Primorski slovenski biografski leksikon

Filipič Janez, duhovnik in publicist, r. 23. jun. 1922 v vasi Lazec, župnija Otalež, sedaj župnik v Lokavcu pri Ajdovščini. Oče Jernej, zidar, mati Julija Pavšič. Po it. osn. š. v domači vasi je obiskoval v Gorici pripravnico za sred. šole pri salezijancih, osemletno gimn. v Malem semenišču z maturo 1942 in bogoslovje, posvečen v duhovnika 28. jun. 1946 v c. Srca Jezusovega v Gor. Takoj po novi maši je bil poslan za kaplana v Idrijo, čez teden dni ga je komunistična oblast izgnala iz Idrije, ker da ni imel »pristanka za službovanje«. Šele sept. 1946 se je smel vrniti kot kaplan v Idrijo. 1948 so ga zaprli za tri mesece, ker da ni dovolj sodeloval z ljudsko oblastjo. Naslednje leto 1949 so ga pri zasliševanju tako hudo pretepli, da ni mogel vršiti duhovniške službe, moral se je zateči domov k staršem. Istočasno so oblasti zaprle tudi idrijskega dekana Janka Žagarja (prim. čl.) in ga obsodile na 20 let zapora. Obenem so do tal porušili župnij. cerkev sv. Barbare in zvonik. Tako je ostala Idrija s 7000 prebivalci brez duhovnika. Kaplan Filipič je bil namreč vpoklican k vojakom in se je šele ob koncu 1950 vrnil v Idrijo. Istega leta je bil imenovan za župnij. upravitelja in pet let kasneje za idrijskega župnika in dekana (1955). Čakalo ga je težko delo. Poleg dušnega pastirstva še gradnja nove župnij. cerkve in župnišča. Za dovoljenje povečave podružne cerkve sv. Križa je moral čakati osem let. Gradnjo nove župnij. cerkve sta prevzela arhitekta Anton Bitenc in Jože Kregar. Pripravila sta načrt osmerokotne oblike, ki ustreza pokoncilskemu bogoslužju. Poslikavo cerkve (freske in grafite) je izvršil Stane Kregar. V veliko zadoščenje duhovnika in vernikov je bila 1. maja 1969 posvečena nova župnij. cerkev v čast sv. Jožefu Delavcu in sv. Barbari. Tri leta kasneje je bilo dograjeno še novo župnišče. Dekan F. je še deset let vestno opravljal težko službo v Idriji. Po 33 letih službovanja je bil 1979 premeščen za župnika v Lokavec pri Ajdovščini. Tukaj ga je spet čakalo polno dela, ker sta bili v ruševinah dve podružni cerkvi, pa tudi župnij. cerkev je bila potrebna temeljite obnove. Z ljubeznijo in vnemo se je lotil dela in iz ruševin dvignil obe podružni cerkvi, dogradil veroučno dvorano, nabavil orgle in zvonove. Svoje vernike je hotel duhovno osvestiti tudi s tem, da je v obeh župnijah sestavil knjigi o zgodovini tiste župnije. V Idriji je v tem oziru nadaljeval delo svojega prednika dekana Arka, ki je bil spisal Zgodovino Idrije. F. pa je dodal knjigo Idrija in njeni spomeniki sakralne umetnosti (1979). V Lokavcu pa je sestavil knjigo Po Vipavski dolini k Vnebovzeti, sv. Lovrencu, sv. Urbanu v Lokavec pod Čavnom v Slovenskem Primorju (1992). V načrtu ima še knjigo o rojstni župniji Otalež. Njegovo novomašno geslo je bilo: »Delaj in trpi kot dober Kristusov služabnik.« To je skušal uresničiti v svojem življenju. Papež Pavel VI. ga je odlikoval z naslovom »monsignor« 1974.

Prim.: Osebni podatki; Letopis Cerkve na Slovenskem 1991, 267, 226, 249, 280.

T. P.

Požar, Tone: Filipič, Janez. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1009490/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (20. februar 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 19. snopič Dodatek B - L, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1993.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine