Novi Slovenski biografski leksikon
DOLMARK, Jože, filmski kritik, scenarist, dramaturg, pedagog (r. 20. 4. 1953, Škofja Loka). Oče Jože Dolmark, uslužbenec, mati Jožica Dolmark, r. Kutoš.
Osnovno šolo je 1960–68 obiskoval v Solkanu, gimnazijo v Novi Gorici. Po maturi 1972 se je vpisal na ljubljansko Filozofsko fakulteto, na umetnostno zgodovino in primerjalno književnost. Diplomiral je 1981 z delom Boj za sliko: slikarji in fotografi do Degasa. 1982–85 je študiral na filmskem oddelku osme pariške univerze (Université Paris VIII); 1982 je prejel enoletno štipendijo jugoslovanske vlade, za nadaljnji študij pa je prejemal francosko državno štipendijo. Tu je mdr. študiral pri Gillesu Deleuzu, v sklopu doktorskega študija na elitni Novi Sorboni 3 (Université Sorbonne Nouvelle) je obiskoval tudi predavanja Erica Rohmerja. V Franciji je ostal do vrnitve v Ljubljano 1991.
Na Gimnaziji Nova Gorica (program umetniška gimnazija – smer gledališče in film) je poučeval 2003–18, 2007 je bil za področje dramaturgije pri predmetu Filmski scenarij habilitiran za rednega profesorja na fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu. 2008–19 je poučeval na Višji strokovni šoli Sežana v Šolskem centru Srečka Kosovela. 2013 je postal redni profesor za področje dramaturgije na Univerzi v Novi Gorici. Od 2017 poučuje na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani kot honorarni predavatelj.
Bil je član strokovno programskih komisij za oblikovanje programov razvoja in realizacije filmov Slovenskega filmskega centra. 2005–06 je bil direktor, 2007–09 pa selektor Festivala slovenskega filma.
Dolmark je filmsko ustvarjanje spoznaval že kot osnovnošolec, izbran okus je razvijal ob gledanju Ingmarja Bergmana, Nore Dreyer, zgodnjih del Andreja Tarkovskega, svojo strast pa delil s sošolcem Silvanom Furlanom. Že 1968 sta se po končani osnovni šoli udeležila filmskega festivala v Pulju. V gimnazijskem obdobju sta obiskovala prvi art kino v Italiji Cinema Modernissimo v Bologni, kjer sta spoznala filmska kritika Darka Bratino in Sandra Scandolaro, udeleževala sta se predavanj o filmu, mdr. na filmskem oddelku univerze v Trstu pri Linu Miccicheju in Albertu Farassinu. Dolmark je gimnazijo končal z že dobrim poznavanjem filma in jasno lastno vizijo. S Furlanom je 1972 odšel v Beograd, središče jugoslovanskega črnega vala, z željo študirati teorijo in zgodovino filma. Tam sta spoznala Dušana Stojanovića, Živojina Pavlovića in Aleksandra Petrovića. Ob tedanji vse večji politični represiji, cenzuri filmov in demantiranju filmskih avtorjev sta bila to željo prisiljena opustiti. Jeseni istega leta se je vpisal na ljubljansko Filozofsko fakulteto, a njegova želja po študiju filma je ostala; s Furlanom, Francijem Slakom in Matjažem Žbontarjem je 1973 ustanovil Center za študentski film. Ustvarjali so kratke igrane in dokumentarne filme na super 8-mm trak. V študentskem domu v Rožni dolini so uredili majhno projekcijsko dvorano, v kateri so svoje filme predvajali širši publiki.
Za Radio Študent je Dolmark o filmu pisal že v prvih letih študija (pri takratnem uredniku kulture Matjažu Hanžku), 1974 je začel objavljati v reviji za film in televizijo Ekran. 1975 se je ob podpori študentskega časopisa Tribuna udeležil filmskega festivala v Cannesu, čemur je sledil odmeven članek v tem časopisu. V njem je skozi pripovedni stil erotiziral odnos do novega filma, ki je v filmski jezik in gledalčevo zavest prinašal revolucijo. Dolmark je s svojimi eseji, kritikami in teoretskimi članki s področja filma postal eden vidnejših piscev o filmu tistega časa.
Dolmark je bil član uredniškega odbora, kasneje uredniškega kolegija (1977–95) revije Ekran in po vzoru francoske filmske revije Cahiers du Cinema vabil k sodelovanju različne avtorje, mdr. filozofe, umetnostne zgodovinarje, sociologe itd. Revija je postala znana kot eno izmed stičišč filmske kritike celotnega področja nekdanje Jugoslavije.
Je soavtor filmske monografije o režiserju Františku Čapu (1981). Prvi scenarij za celovečerni igrani film Hudodelci je po literarni predlogi Marjana Rožanca napisal s Francijem Slakom 1987. Na 15. Tednu domačega filma v Celju je bil kritiško odlično sprejet kot film z zelo dovršeno filmsko gradnjo, obenem pa najbolj nagrajeni film; prejel je zlato nagrado Metoda Badjure za režijo, glasbo, priznanja za scenografijo, zvok in debitanta leta. V tem času je kot dramaturg sodeloval pri celovečernem igranem filmu Ljubezni Blanke Kolak režiserja Borisa Jurjaševiča (1987) in celovečernem igranem filmu Remington režiserja Damjana Kozoleta (1989). Naslednji scenarij za celovečerni igrani film Srčna dama režiserja Borisa Jurjaševiča (1991) je bil napisan v soavtorstvu s Stojanom Pelkom, Zdravkom Dušo ter Michelom Chionom, film pa je po mnenju kritikov obveljal za nov, srčen začetek žanrskega filma, ki pa je v prakso vnesel preveč teorije. Režiser Mitja Milavec je nato 1993 Dolmarka in Pelka povabil k pisanju scenarija za svoj celovečerni prvenec Herzog; 1995 je bil scenarij dokončan, film pa je na 6. Slovenskem filmskem maratonu (1997) prejel štiri nagrade, tudi nagrado za najboljši scenarij, vendar brez kritiške pohvale, saj so ga označili za preambicioznega. Dolmark je kot scenarist sodeloval še pri kratkem dokumentarnem filmu ET(h)NOS Anche noi Tudi mi režiserja Borisa Palčiča (2004) in kratkem dokumentarnem filmu Scenograf režiserke Valerie Wolf Gang (2016).
Kot igralec je nastopil v študentskem kratkem filmu Anarholiberalist režiserja Boštjana Vrhovca (1979), celovečernih igranih filmih Usodni telefon režiserja Damjana Kozoleta (1987) in Hudodelci režiserja Francija Slaka (1987), v celovečernem dokumentarnem filmu Playing men režiserja Matjaža Ivanišina (2017), kot pripovedovalec v študentskem kratkem animiranem filmu The smuggling diaries: The reunion režiserjev Karoline Abrahamsen, Sama Biharja, Katarine Kogoj, Žana Anthonyja Setnikarja (2015), kratkem dokumentarnem filmu Scenograf režiserke Valierie Wolf Gang (2016), kot strokovnjak v celovečernih dokumentarnih filmih Odstiranje pogleda z Mirjano Borčić režiserke Maje Weiss (2017), Ali je bilo kaj avantgardnega? režiserjev Matevža Jermana in Jurija Medena (2024). V režiji Borisa Jurjaševiča je o Dolmarku 2017 nastal portretni celovečerni dokumentarni film z naslovom Tkanje pogledov – Jože Dolmark.
Pripravil (uredil) je izbor svojih besedil o filmu. V založbi Slovenske kinoteke je 2012 pod naslovom Tkanje pogledov izšel prvi del. Bil je aktiven pri širjenju filmske kulture tako v vlogi učitelja in profesorja kot tudi v vlogi sodelavca ekspertnih komisij za vpeljavo filmske vzgoje v domači izobraževalni sistem. 1985 je sodeloval pri snovanju Jesenske filmske šole, ki jo je prirejala revija Ekran (glavna snovalca sta bila Zdenko Vrdlovec in Furlan), 1982 je v Cankarjevem domu priredil Teden »drugačnega« francoskega filma. S Furlanom je 1985 ustanovil še vedno delujoče Filmsko gledališče Nova Gorica. S Furlanom in Vrdlovcem je napisal tudi program filmskih študij za Univerzo v Novi Gorici.
Za svoje delo je prejel več nagrad, mdr. že omenjeno nagrado (žirije) za scenarij celovečernega igranega filma Herzog (1995, skupaj z Mihom Hočevarjem, Mitjo Milavcem in Stojanom Pelkom), Bevkovo nagrado za življenjsko delo in izredne ustvarjalne dosežke v umetnosti in kulturi (2021), ki jo podeljuje Mestna občina Nova Gorica, in priznanje revije Ekran (2021) za pomemben prispevek k razvoju filmske kulture na Slovenskem.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine