Glavinić, Franjo (1582–1652)

Glavinić (Glavinich) Frano (Ivan), nabožni pisatelj in zgodovinar, r. 23. jun. 1582 v Kanfanaru, u. na Trsatu 6. dec. 1652. Sin ubogih beguncev iz Glamoča v turški Bosni je star 10 let prišel na Trsat, kot frančiškanski gojenec je tam končal grammaticalia in humaniora (1596–1602), stopil v frančiškanski red in na Trsatu tudi opravil noviciat (1602–03). Nato študiral filozofijo in zgod. v Benetkah in v Padovi (1603–06) ter teologijo v Rimu (1606–10), kjer je tudi dosegel doktorat teologije (1610). Ko se je vrnil v domovino, je opravljal službo pridigarja na Trsatu, bil izvoljen za provinciala slovensko-hrvaške province (Bosna Croatia) v treh periodah (1610–13, 1616–19, 1619–22), vmes pa bil hkrati gvardijan trsatskega samostana (1613–16). Papež Gregor XV. (1621–23) ga je bil imenoval za apostolskega pridigarja (Concinator apostolicus). Potem je na cerkveni sinodi senjsko-modruške škofije v Bribiru (1621) bil od škofa Ivana Agalića (1617–49) zadolžen za redakcijo novih izdaj glagolskih c. knjig in kot delegat šel na Dunaj k cesarju Ferdinandu II. (1619–37). Med potjo je v Lj. zvedel, da je v trdnjavi Schlossberg v Gradcu svojčas konfisicirana oprema nekdanje protestantske tiskarne v Urachu s cirilskimi in glagolskimi črkami. Nato so papežev nuncij v Gradcu kardinal K. Borghese, frančiškanski generalni komisar p. Bonaventura Daun in predsednik graške komore Georg Schait posredovali pri cesarju, da je ta opremo tiskarne v 24 zabojih dal na razpolago Glaviniću in jo ukazal preko Ljubljane odpraviti na Reko. Ker pa G. ni imel denarja, da bi takoj organiziral tiskarno, je oprema ležala naprej pri tamkajšnjem kapitanu v mestnem kaštelu, potem pa pri gvardijanu reškega kapucinskega samostana. 1625 je cesar na zahtevo rimske kongregacije »De propaganda fide« odstopil neizkoriščeno opremo tiskarne tej kongregaciji. G. si je srčno želel, da bi tiskarna ostala na Reki in je poskušal dobiti od graške komore denarna sredstva, kar mu je bil cesar obljubil, ni pa v tem uspel. O tem je G. 11. jan. 1626 napisal izčrpno informativno poročilo dunajskemu nunciju za rimsko kongregacijo, a že 1. apr. 1626 je vsa oprema bila odposlana z Reke čez Ancono v Rim po naročilu papeža Urbana VIII. in s posredovanjem kardinala Carla Caraffe. G. je bil sicer povabljen v Rim, kjer bi naj prevzel skrb za novoustanovljeno glagolsko tiskarno v okviru poliglotske tiskarne kongregacije »De propaganda fide«, ni pa tja odšel, pač pa je priporočil za to delo frančiškana Rafaela Levakovića. 1626 se je potem udeležil občnega zbora frančiškanskega reda v Španiji in od tam in iz It. prinesel na Trsat veliko knjig in rkp. za samostansko knjižnico (uničena v požaru 5. mar. 1629), bil gvardijan samostanov Sv. Lenart pod Okičem (1628–32) in na Trsatu (1632–39), na Sveti gori pri Gorici (1639–42) in ponovno na Trsatu do smrti (1642–52). Na Trsatu je s pomočjo p. Mihaela Kumarja (1581–1653) obnovil pogoreli samostan, z denarno pomočjo kneza Nikolaja Frankopana pa skoraj popolnoma znova pozidal cerkev (1644) in jo bogato opremil (veliki oltar z marmornatimi stolpiči, marmornata vložnica camino po vzoru loretske hišice, oltar sv. Frančiška, tlak v cerkvi). Cesar Ferdinand III. (1637–54) ga je 1649 za velike zasluge imenoval za senjsko-modruškega škofa, vendar je G. to čast ponižno odklonil. Pavel Jančič de Tauris (1604–67) mu je spesnil pohvalno pesem (natisnjena v G-vem delu »Szvitlost dusse verne«, Benetke 1632, 1685). Portreti v: B. Vodnik, Povijest hrvatske književnosti I, Zgb 1913, 48; Znameniti i zaslužni Hrvati..., Zgb 1925, 93; Rijeka, Zbornik, Zgb 1953, 413. G. je bil zelo učen in agilen mož, ki je poleg hrvaščine in slov. dobro obvladal lat., ital. in nem. ter bil priznan strokovnjak za glagolico in cirilico. Zato je bil pritegnjen k tiskanju knjig v staroslovenščini. Kot velik in iskren domoljub (sam pravi o sebi: Fu egli di natione Slavo, di Patria Istriano) je želel ravno na Reki postaviti glagolsko tiskarno, saj je Reka »quasi nel centro di questi illirici«, »quasi centro di questa lingua, nella quale si celebra« (v pismih 11. jan. in 10. apr. 1626), ni pa v tem uspel, ker je kongregacija »De propaganda fide« hotela centralizirati tiskanje cerkvenih knjig v Rimu. Tako sta tudi staroslovenski misal in brevijar, katerih tekst je za tisk pripravil G., bila natisnjena v Rimu. Pisal je teološka in zgodovinska dela v lat., ital. in v čakavščini (s primesmi staroslovenskih in štokavskih oblik). Izrednega pomena sta zlasti njegova zgodovinska spisa o Trsatu in o provinci Bosna-Croatia, ker slonita na številnih dokumentih, ki so vsled požara frančiškanske knjižnice na Trsatu (1629) za vselej izgubljeni. Tako imajo ti G-evi teksti danes veljavnost pravih zgodovinskih virov. V tisku je G. izdal naslednja dela: a) bogoslovna: Manus Christi amoris divisa in quinque libros (Venetiis 1625); Csetiri poszlidnya cslovika, t. y. od szmarti, szuda, pakla i kralyesstva nebesskoga, szvakomu duhovnoma i telesnomu, sstrahom Bosym sivuchemu kruto potribna i koristna... (U Benetczih 1628; delo je posvečeno bratoma Petru in Nikolaju Zrinjskemu, takrat še otrokoma); Szvitloszt dusse verne gdi seszt sztvari k' zvelichenyu clovicansskomu uzdersesse, pres kih nyedan k Bogu ssverssenim nemoresse obratiti načinom ni licze viditi nyegovo (V Mletcih 1632, 1685); Confessario cattolico (Udine 1642); Raj dusse (Padova 1660); b) zgodovinska: Czvit szvetih to yest Sivot szvetih od kih rimszka czirkva čini szpominak, prenessen i szlosen na Harvatszki yesik catholicanszkim običajem (V Mletcih 1628, 1657, 1702; z latinskim posvetilom knezu Vuku Krištofu Frankopanu na str. 3–11); Historia tersattana, cue si contiene la vera relatione della translatione della santa casa hereditaria della Vergine Gloriosa da Nazareth a Tersatto e da Tersatto a Loreto, quando come perche e da chi fosse transportata, con alcune cose piu particolari pertinenti alla chiesa e monasterio tersattano. Raccolta dalle antiche e moderne historie annali e traditioni... (Udine 16481; Origine della provincia Bosna Croatia, e come fu divisa dalla provincia di Bosna Argentina, col numero de' monasterij si antichi, come moderni, et in qual tempo fossero celebrati i capitoli, eletti i provinciali, in qual luogo dopo la loro divisione fin' a i presenti tempi... (Udine 1648, 1691).

Prim.: Archivum S. Gongregationis De propaganda fide – Rim, Ms-49; Arhiv franč. samostana Trsat, rkp. L'origine della Provincia di Bosna Croatia (p. F. Glavinich); F. Glavinich, Origine della provincia Bosna Croatia... (Udine 1648, str. I–II, 29, 42–43); D. Farlati, Illyricuim sacrum I, Venetiis 1751, 41; IV, Venetiis 1769, 138, 147–48; P. Stancovich, Biografia 262–64; 2^a ed. 253–54; P. Kandler, Listna I, Trieste 1846, 94–99; 106; M. Pohlin, Bibliotheca Carnioliae..., 22; Slovník naučny III, Praha 1863,406; Combi, Bibliografia 216, 384; V. Jagič, Jihoslované, Praha 1864, 182; P. J. Šafarík, Geschichte der südslawischen Literatur II, Prag 1865, 23–24, 241–43, 247, 250; Jugoslavenska knjižnica Ivana Kukuljevića Saikcinskoga u Zgbu, Zgb 1867, 29, 73–74; I. Kukuljević, Arkiv..., 203–05, 265–73; I. Kukuljević, Književnici u Hrvatskoj iz prve polovine 17. vijeka, Zgb 1869, 116–24; I. Zoch, Hrvatska enciklopedija II, 572–73; E. Fermendžin, Listovi o izdanju glagolskih crkvenih knjiga i drugih književnih poslovih u Hrvatskoj od god. 1620–1648. (Starine JAZU XXIV, Zgb 1891, 140); Rački v: Vienac XXIV, Zgb 1892, 6–10; L. Jelić, Fontes historici liturgiae glagolito-romanae a XIII ad XIX saeculum, Veglae 1906, XVII. sacc, 16, št. 51 – Index analiticus XLII; F. Bučar, Povijest hrvatske protestantske književnosti za reformacije, Zgb 1910, 228–31; Vodnik, Povijest hrvatske književnosti I, Zgb 1913, 45–48, 277, 285; A. Furlan v: ČZN 1926, 29–57; R. Rogošić v: Nova revija 1926, 410–24; A. Rački, Povijest grada Sušaka, Sušak 1929, 118–19, 124, 128–29; M. Breyer v: Jadranski kalendar 1935, 152–56; M. Kombol; J. Radonić, Rijeka, zbornik, Zgb 1953, 15–34, 393–434, 441–58; V. Štefanić v: EJ III, 1958, 473–74; D. Mandić, Franjevačka Bosna. Razvoj i uprava Bosanske Vikarije i Provincije 1340–1735, Rim 1968, 47–48, 150, 156; Š. Jurić, Jugoslaviae scriptores latini recentioris aetatis, p. I, t. I, Zgb 1968, 220; t. II, Zgb 1971, 48, 169; F. E. Hoško v: Kačić IV, Split 1971, 83–103; O. Hajnšek, Marijine božje poti, Clc 1971, 502, 505, 508–09, 511, 514.

Lc.