Golec, Anton Komotar, Angel Kosmač, Vida Orel, Dušan Pleničar, Franjo Sekolec, Rudolf Smersu, Jože Sodja, Miloš Stare, Peter Šorli, Miloš Vauhnik, Ivan Vodeb; V. V.(auhnik), Ljubljana kot središče obveščevalne službe, SvSl 29. nov. 1951, 4–5; Frane Tončič, Iz spominov na težke dni, PDk 16. maja 1965; Prvič objavljeni seznami žrtev Rižarne in zaprtih oseb, PDk 16. maja 1965, 25; Vladimir Vauhnik, Nevidna fronta, Bs. As. 1965, pass, s sl. med str. 400–401; Ob Vauhnikovi Nevidni fronti, Glas SKA 30. okt. 1966, 4–5; Alojz Rebula, Iz dnevnika 1972, Zaliv 1972, 380–81; Taboriščni arhiv priča, 1. zv., Bs. As. 1974, pass, na str. 22–141; o pričevanju F. Tončiča na procesu o Rižarni PDk in Picc. 27. febr. 1976; niz intervjujev Lide Turk s Petrom Šorlijem Četrtkova srečanja, RAITrstA, zlasti 18. in 25. febr. 1982; Branko Babič, Primorska ni klonila, Koper 1982, 318–22; ANED-Ricerche, San Sabba, Milan 1988, 1. del, 181, II. del, 168–69, 356 (z delom gradiva o Rižarni); niz intervjujev Lide Turk z Brankom Agnelettom Četrtkova srečanja, RAITrstA 18. febr. – 15. apr. 1993; Kristjanovo politično tveganje, Zbornik Drage 92, Trst 1993, 70–71 (M. Kranner).

ij

Jevnikar, Ivo: Golec, Jože. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1011190/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (21. oktober 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 19. snopič Dodatek B - L, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1993.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine