Černe, Marija Serafina (1908–1977)
Vir: Arhiv SBL

Novi Slovenski biografski leksikon

ČERNE, Marija Serafina (rojstno ime Jožefa Černe, v Paragvaju s. Serapia), misijonarka

(r. 8. 3. 1908, Kromberk, Nova Gorica; r. 24. 5. 1977, San Lorenzo (Santa Fe), Argentina). Oče Janez Černe, tovarniški delavec, mlinar, mati Alojzija r. Pavšič. Sestra Ernesta (Ema Marija) Černe, redovnica.

Oče je 1913 odšel na delo v Cleveland (ZDA) in tam ostal do 1920. Ko je mati 1915 umrla, je zapustila štiri sirote, ki sta jih s seboj v begunstvo na Štajersko vzela Frančiška in Gregor Lorenčič, skladiščnik na železniški postaji v Gorici. Zatekli so se na Zgornjo Brežnico pri Slovenski Bistrici. Po vrnitvi iz ZDA je oče kupil mlin na Ješenci v Framu pri Mariboru. Jožefa je osnovno šolo začela obiskovati v Gorici, 4. in 5. razred je nadaljevala v Laporju in Framu, nato je služila na kmetiji. Kasneje je sledila sestri Valeriji, ki je že delala v predilnici v Tržiču. Stanovala je v Dekliškem domu, ki so ga vodile šolske sestre. Z željo, da bi postala misijonarka, je vstopila k šolskim sestram sv. Frančiška. 1931 je začela noviciat v Mariboru in ga končala 1932, ko je naredila začasne zaobljube. 1934 je izurjena v ročnih delih in navdušena za delo v misijonih skupaj z Aurelijo Planker, učiteljico, odpotovala v Južno Ameriko. Najprej je šla v Argentino, na misijonsko postajo Misión Laishí - Chaco v provinci Formosa, kjer je 1935 izpovedala večne zaobljube. Skupaj s tremi slovenskimi sestrami je 1936 odšla med Indijance na Misión San José Estero v Paragvaju in kasneje v Chaco Paraguayo, Misión San Leonardo, v zamočvirjenem predelu porečja reke Pilcomayo. 1966 se je zaradi srčnega infarkta zdravila v Buenos Airesu, kjer je po okrevanju tudi ostala. 1973 je odšla najprej v Rosario, nato pa v San Lorenzo.

Delo s. Marije Serafine Černe je bilo med staroselci. Zanje je bila redovnica, učiteljica in zdravnica. Pri svojem delu je podrobno spoznala indijanski jezik plemena Nivaclé in napisala prvo čitanko v tem jeziku, na podlagi katere je poučevala. Njena čitanka je služila kot osnova za poznejše šolske učbenike v tem jeziku. Misijonarke so staroselcem pomagale ohranjati običaje, jezik in kulturo. V tistem času so pleme Nivaclé imenovali Chulupi (Čulupi), enako se je imenoval tudi njihov jezik, danes pa tako za pleme kot za njihov jezik uporabljamo izraz Nivaclé (v prevodu pomeni človek, moški).

Viri in literatura

  • PSBL.
  • Kronika materne hiše šolskih sester v Mariboru 1864–1941, Ljubljana, 2007.
  • R. A.: Neznana znanka : misijonarka s. Serafina Černe, Družina, 1976, 32, 5.
  • Kerin Stane: Boj za življenje in osnovne pravice, Misijonska obzorja, št. 5, oktober 2010, 18.
Kogoj, Marija Jasna: Černe, Marija Serafina (1908–1977). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1006300/#novi-slovenski-biografski-leksikon (26. oktober 2020). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Primorski slovenski biografski leksikon

Černe Marija Serafina (pri krstu Jožefa), misijonarka, r. 8. marca 1908 v Kromberku (nekoč Via della Fornace, 35, danes Nova Gorica, Vojkova ul.). Oče Janez, tovarniški delavec, kasneje mlinar, mati Alojzija Pavšič. Oče je 1913 odšel na delo v Cleveland (ZDA) in tam ostal do 1920. Mati je umrla 1915, nakar sta otroke-sirote vzela v begunstvo na Štajersko Frančiška in Gregor Lorenčič, skladiščnik na železniški postaji v Gor. Odšli so v Zgornjo Brežnico v Laporje pri Slov. Bistrici. Po vrnitvi si je oče kupil mlin na Ješenci v župniji Fram pri Mariboru. Č.-tova je osn. š. začela v šolskem domu v Gor., 4. in 5. razr. v Laporju in v Framu, nakar se je udinjala pri nekem kmetu, nato pa sledila sestri Valeriji, ki je že delala v predilnici v Tržiču. Tu je Č. stanovala v Dekliškem domu. Z željo, da bi postala redovnica-misijonarka je 1932 vstopila k Šolskim sestram sv. Frančiška v Mariboru in po noviciatu napravila večne zaobljube (1933). Že naslednje leto je odšla v Paragvaj. Tu delovala med Indijanci v krajih San Jose in San Leonardo v zamočvirjenem predelu porečja reke Pilcomavo. Njeno delo je bilo med domačini, ki so bili še čisto brez kulture, zato je bila redovnica, učiteljica, zdravnica. Vsled napornega dela je 1966 prestala srčni infarkt in se zdravila v Buenos Airesu, kjer je po okrevanju tudi ostala. 1973 so jo prestavili najprej v Rosario, nato v San Lorenzo pri Santa Fe. Pri svojem delu je tako podrobno spoznala in se priučila indijanskemu jeziku kučuluk (čulupi), da je v njem napisala na prigovarjanje predstojnikov prvo čitanko v tem jeziku, na podlagi katere je domorodce poučevala. Tudi je njena čitanka služila kot osnova za druge šolske učbenike v tem jeziku, ki so jih kasneje napisali. Julija 1976 se je po 42-letni odsotnosti spet mudila v domovini. – Tudi njena rodna sestra Ernesta Černe, roj. v Kromberku, u. v Parizu 24. dec. 1959, je delala spočetka v predilnici v Tržiču, se še udeležila velike tekstilne stavke, leta 1939 odšla v Francijo in postala redovnica v samostanu Brezmadežne z imenom Ema Marija.

Prim.: R. A., Neznana znanka. Misijonarka s. S. Č., Družina 1976, 32, 5 s sl.; dopisi njene sestre Valerije Černe, Križe pri Tržiču, sept. 1976.

Brj.

Brecelj, Marijan: Černe, Marija Serafina (1908–1977). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1006300/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (26. oktober 2020). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine