Primorski slovenski biografski leksikon

Čok Andrej, šolnik, javni delavec, r. v Lonjerju pri Trstu 2. jun. 1884, u. v zaporu v S. Gimignano v Toskani 5. maja 1942. Oče Andrej, gostilničar, mati Josipina Hrovatin; brat dr. Ivana Marije Č. (gl. čl.). Osn. š. je obiskoval v Lonjerju, učiteljišče v Kopru (1903–07). Po maturi je bil takoj imenovan za uč. na občinski osn. š. na Proseku; naslednje leto je služboval kot občinski uč. pri Sv. Ivanu v Trstu. 1910 je dobil drž. službo kot vadniški uč. Od 1915 do 1918 je bil pri vojakih. Ob it. zasedbi je ostal v drž. službi. Ko pa ga je š. oblast hotela premestiti na realko v Idrijo istočasno kot prof. dr. Lava Čermelja, mu je zasebna Cirilmetodova šola pri Sv. Jakobu v Trstu ponudila mesto ravnatelja, katero je obdržal, dokler ni v okt. 1930 oblast šole zaprla. Kot priznan pedagog je sodeloval pri Učiteljskem listu, ki je bilo glasilo Zveze slovanskih učiteljskih društev v Trstu (1920–26). Zastopal je trž. učiteljstvo na raznih tečajih in kongresih. Bil je preds. Delavskega konsumnega društva pri Sv. Jakobu, odbornik Narodnega gledališča v Trstu in odbornik Tržaške hranilnice in posojilnice, lastnice hotela Balkan, kjer je bil osrednji sedež najvišjih kulturnih in gospodarskih ustanov; faš. so ga zažgali 20. julija 1920. Tržaška Hranilnica in posojilnica je bila 1941 uradno razpuščena; vse njeno delovanje in premoženje je prevzela Cassa di Risparmio v Trstu. Te krivice, storjene Slovencem, po vojni niso popravili, kot so popravili podobne krivice židovskim zasebnikom in ustanovam. 1938 je Č. postal član Narodnega sveta, ki so ga sestavljali napredni in skupina dr. E. Besednjaka; ta Narodni svet ni posloval dolgo. Ob vstopu Italije v vojno je bil Č. 12. junija aretiran in poslan v internacijo v Gradež. Dne 21. sept. 1940 so ga v Gradežu ponovno aretirali in poslali v zapor Coroneo v Trst. V drugem trž. procesu (od 2. do 14. dec. 1941) je bil obsojen na dvanajst let ječe. Že bolnega so poslali v zapore v S. Gimignano v Toskani, kjer je čez nekaj mesecev umrl. Njegova vdova Zora Drašček je v nov. 1945 dala prepeljati njegovo truplo na opensko pokopališče. Po vojni so 1949 ustanovili na Opčinah Prosvetno društvo Andrej Čok, ki pa se je 7. dec. 1967 združilo s Prosvetnim društvom Opčine in z mladinskim krožkom Opčine v novo prosvetno društvo Tabor.

Prim.: Piccolo 3.–16. dec. 1941; II popolo di Trieste 3.–16. dec. 1941; Čermelj, Proces 1941, 72, 85; Čermelj, Med prvim, 142–170; Vas, ljudje in čas. Zgodovina Opčin. Trst 1975, 58, 206 (navaja kot datum smrti 7. maja), 223, 234.

S. T.

Tuta, Slavko: Čok, Andrej (1884–1842). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1006530/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (22. februar 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine