Novi Slovenski biografski leksikon

CVETKO, Rudolf (Rudolf Franc Cvetko), sabljač, častnik (r. 17. 11. 1880, Senožeče; u. 15. 12. 1977, Ljubljana). Oče Janez Cvetko, orožnik (žandarmerijski računski stražnik), mati Johana (Ivana) Cvetko, r. Zelen.

Rodil se je kot tretji otrok, kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v Ljubljano, kjer je končal osnovno šolo in nižjo gimnazijo. 1896 je nadaljeval šolanje v tržaški pehotni kadetnici (Infanterie-Cadettenschulle). Po končanem zadnjem letniku (podelili so mu častno sabljo) je kot kadet častniški namestnik začel aktivno vojaško kariero v Varaždinu, 10. avgusta 1900 pa je bil dodeljen 16. varaždinskemu pešpolku, v katerem je do upokojitve 1913 uril nabornike. 1904 in 1905 se je udeležil dveh specialnih sabljaških tečajev za učitelje sabljanja in telovadbe v Dunajskem Novem mestu (Wiener Neustadt), leto pozneje še normalnega tečaja za floret in sabljo, ga končal z odliko ter postal diplomirani vojaški učitelj sabljanja in telovadbe. Na graški univerzi je nato opravil še izpit za učitelja telovadbe na gimnazijah in učiteljiščih.

Zaradi načrtovane poroke z učiteljico Marijo Frančiško Trošt je septembra 1913 končal vojaško kariero in se kot telovadni učitelj zaposlil na državni gimnaziji s slovenskim učnim jezikom v Gorici. Takoj ob začetku prve svetovne vojne 1914 je bil kot rezervni častnik vpoklican v 16. pešpolk.

Vojaška pot v prvi svetovni vojni je bila zanj pestra in polna premestitev. 27. julija 1914 je bil kot nadporočnik vpoklican v 16. pešpolk v Bjelovar. Ob koncu julija 1914 je bil premeščen v 5. črnovojniški pešpolk v Pazin, kjer je vadil nabornike in napredoval v čin stotnika. Novembra 1914 je postal poveljnik 8. stotnije in vodja utrjevalnih del puljske deželne fronte v okolici Vodnjana. Za vzorno opravljeno delo je 25. julija 1916 prejel bronasto medaljo za zasluge na traku. Septembra 1916 se je vrnil v 16. pešpolk v Bjelovar, od koder je novembra 1916 z moštvom odpotoval na Madžarsko. Januarja 1917 se je pridružil svojemu pešpolku na položajih v severni Galiciji in se kot poveljnik bataljona udeležil bojev v prvih frontnih vrstah. Decembra istega leta je bil postavljen za bolnišničnega častnika in poveljnika vojaške policije v Bjelovarju, od januarja 1918 je poveljeval vojaški policiji in nadzoroval kader v vojaški bolnišnici za venerične bolezni v Bršadinu pri Vukovarju. Poveljevanje barakam v ujetniškem taborišču v Ivanovčanih, kjer je dočakal konec vojne, je prevzel julija 1918. Tudi po prvi svetovni vojni je ostal v vojaški službi do 1926, ko je bil zaradi republikanskih idej v vojski stare Jugoslavije predčasno upokojen s činom orožniškega podpolkovnika. Preselil se je v Ljubljano, kjer se je ponovno zaposlil v Trboveljski premogokopni družbi in se 1950 upokojil še drugič, tokrat kot ekonomsko-komercialni statistik.

S sabljanjem se je Cvetko pobliže seznanil na šolanju v tržaški pehotni kadetnici. V tej veščini, v kateri se tekmuje v floretu, meču in sablji, se je izpopolnjeval še na vojaškem inštitutu v Dunajskem Novem mestu, kjer so vzgajali najboljše vojaške sabljaške in vojaške učitelje. 1907 je prvič osvojil prvenstvo Avstrije (Meisterschaft von Österreich), 1912 je bil drugi. 1908–10 je bil prvak avstro-ogrske armade na vojaškem sabljaškem turnirju (Armeefechtturnier) na Dunaju in v Budimpešti. 1911 je postal evropski prvak, njegova ekipa pa je osvojila drugo mesto v sablji in floretu (sablja za dvoboj z dolgim šilastim rezilom in zaščito za roko). Največji uspeh je dosegel na olimpijskih igrah (OI) v Stockholmu na Švedskem 1912, ko je z avstrijsko ekipo, v kateri so bili še Richard Verderber, Otto Herschmann, Friedrich Golling, Andreas Suttner, Albert Bogen in Reinhold Trampler, v finalnem boju izgubil proti madžarski ekipi. Avstro-Ogrska kot država na OI ni nastopila enotno. Ob Cvetku je bil v avstrijski sabljaški ekipi iz slovenskih krajev še Rihard Verderber iz Kočevja, s katerim sta bila inštruktorja sabljanja na vojaškem inštitutu v Dunajskem Novem mestu. Verderber je po koncu prve svetovne vojne ostal v Avstriji. Ponovno sta se srečala štiriindvajset let pozneje na OI v Berlinu, ko je bil Cvetko vodja jugoslovanskih sabljačev, medtem ko je Verderber vodil avstrijske. Ker se je pred začetkom posamičnih tekmovanj morala avstrijska ekipa vrniti domov, je Cvetko ostal brez možnosti, da bi prišel do kolajne tudi v tej konkurenci. Zanj je bilo to zadnje veliko tekmovanje, na katerem je nastopil.

Po prvi svetovni vojni, na vrhuncu svoje športne poti, je Cvetko opustil tekmovanje in se posvetil prenašanju znanja na mlajše rodove. Po propadu Avstro-Ogrske je bilo sabljanje v slovenskem prostoru v zatonu, zato je 1926 zbral ljubljanske sabljače; 1928 so ustanovili prvo organizirano sabljaško sekcijo pri športnem društvu Ilirija in istega leta Sabljaško zvezo Jugoslavije. V prvih letih je prevzel breme organizacije, obenem je poučeval sabljanje in gimnastiko, zanimal se je še za tenis, plavanje in smučanje, bil je tudi mednarodni sabljaški sodnik. S Stankom Bloudkom, Evgenom Bettetom in Stankom Lapajnetom je z delom v klubu Ilirija pomembno vplival na razvoj športa v Sloveniji. Njegovo dobro strokovno delo se je pokazalo tudi 1936, ko so pod njegovim vodstvom kar štirje njegovi učenci (Marjan Pengov, Mirko Koršič, Edo Marion in Ivka Tavčar) nastopili v jugoslovanski olimpijski sabljaški reprezentanci v Berlinu.

Druga svetovna vojna je prekinila njegovo delovanje, toda takoj po osvoboditvi je skupaj z Metodom Mohorjem zbral nekdanje učence in v športnem klubu Tabor oblikoval nove skupine sabljačev, aktiven pa je tudi v Sabljaški zvezi Slovenije. Z organizacijo sabljaških inštruktorskih tečajev je postavil temelje slovenskemu društvenemu sabljaškemu športu, strokovnemu kadru pa je s teorijo in metodiko sabljanja s sabljo in floretom postavil temeljni teoretični deli. Bil je tudi predavatelj sabljanja na Akademiji za igralsko umetnost (danes AGRFT) in na Inštitutu za telesno vzgojo v Ljubljani (danes Fakulteta za šport). Športno aktiven je bil tudi v visoki starosti.

Med priznanji, ki jih je prejel za svoje delo, so red zaslug za narod II. stopnje, zlata značka zveze športov Jugoslavije, naziv častnega predsednika Sabljaške zveze Jugoslavije in Slovenije, častnega člana sabljaškega kluba Olimpija in sabljaškega kluba Športoprema Ljubljana. 1965 je med prvimi prejel takrat ustanovljeno Bloudkovo nagrado. 2012 je bil sprejet v Hram slovenskih športnih junakov.

Njegovi dediči so 2003 Narodnemu muzeju Slovenije podarili njegovo zapuščino, ki kot celota predstavlja pomemben del slovenske športne zgodovine. V njej je poleg njegovih osebnih predmetov tudi bogato fotografsko, filatelistično, arhivsko in knjižno gradivo. 2006 in 2014 so v muzeju o njem postavili razstavi.

Po njem se imenuje sabljaški klub iz Velenja, 2000 so mu v Senožečah postavili doprsni kip, 2014 so po njem poimenovali na novo postavljeno večnamensko dvorano v Divači.

Dela

  • Osebna bibliografija COBISS

Viri in literatura

Štamcar, Miha: Cvetko, Rudolf (1880–1977). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1006130/#novi-slovenski-biografski-leksikon (22. maj 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Primorski slovenski biografski leksikon

Cvetko Rudolf Franc, sabljač, častnik, športni delavec, r. 17. nov. 1880 v Senožečah, u. 15. dec. 1977 v Lj. Oče Janez, žandarmerijski stražnik, mati Johana Zelen. Družina se je, kot kaže, kmalu preselila, C. je gimn. končal v Lj. 1896 se je vpisal na Vojno kadetsko šolo v Trstu, kjer je začel tudi sabljati, kasneje pa je bil gojenec Vojnega inštituta v Wienerneustadtu. Tu je bil deležen posebnega pouka sabljanja in je po končanem študiju tudi predaval. Prvo svet. vojno je dočakal kot prof. telesne vzgoje v Trstu, med vojno in po njej pa je služboval kot aktivni častnik, od konca vojne v vojski Kraljevine SHS po različnih krajih Sje. 1926 je bil kot podpolkovnik zaradi republikanskih idej predčasno upokojen. Preselil se je v Lj. in se zaposlil v ekonomsko komercialni stroki. V mladih letih se je odlikoval zlasti kot tekmovalec s floretom in sabljo. 1907 je osvojil prvenstvo Avstrije, 1908 in 1910 je bil prvak avstrij. armade v obeh orožjih, 1911 je postal evrop. prvak v obeh orožjih, 1912 pa je avstrij. reprezentanca največ po njegovi zaslugi osvojila drugo mesto v sabljanju na olimpijskih igrah v Stockholmu. Tako je postal prvi slov. nosilec kakšne olimpijske kolajne. Po preselitvi v Lj. je 1928 v športnem društvu Ilirija organiziral sabljaško sekcijo, istega leta pa je pomagal tudi pri ustanovitvi Sabljaške zveze Jsle. V tem času je bil organizator, trener in priznan mednar. sodnik. Organizacijsko delo v sabljaškem športu je nadaljeval tudi po drugi vojni. Za delo je prejel Bloudkovo nagrado, zlato značko zveze športov Jsle, naziv častnega, dosmrtnega preds. Sabljaške zveze Jsle in Sje, častnega člana sabljaških klubov Olimpija in Športoprema v Lj.

Prim.: Delo 16. dec. 1977; Enc Sje 2, 88; Župnij. arhiv Senožeče.

Er. Dol.

Dolenc, Ervin: Cvetko, Rudolf (1880–1977). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1006130/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (22. maj 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 19. snopič Dodatek B - L, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1993.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine