Čargo, Ivan (1898–1958)

ČARGO, Ivan (Janko Čargo, Janez Čargo, Giovanni Ciargo), slikar, risar, ilustrator, scenograf (r. 25. 2. 1898, Tolmin; u. 11. 8. 1958, Ljubljana). Oče Franc Čargo, ravnatelj zemljiške knjige, mati Amalija Čargo, r. Sovdat.

Otroštvo je preživel v Kanalu, kamor se je družina preselila kmalu po njegovem rojstvu. Tam je obiskoval osnovno šolo, 1909–15 se je šolal na gimnaziji v Gorici, nato pa nadaljeval v četrtem razredu na gimnaziji v Novem mestu, kamor se je družina umaknila pred prvo svetovno vojno. 1916 je sodeloval v Brusilovi ofenzivi na ruski fronti, bil vpoklican na soško fronto in na strani avstrijske vojske sodeloval pri preboju pri Kobaridu ter v bitkah na območju reke Piave 1917. 1918 se je vpisal v peti razred novomeške gimnazije. Po prvi svetovni vojni je kot prostovoljec branil severno mejo na Koroškem. Novembra 1920 je zaprosil za vpis na akademijo v Rimu in bil v študijskem letu 1921/22 vpisan v pripravniški letnik (Corso inferiore), vendar študija na akademiji ni nadaljeval. Podatki o študiju v Firencah niso potrjeni. V tistem času je potoval po Italiji, s kiparjem Živojinom Lukićem sta prišla do Sicilije in španske obale. Od 1923 je bil v Gorici, kjer je 1924−27 delal kot scenograf Ljudskega gledališča. 1927 se je zaradi stopnjevanja fašističnega preganjanja preselil v Ljubljano, kjer je bil med soustanovitelji oz. sodelavci avantgardistične revije Tank. Delal je kot scenograf, 1929–30 pa kot sodelavec revije Ilustracija, v kateri so objavili njegove številne portrete osebnosti iz gledališkega sveta. 1930 je zaradi razstave slikarjev Julijske krajine odpotoval v Beograd in tam ostal do 1937 ter delal kot honorarni sodelavec več revij in časopisov, mdr. je bil 1933 ilustrator Slovenskega beograjskega tednika. V letih pred drugo svetovno vojno je živel v Ljubljani, kjer je bil deležen preganjanja zaradi levičarskega prepričanja. Ob začetku vojne 1941 je bil kot prostovoljec v Beli krajini, da bi se izognil vpoklicu v italijansko vojsko. Istega leta so ga zaprli Italijani, do 1942 se je kot jetnik zdravil na nekdanjem urološkem oddelku na kliniki Božidarja Lavriča v Ljubljani, kjer je poslikal notranjščino travmatološkega oddelka v stavbi stare kirurške klinike v Ljubljani. 1942–43 je bil interniran na Tremitsko otočje, po kapitulaciji Italije pa se je pridružil I. prekomorski brigadi in decembra 1943 z njo odšel v Dalmacijo. Za partizansko propagando je oblikoval in ilustriral plakate, letake in priročnike. Po osvoboditvi je za zbirko Loškega muzeja kopiral srednjeveške freske v Škofji Loki in okolici (npr. motiv pametne in nespametne device iz cerkve na Suhi pri Škofji Loki, 1948) ter ilustriral za časopise in knjige, živel pa dokaj bohemsko življenje in se naposled umaknil iz umetniškega sveta.

Že kot dijak se je v Novem mestu tvorno vključil v tamkajšnji kulturni krog, kasneje imenovan novomeška pomlad. Njegovi slogovni začetki so bili realistični in secesijski, sledila je impresionistična faza, ki jo označuje serija pastelov v zabrisano mehkih barvah, ki pa je kmalu prešla v ekspresionistično. 1920 je sodeloval na I. pokrajinski slikarski razstavi v Novem mestu, kjer je mdr. razstavil slike z motivom šmihelskega pokopališča in par kiparskih osnutkov, med študijem v Italiji ga je prevzelo futuristično in avantgardno umetnostno vrenje. 1924 je s slikama Zimska pokrajina in Poletje ter z risbama Džungla I in Džungla II, ki ju zaznamuje abstraktna stilizacija in futuristična risba, sodeloval na pomembni 1. goriški umetnostni razstavi, ki jo je priredil Goriški umetniški krožek pod vodstvom Antonia Morassija. Prvi vrhunec ustvarjalnega opusa je dosegel v času, ko se je preselil v Ljubljano in deloval v krogu avantgardne revije Tank, ki jo je izdajal goriški rojak Ferdo Delak. Razvil je osebni slog, ki ga zaznamuje futuristična risba, kombinirana s srednjeevropsko občutenim ekspresionizmom in prvinami kubizma, v glavnem se je izražal v risbi, žanrsko pa se je poglobil v portret. 1927 je z motivi iz Župančičeve pesnitve Duma poslikal stopnišče v hiši kritika Silvestra Škerla, ki so bile nato uničene. V istem času je zasnoval tudi osnutke za scenografijo opere Črne maske skladatelja Marija Kogoja, ki pa niso bili realizirani. Bil je eden od začetnikov manifestativnega sloga pisanja v likovni umetnosti na Slovenskem. V popolni abstrakciji je ustvarjal malo časa. 1929 je zaslediti povratek k realizmu in novi stvarnosti, v njegov opus je vstopila socialnokritična problematika, ki je prevladala v drugi polovici štiridesetih let 20. stoletja. Beograjsko obdobje 1930−37 je še najmanj raziskano, sledil je socialnokritični problematiki in s krepko, dinamično risbo ustvaril prototip heroične, mišičaste figure delavca in kmeta, ki ga je spremljal vse do konca ustvarjanja in predstavlja drugi vrhunec njegovega opusa. O likovnih razstavah in umetnosti je tudi pisal, gre za prva avantgardistična besedila iz vrst slikarjev.

1962 so mu postavili spomenik v Kanalu.

Čargo Ivan, slikar, r. 25. febr. 1898 v Tolminu, u. 12. avg. 1958 (op. ur.: 11. avg. 1958) v Ljubljani. Oče Franc, ravnatelj zemljiške knjige, mati Amalija Sovdat. Ljudsko šolo je obiskoval v Kanalu, kamor sej je družina preselila. Gimn. je začel v Gor., a nadaljeval v Novem mestu, kamor se je je morala družina preseliti po izbruhu vojne med Italijo in Avstrijo. Toda gimnazije ni končal, ker je moral že sedemnajstleten v vojakom na rusko fronto. Po vrnitvi iz Rusije se 1919 spet zateče v Novo mesto, kjer mu je medtem umrla mati. Tu spet naveže nasiloma pretrgane stike s sošolci in znanci (pesnikom Podbevškom, grafikom Božidarjem Jakcem, pesnikom Miranom Jarcem), prvič sodeluje na razstavi slov. umetniškega društva, nato se vrne v zasedeno Primorsko in gre študirat na akademijo v Firence in Rim na Scuola di Belle Arti (pri mojstru Vagnettiju). Nato se je vrnil na Primorsko, tvoril z V. Pilonom in L. Spazzapanom ter kasneje A. Černigojem in Italijanom Pocarinijem futuristično skupino. To »goriško obdobje« je za Č.-a trajalo nekako od 1924 do 1927, ko odide v Lj., kjer sodeluje pri ustanovitvi avantgardistične revije Tank. Toda Lj. se mu zdi premrtva in malomeščanska in tako se preseli v Bgd, kjer živi kakih deset let od 1927 do 1937. Med 1937 in 1940 ga jsl. policija stalno preganja, tako da ga 1940 skušajo izgnati v Italijo. Od 1941 ima že prve stike z osvobodilnim gibanjem. Italijani ga aretirajo avgusta 1941 (ob tej priložnosti mu zlomijo roko) in vodijo po različnih zaporih, tudi na otoke Tremiti. Po 8. sept. se priključi prekomorskim brigadam in se tako za daljši ali krajši čas mudi v Bariju, nato na Visu, Braču, Korčuli in Splitu. Z brigadami se vrne v Lj., tu še nekaj časa aktivno posega v organizacijsko delo pri slikarskih razstavah (udeleži se razstave umetnikov-partizanov (1945, katalog), ki pomeni po razstavah, ki jih je imel v Bariju in Splitu leta 1944 njegov zadnji pomembnejši nastop. Zastopan je tudi na razstavi primorskih slikarjev v Trstu 1946. Potem pa se je Č., razočaran kot umetnik izrazito avantgardistične narave, da bi bil zdaj prisiljen ustvarjati dela po kanonih socialističnega realizma, umaknil iz umetniškega sveta, prenehal, razen izjemnih svetlih trenutkov, ustvarjati in se prepustil umetniški bohemi, telesno in duševno strt. V prvi povojni dobi je bruhnila na dan vsa Č.-ova umetniška potenca. Njegovo duševno razpoloženje so valovi zahodnoevropskega avantgardizma, ki jih je črpal skupaj s tovariši v primorskem slovensko-italijanskem umetniškem krogu, samo še spodbujali in krepili. To je čas Č.-ovih dinamično razgibanih kompozicij, pa tudi že v groteskno zasnovanih portretih igralcev in umetnikov, pa tudi že v nakazovanju tiste socialne problematike v njegovih delih, ki se bo v naslednjem času še razmaknila in postala pravzaprav osrednja umetnikova preokupacija, ki bo več kot samo slikarsko zrcalo njegove notranjosti, temveč tudi njegovo idejno in programsko načelo, saj bo to en sam spev domači zemlji, delavcu, posebej njegovemu, primorskemu idrijskemu rudarju. Iz prve dobe so zanj značilni velikopotezni risarski kartoni in stenske kompozicije dramatsko eks–presivne sile. Bil je to čas, ko je bil ves predan futuristično-konstruktivistični koncepciji likovnega ustvarjanja. To je bila doba, ko se je bila slov. lik. umetnost vezala tudi izven meja domovine (v reviji Der Sturm, 1929; in še prej v Hodonmu, 1922, ter v Umeleckem listu). Iz teh in poznejših let je dolga vrsta portretov vidnejših slovenskih in tujih kulturnih delavcev, predvsem igralcev (Betetto, B. Kreft, Dostojevski, J. Košuta, Gorki, Cankar, Tolstoj, H. G. Perušek, M. Kogoj, R. Jakopič, O. Župančič, M. Bravničar, Ukmar, Kovač, Konrad Veit, Ita Rina, Ana May Wong, Dolores del Rio, Dante, Skrbinšek, Emil Kralj, Mira Danilova, večkrat tudi lastni portreti; izdelal je tudi kip Cankarja, itd.). Na razstavi v Bgdu so bila tudi dela: Idrijski rudarji, Vojna, Ženski akt, Delavec, Snemanje s križa, Vrvež na tržaški ulici, Kristus, Japonski motiv, sploh je v tej dobi prispeval veliko risb za Slovenski beograjski tednik. Poleg risb, posebno z rdečo kredo, pa je ustvarjal tudi v olju in tu v »navidez ekspresionističnih oblikah nakazoval celo pot v dinamično barvno abstrakcijo« (Ivan Sedej). V 30-letih pa se je začel bolj umirjati, njegove risbe so bliže realizmu, a čisto svojevrstnemu, »čargovskemu«, iz premnogih dihajo tudi ekspresionistična nastrojenja. Medtem ko je bila značilna za Č.-ovo futuristično in kubistično obdobje linearnost ter izrazita stilizacija, je za kasnejšo dobo risba pojmovana dokaj plastično, liki so deloma tudi individualizirani in celo anatomsko dovolj pravilni (Hlapec Jernej), da kar ne morejo iz spomina, prim. roke njegovih Starih čolnarjev, Rudarjev, Splavarjev ali v Vsakdanjem kruhu. Pomembno je tudi Č.-ovo delo, ki ga je izvršil kot scenarist. Č. je tu in tam kaj napisal; predvsem kritike o umetnosti ali aforizme (prim. Umetniški zbornik I, 1943, 286–7). Slike: IS 1926, 312 (skupinska slika); Portret I. Č. (Veno Pilon). Za številne portrete gledaliških osebnosti prim. Ilustracija 1929 in 1930, za socialno risbo pa delo Socialnokritična umetnost, grafika in risba, Lj. 1976.

Prim.: Ivan Zorman, XVI. razstava v Jakopičevem paviljonu, LZ 1919, 738–44; Veno Pilon, Prva goriška umetnostna razstava, J 1924, 122; Ivan Čargo, Nekaj misli o gor. umetnostni razstavi, E 1924, 128 in 134; Tank, Revue Internationelle active, Lj. 1927 (2 št.); France Stelè, DS 1928, 3, str. 90; Kulturna izložba Julijske Krajine, Bgd 1930 [katalog razstave], seznam razstavljenih del in 1 repr.; Fran Mesesnel, Slovenačka likovna umetnost u Julijskoj Krajini, v: Julijska Krajina, Bgd 1930, 73; B[artol] V[ladimir], Akademski slikar I. Č., Zagrebški tednik 1933, 3 pril. s sl. + reprod.; B[ojc] V[ilko], Akademski slikar I. Č., Slovenski beograjski tednik 1933, 11, s sl.; Tuma, 191; S[tane] Mikuž, I. Č.: »Hlapec Jernej«, DS 1940, 187; Umetniški zbornik 1, Lj. 1943, reprod. + 154, 186, 286–7 [Č.-ovi aforizmi o umetnosti]; Razstava slovenskih primorskih umetnikov, Trst-Gorica, 1945 [katalog]; Avgust Černigoj, Spomin na slikarja Č.-a, NRazgl 1958, 17, 417 s sl.; Fre, V Ljubljani je umrl slikar I. Č., PDk 1958, 193; Čargo 1898–1958, Nova Gorica 1962 [katalog]; I. Č., SPor 1958, 1921, 2; R[apa] Š[uklje], Ivan Čargo, LDk 1958, 187 s sliko; Janko Traven, In memoriam: Ivan Čargo, Gledališki list MGL 1958–59, 2, 34–6; Avtoportret na Slovenskem, Lj. 1958 [katalog], 62 s sl. in lit.; Vladimir Bartol, Lj. I. Č., NRazgl 1959, 15–16 s sl.; Pavel Medvešček, Spomini na I. Č., PrimN 1959, 42 s sl.; Stelè, Umetnost, 1960 pass.; F. Stelè, Č. I., ELU I, 1959 [1960]; Okupatorjevi zapori in taborišča; Vera Visočnik, I. Č.-"Janez" - Palan, PZDG 1960, 1, 354; Slovenski gledališki portret, Lj. 1960, 20, enote 16, 35, 36, 43, 61; Fran Šijanec, 107; Lucijan Menaše, Avtoportret v zahodnem slikarstvu, Lj. 1962, 38; Vladimir Bartol, I. Č. je dobil spomenik v Kanalu. Retrospektivna razstava slikarjevih del, PDk 1962, 157 s sl.; BiblNOR pass.; Špelca Čopič, Slovensko slikarstvo, Lj. 1966; SDL I; [Portret dr. Bratka Krefta], Knjižnica Mestnega gledališča, knj. 21, ovitek; [Vera Visočnik] V. V., I. Č.-Janez, slikar in ilustrator, Borec 1968, 6/7, 597–99; Andrej Pavlovec, I. Č., slikar, Galerija Krško 1968 [prospekt]; i. z., Drobec iz Čargove podobe, DL 1968, 44, 8; Janez Mesesnel, Dediščina likovnega revolucionarja, Delo 1968, 315, 2; 1929–1950: Nadrealizem, socijalna umetnost, Bgd 1969 [razstavni katalog]; Krško: razstava č.-ovih del, Delo 1968, 297, 5 [notica]; Tone Zorn, Slikar I. Č. in ljubljanska policija, Sreč 1971, 28, 61–2; Menaše, stlp 417; Peter Krečič, Umetnost na Primorskem v prvih letih po I. svetovni vojni v luči slovenske likovne kritike, JKol 1972, 138–148; Marijan Brecelj, Slikar I. Č., Naš list (Anhovo) 1972, 9, 5 s sl.; Janez Mesesnel, I. Č., Komunist 1973, Teoretična priloga 1/2), 18 z reprod.; SGL I, 105; Delo 1972, 20 [reprod. s podpisom ob razstavi v Mestni galeriji]; Janez Mesesnel, Razstava-opomin, Delo 1972, 118, 6 z ilustr.; Dela I.-a Č.-a, TV–15 1972, 20, 7; [Reprodukcije Č.-ovih del]. Komunist 1972, 19, str. 3, 23; št. 20; Ivan Sedej, I. Č., Lj. 1972 (katalog), ilustr.; M[artin] Benčina, Sodobni slovenski umetniki, Umetniški zbornik 1, 1943, 234; Srečko Vilhar-Albert Klun, Prva in Druga prekomorska brigada, Nova Gorica 1967 (v prilogi Abecedni seznam... str. 7); Ferdinand Delak in Heinz Luedecke, Der Sturm (Berlin) 1929, 330; Ilustracija 1929, 6, 206 z repr.; Stane Mikuž, Risbe I. Č. (Po obisku pri njem.), S 1940, 57; R[apa] Š[uklje], I. Č.,LdP 1958, 188, 2; v isti štev. parte.

Brj.