Primorski slovenski biografski leksikon

Dekleva Jože, organizator, politik, r. 8. febr. 1899 v Baču pri Materiji, u. 27. dec. 1969 v Trstu. Oče Ivan, čevljar, mati Ana Šuman. Srednjo š. je obiskoval od 1911 do 1920. Medtem (od 10. okt. 1917 do 31. okt. 1918) je bil pri vojakih. Maturiral je v Lj. 8. marca 1920. Po maturi se je vpisal na pravno fakulteto v Lj. Diplomiral je v Lj., doktoriral pa v Sieni 7. dec. 1925. Od 1926 je bil odvetniški pripravnik pri dr. Borisu Furlanu in nato pri dr. Ražmu v Trstu. V tem času se je odlikoval kot prosvetni delavec v levičarskih vrstah. Bil je predsednik Zveze mladinskih društev na Tržaškem do njenega razpusta 1927, ilegalno pa do 4. avg. 1928, ko je bil po dogodkih v Škocijanu aretiran skupaj z Dorčetom Sardočem in Romanom Pahorjem. Vsi trije so prišli pred pokrajinsko policijsko komisijo, ki jih je obsodila vsakega na pet let konfinacije. Notranje ministrsvo je poslalo dr. D. in Romana Pahorja na otok Ponzo, dr. Dorčeta Sardoča pa na Lipari. V času množičnih aretacij na Primorskem 1930 so D. prepeljali z otoka v Neapelj in ga zaprli; niso ga pa mogli vključiti med obtožence I. trž. procesa, saj je bil aretiran že 1928, ko se je terorizem Borbe šele pričel. Dne 2. dec. 1930 je bila organizirana stavka na Ponzi in Liparih, ker je vlada zmanjšala vzdrževalnino na polovico. Na Ponzi je med organizatorji, pripadniki raznih it. strank, D. zastopal Slovence. Zato so ga skupaj z ostalimi poslali v zapor v Neapelj, kjer je preživel dva meseca. Ko se je vrnil na Ponzo, mu je umrla mati. Zato je lahko prišel za teden dni domov v Bač na dopust. 13. dec. 1932 so ga izpustili. Vrnil se je v Trst, a zaposlitve kot odvetniški pripravnik ni našel. 25. febr. 1934 ga je dr. Bicchi, policijski komisar v Tolminu, dal aretirati skupaj z Rudijem Uršičem in Kobarida in študentom Slavkom Tuto iz Tolmina; obtožili so jih, da so imeli stike z nevarnimi elementi na Primorskem, da so delili slov. obsojencem preko njihovih družin denarno pomoč, katero naj bi po neznanih kanalih dajala jsl. vlada. Vendar policiji ni uspelo priti dlje kot do Pepce Manfreda iz Kobarida, ki je resnično prejemala iz tega fonda pomoč za brata Andreja in Janka. D. in ostala dva so dobili amonicijo dveh let po zakonu z dne 18. jun. 1931 št. 773. Nato so bili vsi trije izpuščeni iz zapora. D.-i je življenje postalo prava muka. Čeprav nerad, se je prve dni avg. izselil v Lj., kjer je ponovno začel kot odvetniški pripravnik. Lastno odvetniško pisarno je odprl 12. jun. 1939. Medtem se je vključil v društvo Tabor in postal odbornik tega emigrantskega društva ter preko njega tudi odbornik Zveze emigrantskih društev v Jsli. V tem času se je poročil s Francko, sestro polkovnika kr. vojske in poznejšega generala Avšiča. Ob it. zasedbi Lj. se je umaknil v Zgb, Kragujevac in Leskovac, da bi ga oblast spet ne zaprla. Iztaknil ga je gestapo, ga 19. dec. 1941 aretiral in poslal v zapor v Niš, nato v Bgd in Banjico. Gestapo ga je 10. marca 1942 izročil It. 13. marca 1942 so ga zaprli na Reki, 19. marca ga poslali v Koper, kjer je ostal do 17. maja; nato so ga prepeljali v lj. zapore na Miklošičevi cesti, kjer je ostal do 17. sept., od tu so ga poslali v zapor Regina Coeli v Rimu. Posebno sodišče pod predsedstvom faš. generala Griffinija ga je obsodilo na 12 let zapora, ker je pripadal iredentistični organizaciji v Jsli in deloval za odcepitev dela ozemlja od It. Razprava je bila 12. dec. 1942. Dne 19. marca 1943 so ga odvedli v kaznilnico Castelfranco Emilia, kjer je prišel v stik z nekaterimi obsojenci II. trž. procesa, kot npr. z dr. Tončičem, dr. Kukanjo in dr. Tuto. Tu je organiziral med Slovenci OF. Navezal je stike z raznimi priprtimi komunisti, npr. z Mihom Marinkom in Zdenkom Štambukom. Ti so bili ločeni od it. državljanov. Dne 23. dec. 1943 so ga Nemci izpustili. Vrnil se je v Lj., kjer je postal član mestnega odbora OF. Po končani vojni je bil tudi on, čeprav član OF, kot nekateri vodilni primorski nekomunisti zaprt in ga je UDBA zasliševala. Ker niso našli na njem nobene krivde, so ga izpustili in poslali v Trst. L. 1946 se je vključil v KPS. Postal je odbornik SIAU. Ob obsodbi kominforma 1948 se je kot zaveden Jugoslovan opredelil za jsl. stran. Izvoljen je bil za podpreds. OF za STO. Na prvih obč. volitvah v Trstu 10. jun. 1949 je bil kot edini izvoljen na listi Slovensko-italijanske ljudske fronte (SILF) v trž. občinski svet. Ob vsaki priložnosti je moral poslušati napade it. večinskih strank, ki se niso mogle znebiti šovinistične miselnosti, ki je pred vojno v veliki meri pomagala fašizmu proti slov. manjšini. To ga ni motilo, ker je bil mirnega značaja in je imel politični format. V občinskem svetu je pogumno zagovarjal pravice svojega ljudstva. Pri drugih volitvah 25. maja 1952 je bil spet izvoljen v trž. obč. svet kot edini kandidat Neodvisne socialistične liste. Večkrat je uspešno posredoval za prostore slov. š. Na volitvah 27. maja 1956 je bil eden od dveh izvoljenih na tej listi. Od 1958 do 1961 je bil preds. SKGZ. Bil je preds. odbora za gradnjo Kulturnega doma in preds. odbora za postavitev spomenika bazoviškim žrtvam. O svojem delu in pobudah je stalno poročal v tisku.

Prim.: arhiv dr. Slavka Tuta; Aula IV; Angelo Kukanja, Umrl je dr. J. D., PDk 28. dec. 1969.

S. T.

Tuta, Slavko: Dekleva, Jože. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1007190/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (23. februar 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 4. snopič Čotar - Fogar, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1977.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine