Novi Slovenski biografski leksikon

Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, I. državno gimnazijo pa v Ljubljani. Zaradi članstva v gibanju Preporod je bil 1914 iz gimnazije izključen. 1915 je bil mobiliziran v avstro-ogrsko vojsko, 1916 je iz vojske prebegnil na rusko stran. V Odesi se je pridružil enotam prostovoljcev južnoslovanskih narodov v srbski vojski; z njimi je bil premeščen na solunsko fronto ter sodeloval pri njenem preboju 1918. Konec vojne je dočakal s činom poročnika. Sprva je v Zagrebu študiral pravo, nato je vstopil v jugoslovansko kraljevo vojsko; 1928 je končal višjo vojaško akademijo in dosegel čin konjeniškega polkovnika. Ob izbruhu druge svetovne vojne je bil poveljnik konjeniškega polka v Subotici.

Po nemškem napadu na Jugoslavijo aprila 1941 in hitrem razpadu jugoslovanske vojske se je Avšič znašel na desnem bregu reke Drine, kjer je zbral manjšo skupino vojakov ter se skupaj z njimi skušal izogniti nemškemu ujetništvu. Načrt ni uspel. Nemci so jih zajeli in odpeljali proti Madžarski. Posrečilo se mu je skočiti z vlaka in pobegniti v Zagreb, kjer se je skrival pred Nemci in ustaši. S ponarejenimi listinami je odpotoval v Slovenijo, saj se je proti okupacijskim silam želel bojevati na domačih tleh. V Ljubljani so ga brat in prijatelji seznanili z nekdanjim ministrom in banom Dušanom Sernecem, ki je vstopil v OF. Avšič je nato prevzel skrb za vključevanje bivših oficirjev v boj proti okupatorju. Z vednostjo OF je odpotoval v Srbijo, kjer ga je Dragoljub (Draža) M. Mihailović imenoval za poveljnika Jugoslovanske vojske v domovini v Sloveniji. Avšič je decembra 1941 zavrnil Mihailovićevo politiko, zaradi česar ga je emigrantska vlada v Londonu degradirala, s svojim delovanjem pa je za partizane pridobil del nekdanjih oficirjev in podoficirjev jugoslovanske vojske. Maja 1942 je odšel na osvobojeno ozemlje in postal član Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet; oktobra 1942 je bil imenovan za namestnika komandanta Glavnega poveljstva, kar je ostal vse do decembra 1944. Vseskozi je bil v Glavnem štabu tesen sodelavec Franca Rozmana - Staneta in Dušana Kvedra - Tomaža. Maja 1943 je bil povišan v čin generallajtnanta (generalporočnika) in isti mesec vodil pohod dveh slovenskih brigad – Gregorčičeve in Gradnikove – v Benečijo.

Avšič je bil član plenuma OF, SNOS in Avnoja. Že pred drugim zasedanjem Avnoja v Jajcu 1943 se je zavzemal, da bi se po končani vojni formirala lastna slovenska vojska, šolanje in poveljevanje v njej bi potekalo v slovenskem jeziku. Decembra 1944 so Avšiča premestili v Vrhovni štab NOV Jugoslavije, postal je poveljnik zaledja v Ministrstvu za obrambo.

Po koncu druge svetovne vojne je kratek čas vodil jugoslovansko vojaško misijo v Berlinu (1945–47), potem pa je prevzel mesto pooblaščenega ministra FLRJ na Dunaju (od decembra 1947 do srede 1948), 1951 je postal minister za gozdarstvo v slovenski vladi, 1952–53 je bil ljudski poslanec in predsednik Mestnega ljudskega odbora v Ljubljani. 1948 je bil čin generalporočnika ukinjen, zato je Avšič dobil čin generalpodpolkovnika. S tem nazivom se je podpisoval na uradne listine. V osmrtnicah, večini nekrologov in na nagrobnem kamnu so Avšiču zapisali naziv generalpolkovnik, vendar do danes ni ugotovljeno, ali je res napredoval v ta čin. 1946–53 je bil republiški poslanec, 1953–58 pa zvezni poslanec. Za svoje medvojno in povojno delovanje je od oblasti prejel najvišja državna odlikovanja, med njimi red partizanske zvezde I. stopnje, red zasluge za ljudstvo I. stopnje, red za hrabrost, red bratstva in enotnosti, red za vojaške zasluge I. stopnje, red Republike I. stopnje, Francija ga je odlikovala s križem za bojne zasluge.

Avšič je bil avtor številnih člankov o slovenski jezikovni enakopravnosti v jugoslovanskem prostoru in pomemben zagovornik slovenščine kot vojaškega poveljevalnega jezika. Njegovi pogledi se vse do razpada Jugoslavije niso mogli uveljaviti drugje kot v teritorialni obrambi Slovenije.

Dela

  • Pravica naroda in enakopravnost, Sodobnost, 19, 1963, 504–512.
  • Nekaj o slovenskem vojaškem naraščaju, Sodobnost, 19, 1963, 773–775.
  • O poveljevalnem jeziku NOB Slovenije, Jezik in slovstvo, 14, 1969, 97–104.
  • Bitka, kakor življenje dolga : pričevanja o revolucionarnem in osvobodilnem boju Slovencev, Ljubljana, 1975, 193–195 (avtorizirano besedilo po televizijski nadaljevanki Teh naših petdeset let).

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • ARS, SI AS 1596 Avšič Jaka, 1943–1973.
  • Enciklopedija Slovenije.
  • Jaka Avšič – 70-letnik, Primorski dnevnik (Trst), 26. 4. 1966.
  • Jaka Avšič, Dnevnik, 4. 1. 1978.
  • Tone Fajfar: General Jaka Avšič – človek in vojak, Delo, 7. 1. in 9. 1. 1978.
  • Damijan Guštin: Jaka Avšič : vojak, častnik in general petih vojska, vedno Slovenec, Ljubljana, 2008.
Bobič, P., Guštin, D.: Avšič, Jaka (1896–1978). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1001200/#novi-slovenski-biografski-leksikon (15. november 2018). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 1. zv. A. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine