Devidé, Patrizia (1955–)
Foto © Klavdija Figelj

Novi Slovenski biografski leksikon

DEVIDÉ, Patrizia, slikarka, risarka (r. 12. 7. 1955, Tržič/Monfalcone, Italija). Oče Francesco Devidé, avtoprevoznik, mati Ana (Anica) Devidé, r. Butkovič, bolniška negovalka. Bratranca Oskar Kogoj, industrijski oblikovalec, in Jože Kogoj, podjetnik.

Osnovno in nižjo srednjo šolo je obiskovala v Tržiču (Monfalcone). 1974 je zaključila šolanje na italijanskem klasičnem liceju Dante Alighieri v Trstu in 1981 diplomirala iz sodobne književnosti na fakulteti za leposlovne vede tržaške univerze. V sedemdesetih letih 20. stoletja je obiskovala zasebno grafično šolo Avgusta Černigoja v umetnikovem ateljeju v Trstu. 1977–82 je študirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in diplomirala na oddelku za grafiko pri Zvestu Apolloniju. 1978–79 je živela v Firencah, 1982–89 v Gorici, nato v Tržiču (Italija). 1982 je opravila habilitacijo in se zaposlila kot profesorica italijanskega jezika na nižjih srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom v Italiji: 1982–90 na šoli Ivan Trinko (Gorica), 1990–2007 na šoli Srečko Kosovel (Opčine in Prosek), od 2007 do upokojitve 2020 na večstopenjski šoli v Doberdobu.

Sprva se je posvečala grafiki, nato slikarstvu, v katerem je barva postala glavna nosilka likovne sporočilnosti, posrednica eksistencialnega iskanja in odpiranja v svet. Z raziskovanjem avantgard, s katerimi je bil njen mentor Avgust Černigoj v stiku preko vpliva Bauhausa, je v čisti abstrakciji uzrla možnost grajenja oblikotvornosti brez vsakršne povezave z realnim svetom. Tehniko olja na platnu je kmalu opustila in se usmerila v pastel. Podolgovate pravokotne formate glede na tematiko postavlja vodoravno ali pokončno, včasih jih sestavlja v diptihe ali triptihe. Ustvarja monokromne abstraktne lirično izpovedne pastele prvinskih oblik, iz katerih razvija druge oblike. S pestrimi barvami, zlasti ultramarin modro in karmin rdečo, definira arhetipske oblike in izpostavlja dialog z različnimi podlagami, tudi s tridimenzionalnimi. Z mehko zabrisanimi robovi oživlja abstrahirane geometrične like ter raziskuje barvno in prostorsko razsežnost. S svetlostnimi kontrasti v intenzivnosti barve ustvarja svetlobni žar in lirični pridih. Močno reducirane, pogosto ovalne oblike predstavljajo jedro njene likovne pripovedi. S konstruktivno gradnjo motiva po plasteh in z različnimi gibi roke prispeva k svetlostnemu kontrastu barvnega nanosa, ki nastaja med svetlejšimi nedefiniranimi obrisi in zgoščenostjo barve v jedru oblik, ki dobijo materično konotacijo.

Sredi devetdesetih let 20. stoletja je dvodimenzionalno raziskovanje prostora dopolnila s pasteli in z objekti, kot novost so se pojavile prostorske intervencije. Osredotoča se na specifiko zgodovinskega spomina kraja in kulturni kontekst v odnosu do njene osebne zgodbe. Obravnava tudi aktualne družbene probleme, npr. tragedijo pribežnikov v Sredozemskem morju (razstava Sredozemlje, allegro barbaro, 2013, Ajdovščina), odpira vprašanja človekove notranje preobrazbe, npr. predelavo globokih bolečin, ki jih trpljenje lahko v ključu spomina in ljubezni spremeni v še tesnejšo vez z življenjem (razstava Roseto, 2016, Gradišče ob Soči). Prostorske postavitve temeljijo na monumentalnih abstraktnih geometrijskih elementih. Uporablja objekte, ki jih najde ali ustvari iz materialov, npr. trnja, žameta, tančice, plastike, pleksistekla. V prostorskih postavitvah ima pomembno mesto barva, na kar je sprva vplivala umetnost Anisha Kapoorja.

Vse intervencije v prostor, tako zasebni kot javni, nastajajo iz potrebe po preseganju slikarske podlage, v stiku z živim prostorom in njegovim geniusom loci, zgodovinskim spominom, ki ga prežema (vila Pincherle v Trstu, galerija Oskarja Kogoja v Mirnu, nagrobni mozaik na pokopališču v Zgoniku, Zid petih jezikov v Podgori pri Gorici). Na stenski poslikavi Materinsko krilo na hiši Lyra v Mirnu, rojstnem kraju umetničine mame, ki je doživela zatiranje slovenščine, je s toplo, sončno rumeno upodobila stilizirana krila, ki imajo varovalno vlogo. Meduzino posteljo (2011) je navdihnil mit Meduze, nekdanji simbol Kopra: prebodena živo rdeča žametna blazina v prenesenem pomenu odpira problem posrednosti upodabljanja. V prostorske postavitve vključuje tudi performanse, npr. na razstavi Ambienti Rosso dipinti si je nadela obleko iz živo rdeče plastične folije, ki jo je uporabila tudi za postavitev, in tako potrdila svojo pripadnost barvi, ki ji leže na kožo in je del nje.

S svojimi deli je opremila več knjig, npr. za antologijo pesmi Jurija Paljka Kako je krhko (1999) je ustvarila abstraktne pastele, natisnjene na pavs papir; za drugi zvezek Umišljene galerije (Galerie imaginaire, 2002, Trst) pa Atol, elipsast geometrijski lik iz pleksistekla (akridita) na barvanem papirju. Opremila je koledar za 2004, ki ga je izdal Centro colori iz Gorice.

1999 je bila pobudnica in sokuratorka razstavnega projekta Extramoenia v Tržiču (Italija), v okviru katerega se je v poznejših letih zvrstilo več razstav, na katerih so umetniki raziskali odnos umetnosti do okolja.

Njena dela so v zbirkah v Sloveniji (Ilirska Bistrica, Miren, Ajdovščina in Sinji vrhu), Italiji (Gorica, Siena, Pordenone, Krmin) in Avstriji (Sveče).

Dela

Likovna dela

Nagrobni mozaik (mozaik, 1998, pokopališče Zgonik, Trst).
Tri sonca (triptih; pastel, 1998, Galerija Oskar Kogoj, Miren).
Jurij Paljk: Kako je krhko : dvojezična antologijska zbirka pesmi = Com'è fragile : scelta antologica di poesie con testo a fronte, Gorica, 1999 (ilustracije).
Stenska poslikava (al secco, 2000, Zid petih jezikov, Podgora, Gorica).
Brez naslova (pastel, 2001, knjižnica Biblioteca Statale Isontina, Gorica).
Atol (pleksisteklo, tempera na papirju, 2002,v umetniški izdaji D’après Černigoj).
Materinsko krilo (stenska poslikava, 2008, Hiša Lyra, Miren).
Z zaprtimi očmi (pastel, 2004, Pilonova Galerija, Ajdovščina).
Brez naslova (pastel, 2009, Borgo San Daniele, Krmin (Cormons)).
Zasebna last (prostorska intervencija, različni materiali, 1998, vila Pincherle, Trst).

Samostojne razstave

Trst, 2001 (Biblioteca statale/Državna knjižnica).
Ajdovščina, 2004, 2013–14 (Pilonova galerija).
Nova Gorica, 2009 (Poslovni center Hit – Paviljon).
Koper, 2011 (Galerija Meduza).
Gradišče ob Soči/Gradisca d'Isonzo, 2016–17 (Galleria Regionale d'Arte Contemporanea / Deželna galerija sodobne umetnosti Luigi Spazzapan).

Skupinske razstave

TK Galerija 33, Patrizia Devide, Jasna Merkù, Magda Tavčar (Trst, 1985).
Il rischio della pittura : Sotto i trenta dal Friuli Venezia Giulia e dal Veneto (Pordenone, 1985).
Hicetnunc (Pordenone, 2005).
Avgust Černigoj in njegovi učenci (Kranj, 2007).
Contemporanea ’98 (Gradišče ob Soči/Gradisca d'Isonzo, 1998).
Oljčni gaj z rdečo zemljo (Piran, 2008).
A letto con l'arte (Krmin/Cormons, 2009).

Viri in literatura

Arhiv SBL, osebna mapa.
PSBL.
Osebnosti, Ljubljana, 2008.
Claudio H. Martelli: Dizionario degli artisti di Trieste, dell'Isontino, dell'Istria e della Dalmazia, Trieste, 2009.
Patrizia Devidé ,Ani Tretjak : slike, Ajdovščina, 1990 (razstavni katalog).
ALU 1945–1995, Ljubljana, 1995.
Ivan Valenčič: Ocean barv : Patrizia Devide v Galeriji na Vidmu, Primorske novice, 17. 2. 1995.
Marianna Accerboni: L'arte diventa trionfo del colore con ambienti Rosso vestiti, Il Piccolo (Trst), 26. 9. 2001.
D’après Černigoj, Trieste, 2002 (grafična mapa).
Damir Globočnik, Tihomir Pinter: Portreti : slovenski likovniki v Avstriji in Italiji, Celovec - Ljubljana - Dunaj - Gorica, 2002–2003.
Ivan Žerjal: Patrizia Devidé, Mladika, 47, 2003, št. 5, ov.
Jurij Paljk: Patrizia Devide razstavlja v Pilonovi galeriji : umetnica iz Tržiča v Ajdovščini, Novi glas, 11. 11. 2004.
Z zaprtimi očmi = Ad occhi chiusi, Ajdovščina, 2004 (razstavni list).
Irene Mislej: Poetične svetlobne reže, Slovenija.svet, 2, 2005, št. 11, 30.
Zbirka iz Foresterije, Ajdovščina, 2010 (razstavni katalog).
Patrizia Devidè : Meduzina postelja, Piran, 2011 (razstavni katalog).
Razprta obzorja = Orizzonti dischiusi = Disclosed horizons, Gorica, 2012 (razstavni katalog).
Sredozemlje = Mediterraneo : allegro barbaro, Ajdovščina, 2013 (razstavni katalog). Jasna Merkù: Patrizia Devide vabi k razmišljanju o Sredozemlju : po navdihu skladbe Béla Bartóka dobiva morje oznako allegro barbaro, Primorski dnevnik, 15. 1. 2014.
Margherita Reguitti: Mediterraneo : allegro barbaro, Voce Isontina (Videm), 18. 1. 2014.
Patrizia Devidé : Roseto, Gradisca d'Isonzo, 2017 (razstavni katalog).
Luca Geroni: Intorno all’arte di Patrizia Devidè, Bisiacaria (Gorica), 2016, 102–114.
Merkù, Jasna: Devidé, Patrizia (1955–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1008130/#novi-slovenski-biografski-leksikon (25. februar 2024). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: El. izd.. Ur. Petra Vide Ogrin, ur. redakcije Barbara Šterbenc Svetina Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-2022.

Primorski slovenski biografski leksikon

Devide Patrizia, slikarka, r. 12. jul. 1955 v Tržiču ob Soči (Monfalcone). Oče Francesco, avtoprevoznik, mati Ana Butkovič, gospodinja. Osn. in niž. sred. š. je opravila v Tržiču, it. klas. licej v Trstu. Doktorirala je 1981 na Fak. za leposl. vede v Trstu. Obiskovala je tudi oddelek za grafiko na ALU. v Lj. in tam 1982 diplomirala. Sledila je tudi nasvetom prof. slikarja Avg. Černigoja (gl. čl.). Poučuje it. na slov. sred. šoli na Proseku (Trst). – Začela je z grafiko, a jo je postopoma opustila za pastele in abstraktno slikanje. Prvo samostojno razstavo je imela v občinski gal. »Alle antiche mura« v Tržiču 1983, druge pa v Gor., Ajdovščini in zadnjo 1990 v Trstu. Skupinskih razstav je imela precej v It., Švici, Sji, Zgbu in Bgdu. Zadnja je bila konec marca 1992 v Ronkah skupaj z drugimi slov. umetniki z Laškega. – V zadnji ustvarjalni dobi »slikarki namreč ne gre za metafizično abstraktnost, pač pa zato, da razvija v teh barvnih poljanah podobo notranjega zaznavanja in preobražanja« (M. Rener). V njenih pastelih opazimo breztelesne forme, ki lebdijo v ozračju, to je mehko in seveda plod ustvarjalkine fantazije.

Prim.: Osebni podatki; Vabilo k otvoritvi razstave v Tržiču ob Soči, sept. 1983; knjiga II rischio della pittura, Centro di iniziative culturali PN dežele F-JK 1985; Katalog Gruppo 78 Casa Veneta Muggia 1987; Katalog Pilonove gal. v Ajdovščini, jun. 1990; časopisno poročilo o tečaju za slikarje v Svečah (Avstr.); članki v PDk, Picc, MessV, NL in KatG ob razstavah, zlasti ob zadnji mar. 1992.

Mučič

Mučič, Karlo: Devidé, Patrizia (1955–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1008130/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (25. februar 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 19. snopič Dodatek B - L, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1993.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine