Novi Slovenski biografski leksikon

ČERNO, Viljem (Guglielmo Cerno, vzdevki Gjelmo, Terski Čedermac, Ghandi iz Terske doline, »il maestro sclavo comunista rosso« (»rdeči učitelj«)), narodni in kulturni delavec, učitelj, politik, pesnik v terskem narečju (r. 24. 7. 1937, Bardo/Lusevera, Italija; u. 22. 7. 2017, Bardo/Lusevera, Italija). Oče Rudolf Černo, zidar, mati Marija Evfrazija Černo, r. Micottis, kmetica. Sin Boris Černo, zdravnik, sin Igor Černo, pravnik, kulturni delavec.

Pri šestih letih mu je zaradi srčne kapi umrl oče. Italijansko osnovno šolo je v rojstnem kraju obiskoval 1943–47. Zaradi revščine se ni mogel vpisati v srednjo šolo in je eno leto materi pomagal pri kmečkih opravilih. Šolanje je nadaljeval v slovenskih šolah, zato so ga tako kot tudi druge družinske člane preganjali. Goriško strokovno šolo je obiskoval 1949–50, nižjo srednjo šolo 1951–54 in učiteljišče 1954–58. Po učiteljski maturi je s pomočjo posojila slovenske Kmečke banke iz Gorice ob delu študiral leposlovne vede na Filozofski fakulteti Univerze v Trstu. 1968 je diplomiral z nalogo Geografski vidiki migracijskega fenomena v devetih občinah Benečije (Aspetti geografici del fenomeno migratorio in nove comuni della cosidetta Slavia Friulana).

1959–64 je kot izredni učitelj služboval v raznih krajih Beneške Slovenije: Bardo/Lusevera, Čenta/Tarcento, Loneriacco, Čižerji/Ciseriis, Vizont/Chialminis in Viskorša/Monteaperta. 1964–65 je služil vojaški rok v Monferratu, Vicenzi in Rimu. 1965–66 je nadaljeval s poučevanjem kot redni učitelj v Tablji/Pontebba in 1966–69 v rodnem Bardu. Od 1969 do upokojitve 1998 je bil redni profesor italijanskega jezika, zgodovine in zemljepisa na nižji srednji šoli »Angelo Angeli« v Čenti/Tarcento, kjer je bil vrsto let pomočnik ravnatelja. Videmska pokrajina ga je imenovala v okrajni zavod za šolstvo.

1963 je na prvih volitvah v deželni svet kandidiral na socialistični listi. Izvoljen ni bil, vključil pa se je v Slovensko kulturno-gospodarsko zvezo, kjer je bil dejaven dobrega pol stoletja. 1964–2004 je bil član občinskega sveta občine Bardo. Prizadeval si je za krajevne potrebe prebivalcev, še zlasti po potresih 1976, ko je postal član Koordinacijskega odbora za popotresno obnovo Benečije. 1978–99 je bil svetnik, 1990–95 pa odbornik Gorske skupnosti Terskih dolin, kjer je bil zadolžen za kulturo, mednarodne odnose in turizem. Prizadeval si je za čezmejno povezovanje z Bovcem, Kobaridom in Tolminom. 1986–96 ga je Videmska pokrajina v treh mandatih imenovala za predstavnika v italijanski Zvezi gorskih občin in skupnosti.

Po drugi svetovni vojni je bil pobudnik ali soorganizator mnogih za Slovence pomembnih akcij. Zaradi tega so ga italijanske tajne paravojaške službe nenehno zasledovale in nadzorovale. Kot kulturni in narodni buditelj je večkrat javno zahteval, naj se v Beneški Sloveniji ustanovijo slovenske šole. Slovenskim otrokom, ki niso govorili slovenskega knjižnega jezika in niso imeli možnosti obiskovati slovenskih šol, je skupaj z drugimi slovenskimi narodnozavednimi duhovniki organiziral pošolski pouk slovenščine ter 1973 slovenske otroke brezplačno poučeval materinščino v Bardu in Teru/Pradielis, 1974–76 v župnišču na Gorenjem Tarbiju/Tribile Superiore, 1976 na osnovni šoli v Mašerah/Masseris, 1976 v občinski dvorani v Čedadu, pozneje pa še v Čenti, Vidmu, Nemah/Nimis in na Ravanci/Prato di Resia. Ta prizadevanja so vzpodbudila ustanovitev dvojezične šole v Špetru/San Pietro al Natisone. V Vidmu je na univerzi za tretje življenjsko obdobje Italijanom predaval slovenščino.

1955 je bil soustanovitelj kulturnega društva Ivan Trinko, kjer je najprej opravljal delo društvenega tajnika, 1973–79 pa je bil predsednik društva. 1967 je bil pobudnik ustanovitve Centra za kulturne in socialne raziskave v Bardu. 1973 je oblikoval etnološko zbirko v Bardu in bil do 2011 njen skrbnik. Posebno pozornost je namenjal izseljencem in v Bardu 1966 zanje organiziral Dan emigranta, 1974 in 1975 pa še v Čedadu. Bil je pobudnik in organizator srečanja štirih sosednjih narodov, Italijanov, Furlanov, Slovencev in Nemcev z maševanjem v štirih jezikih, 1974 na Matajurju in 1975 na Kamenici pri Stari Gori. Bil je tudi pobudnik postavitve prvega spomenika slovenskim partizanom v Beneški Sloveniji, odkritega 1974.

Skupaj z evroposlancem Gaetanom Arfejem je sodeloval pri oblikovanju Resolucije o listini Skupnosti o regionalnih jezikih in kulturah ter o listini o pravicah narodnih manjšin, ki jo je Evropski parlament sprejel oktobra 1981.

1966–2015 je bil član Glavnega odbora Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ), ki ji je predsedoval dva mandata (1992–96). 1977–2015 je bil član Pokrajinskega sveta za Videmsko, 1977–93 tudi njegov predsednik. 1962–68 je bil član komisije za Slovence Videmske pokrajine, 1968–70 njen načelnik, 1977–79 član odbora za kulturo, 1979–83 član komisije za izobraževanje in usmerjanje, 1981–87 član odbora za sredstva množičnega obveščanja in 1981–85 član komisije za socialna vprašanja.

1974–82 je bil član uredniškega odbora časopisa Novi Matajur. 1974 je bil eden od ustanovnih članov Slovenskega raziskovalnega inštituta (SLORI) v Trstu in od 1974 član njegovega upravnega odbora, v začetnem obdobju tudi njegov podpredsednik. V Narodni in študijski knjižnici v Trstu je bil 1976–2010 član upravnega odbora, od 2001–10 njegov predsednik. Od 2004 je bil član Pokrajinske komisije za preučevanje in opredelitev furlanskih toponimov in hidronimov ter član Odbora za Slovence in Odbora za nemško govoreče občane.

Na študijskem srečanju o problemih slovenske manjšine v Gorici (1974) je imel referat Stanje manjšine v Benečiji, na mednarodni konferenci o manjšinah v Trstu istega leta pa referat Zgodovinski in kulturni oris Beneške Slovenije. Objavljal je v Trinkovem koledarju ter v listih Matajur in Emigrant. Bil je predavatelj na tečajih za turistične vodnike na Zavodu za poklicno izobraževanje Furlanije - Julijske krajine.

Dejavno je spreminjal pogled Beneških Slovencev na njihova slovenska narečja, ki so v času, ko se je šolal, veljala za nekaj slabega. Z jezikovnimi informacijami in pojasnili je sodeloval pri zapisovanju in raziskovanju krajevnih, ledinskih in hišnih imen. 2000–02 je skupaj z bardskim duhovnikom Renzom Calligarom sodeloval pri prevodu, urejanju in izdaji treh knjig mašnih beril v terskem narečju Boava besieda (Božja beseda), namenjenih cerkvam v Terski dolini. 2006 je soustvaril trijezični zbornik Terska dolina v besedi, sliki in pesmi.

Nekaj pesmi je objavil v Trinkovem koledarju, večino pa v italijanskem listu s slovenskim naslovom Med nami, prilogi lista La vita cattolica. V antologiji Besiede tele zemlje (2004) je predstavljen s štirimi, v antologiji Rod Lepe Vide (2009) pa s tremi pesmimi. Zborniku Terska dolina/Alta Val Torre/Val de Tor (2006) je dodana njegova pesniška zbirka Pesmi iz Terske doline, ki obsega triintrideset pesmi v terskem narečju s prevodi v italijanščini, furlanščini in slovenščini. Černove pesmi tematizirajo hribovski svet zahodne, karnajsko-terske Benečije v porečjih rek Ter in Karnahta. So duhovno in izrazno sodobna poezija, nabita z dramo bivanja, vraščeno v trdoto zemlje ter zaznamovano z bolečino odtekanja in zapuščenega usihanja.

1973 mu je Zveza kulturno-prosvetnih organizacij Slovenije podelila odličje svobode. 1990 je za festival pete narečne pesmi Senjam beneške piesmi z naslovom Pustita nam rože po našim sadit napisal zmagovalno besedilo Mislić na buojše dan. 1998 je za prizadevnost pri ohranjanju in krepitvi narodne zavesti med Beneškimi Slovenci prejel častni znak svobode RS. 2010 je za izjemne dosežke na področju zbiranja in ohranjanja slovenskega ljudskega blaga prejel Štrekljevo nagrado, 2011 je na Sejmu Alpe-Adria prejel priznanje Naša Slovenija, 2012 plaketo TIGR, 2013 pa literarno nagrado vstajenje za pesniško zbirko Ko pouno noći je sarce.

Dela

  • Aspetti geografici del fenomeno migratorio in nove comuni della cosidetta Slavia friulana: tesi di laurea in geografia, Trieste, 1968.
  • Zgodovinsko-pravni vidiki Slovencev v Videmski pokrajini = Aspetti storico-giuridici degli Sloveni nella Provincia di Udine, Trst, 1978.
  • Zaščito uveljaviti tudi za beneške Slovence, Jadranski koledar, 1979, 19–24.
  • Poezije, Trinkov koledar, 39, 1997, 161–163.
  • Pustita nam rože po našim sadit, Senjam beneške piesmi XIXX (1984–1995), Liese - Čedad, 2000 (s soavtorji).
  • Besiede tele zemlje : proze in poezije v beneškem narečju, Trst, 2004 (s soavtorji).
  • Incontro con i poeti : Slavia Dilecta, Ricerche linguistiche ed etnoantropologiche tre Friuli e Slovenia, Videm, 2004 (s soavtorji).
  • Po Trinkovi poti, Trinkov koledar, 47, 2005, 40–48.
  • Ko pouno noći je sarce = Ko polno je noči srce = Co plen di gnot al è il cûr = Quando pieno di notte è il cuore, Gorica - Čedad, 2013.
  • Osebna bibliografija COBISS

Viri in literatura

  • ES.
  • PSBL.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Jole Namor: Viljem Černo, dijak v slovenski šoli v Gorici ali Beneška zgodba v osmih prizorih, Jadranski koledar, 2001, 73–82.
  • Jože Zadravec: S srcem Slovenec, Družina, 2. 9. 2007.
  • Viljem Černo: Šola v Gorici, Trinkov koledar, 51, 2009, 129–132.
  • Štefan Kutoš: »Ne umri, zemlja ma!« : pogovor z dr. Viljemom Černom, Ampak, 10, 2009, št. 5/6, 42–46.
  • David Bandelj: Rod lepe Vide : antologija sodobne poezije Slovencev v Italiji, Ljubljana, 2009.
  • Dušan Grča: Štrekljeva nagrada za Terskega Čedermaca, Delo, 29. 6. 2010.
  • Zaira Vidau: Intervjuji : Tamara Blažina, Norina Bogatec, Karlo Bresciani, Viljem Černo, Emidij Susič, Raziskovanje Slovencev v Italiji : razvoj, izzivi in perspektive, Trst, 2014, 87–105.
  • Igor Tuta: Viljem Černo, spomini na mladost, Trinkov koledar, 57, 2015, 85–94.
  • Iztok Ilich: Viljem Černo – skromni bard iz Barda. Koroški koledar, 58, 2016, 143–155.
  • Irena Novak Popov: Pesniške strategije Viljema Černa : (posvečeno profesorici Mileni Kožuh 1928–2015), Jezik in slovstvo, 61, 2016, št. 2, 19–35.
  • Primož Pipan: Življenjepis in bibliografija Černa, Trinkov koledar, 60, 2018, 49–57.
Pipan, Primož: Černo, Viljem (1937–2017). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1006400/#novi-slovenski-biografski-leksikon (19. september 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Primorski slovenski biografski leksikon

Černo (Cerno) Viljem, prosvetni in družbenopolitični delavec, r. 24. jul. 1937 v Bardu (Lusevera) v Terski dolini v Slov. Benečiji. Oče Rudolf, zidar, mati Micottis Evfrazija Marija. Po it. osn. š. v Bardu (1943–47) je obiskoval v Gor. slov. strok. š. (1949–50), srednjo š. (1951–54) in učiteljišče (1954–58). Po učit. maturi (1958) je študiral na trž. U (filoz. fakulteta, leposlovna skupina) od 1958–68. Doktoriral je 1968 z disertacijo Aspetti geografici del fenomeno migratorio in nove Comuni delta cosidetta Slavia Friulana, v kateri je obravnaval zaskrbljajoče izseljevanje iz Slov. Benečije (TKol 1972, 43). Sprva je služboval kot izredni učit. v raznih krajih (Bardo, Centa, Longriacco, Ciseriis, Viskorša) od 1959–64. Zatem je odslužil vojaški rok (1964–65) in nadaljeval s poučevanjem kot redni učit. v Pontebbi (1965–66) in v rojstnem Bardu (1966–69). Od 1969 dalje je redni profesor zgodov. in zemljepisa na nižji sred. š. v Centi (Tarcento). Č. je kot podjeten slov. izobraženec znatno prispeval k narodnemu osveščanju beneških Slovencev. Pionirsko je posegal in posega na šolsko, prosvetno in družbenopolitično področje. Na šolskem področju je organiziral pošolski pouk slovenščine v Bardu in Teru (nov. 1973), v Gorenjem Tarbiju (od 1974 dalje) in na osn. š. v Mašerah (maj 1976); organiziral je tudi tečaj slov. jezika in kulture v občinski dvorani v Čedadu (apr. 1976). Večkrat je javno zahteval, naj se osnujejo slov. š. v Benečiji. Na posvetu o šolstvu, ki ga je organiziral SLORI, je sodeloval s posegom Stanje šolstva v Ben. Sloveniji (izšlo v: Posvet o šolstvu v It., 1976). Bil je med ustanovitelji kult. društva I. Trinko v Čedadu (1954) in od 1973 njegov preds. V Bardu organiziral Center za kulturne in socialne raziskave (1967) ter etnografsko razstavo in muzej (1973); skupaj s Skupnostjo Nadiških dolin je organiziral proslavo 20-letnice smrti I. Trinka (26. jun. 1974) in srečanja sosednjih narodov na Kamenici (1974 in 1975). Na družbenem področju je posvečal posebno skrb izseljencem in zanje organiziral »dan emigranta« v Bardu (od 1966) in v Čedadu (1974 in 1975); kot občinski svetovalec v Bardu (od 1964) in član Gorske skupnosti Terskih dolin (1976) se je zavzemal za krajevne potrebe prebivalstva, zlasti še po potresu 6. maja 1976. Njegova dejavnost se ne omejuje samo na Slov. Benečijo, pač pa na ves slov. zamejski prostor: član je izvršnega odbora SKGZ, podpreds. SLORI od ustanovitve, na RAlTrstA je govoril o klimi in rastju v Slov. Benečiji (1969); na Študijskem srečanju o problemih slov. manjšine v Gor. (18. 5. 1974) je nastopil z referatom Stanje manjšine v Benečiji (izšel v: Convegno di studi sui problemi della minoranza slovena, Gor. 1974, 167–171) in na Mednarodni konferenci o manjšinah v Trstu julija 1974 z referatom Zgodovinski in kulturni oris Beneške Slovenije. V TKol je objavil pesmico Rodna vas, več člankov pa v Matajurju in Emigrantu. Za javno spodbujanje kulturnega življenja mu je ZKPO Slovenije dala Odličje svobode 1973.

Prim.: Vprašalna pola; TKol 1964, 80; 1972, 43,99, 111 in 113; 1973 59; PDK 1966, 203; 1969, 20.in 21. 3.; Nedeljski dnevnik 1975, 31. 8.; Novi Matajur 1976, 18; 22, str. 2 s sl.

R. K.

Klinec, Rudolf: Černo, Viljem (1937–2017). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1006400/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (19. september 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine