Novi Slovenski biografski leksikon

CUSIN, Fabio, zgodovinar, publicist (r. 3. 8. 1904, Trst, Italija; u. 27. 5. 1955, Trst, Italija). Oče Cesare Cusin, menjalec denarja, mati Marianna Cusin, r. Girardelli.

Izhajal je iz judovske družine. V tedaj še avstrijskem Trstu je začel obiskovati nemško osnovno šolo (1910) in nato realko. Po končanem srednješolskem izobraževanju je študiral na univerzi za ekonomske in trgovske študije v Trstu ter diplomiral 1925 na univerzi v Firencah z nalogo o konkurenci v morski plovbi. Zavoljo protifašistične politične usmerjenosti je imel težave z zaposlitvijo ne le v času fašizma, temveč tudi kasneje. Po končanem študiju je dobil suplenco v Milanu in Torinu, 1936 je postal privatni docent srednjeveške in moderne zgodovine ter poučeval na nekaterih italijanskih univerzah (Messina, Perugia, Torino, Urbino). Posvečal se je zlasti preteklosti Trsta in njegovega zaledja. Pri tem se je naslanjal na avtonomistične poglede ljubiteljskih domoznancev, kot sta bila Pietro Kandler in Domenico Rossetti. Že v prvih objavah je pod vplivom objav Gaetana Salveminija in Benedetta Croceja nasprotoval italijanskemu liberalnemu nacionalizmu in iredentizmu. Trst z okolico je razlagal kot posebno in neodvisno upravno-politično skupnost, kar je bilo pomembno v časur eševanja t. i. tržaškega vprašanja po drugi svetovni vojni. Prva spoznanja o tržaški preteklosti je strnil v knjigi Appunti alla storia di Trieste (1930).

Razprave iz zgodovine Istre, Trsta, Goriške in Furlanije je objavljal v edicijah tržaške univerze (Annalli dell'Università) in v krajevnih zgodovinskih revijah (Archeografo triestino, Memorie storiche fogiuliesi, Archivio Veneto, La Porta orientale). V okviru raziskav ozemlja ob severovzhodnih obalah Jadrana ob koncu srednjega veka je najprej objavil študijo o turških vpadih v Italijo v 15. stoletju (Archeografo Triestino, 1934). Nato je objavil zbirko dokumentov za zgodovino »vzhodne meje Italije« v 14. in 15. stoletju (Archeografo Triestino, 1936), 1937 pa je v Milanu izšla še monografija v dveh delih Il confine orientale d'Italia nella politica europea del XIV e XV secolo. Cusin je posegal tudi v srednjeveško zgodovino ne le rodnega mesta in njegovega okoliša, pač pa tudi v srednji vek in v zgodovino krajev, v katerih je služboval, ter v zgodovino Italije in njenih odnosov s habsburško monarhijo, zlasti na primeru Milana in Lombardije. Izdal je tudi nekaj šolskih učbenikov o zgodovini Italije in Evrope. Med drugo svetovno vojno, ki jo je deloma preživel v Rimu in kjer se je politično udejstvoval v Partito d'azione, je začela nastajati njegova »protizgodovina Italije«, ki je prvič izšla 1948 kot Antistoria d'Italia, doživela je več izdaj, nazadnje 2001 s podnaslovom »demistifikacija uradne zgodovine, Italija prikazana na drug način«. Knjiga je imela velik odmev in je sprožila diskusije v javnosti. V italijansko zgodovino je provokativno posegel tudi s knjigama o Italiji med 1860 in 1887, objavljeni sta bili 1952–54; nadaljevanja, tretje knjige, zaradi smrti, ni uspel dokončati. Še pred tem se je s knjigo La liberazione di Trieste (1946) posvetil aktualnemu političnemu dogajanju in podal kritiko tržaškega nacionalističnega zgodovinopisja.

Cusin ni odobraval morebitne priključitve Trsta Jugoslaviji. Svaril je pred slavizacijo Trsta ter njegovo rešitev pred italijanskim nacionalizmom in centralizmom spoznal v federaciji bodoče Evrope. Svoje poglede je širil tudi kot kolumnist tržaškega dnevnika Il Corriere di Trieste. 1946 je postal profesor srednjeveške zgodovine na univerzi v Trstu; že po petih letih jo je zaradi pritiska iredentističnih političnih strank zapustil in nato postal redni profesor univerze v Urbinu. Hudo bolan se je vrnil v Trst, kjer je bil maja 1952 kot predstavnik neodvisnih (indipendistov) izvoljen v tržaški mestni svet. Tega leta je Cusin izdal tudi poljudno knjigo o zgodovini Trsta Venti secoli di bora sul Carso e sul Golfo : una narrazione storica.

Dela

  • Appunti per la storia di Trieste, Trieste, 1930, ²1983.
  • Un aspetto caratteristico della coltura triestina nell'opera di Domenico Rossetti e Attilio Hortis, Trieste, 1931.
  • Il fondamento giuridico delle franchigie ed autonomie triestine ed alcuni documenti inediti di Domenico Rossetti (1816), La Porta Orientale (Trst), 2, 1932, št. 5, 340–355.
  • Le vie d'ivasione dei turchi in Italia nel secolo XV, Archeografo Triestino (Trst), 19 (47), 1934, 143–156.
  • La storiografia del '700 e le riforme dell'assolutismo illuminato in uno storico di Gorizia (Carlo Morelli di Schönfeld), La Porta Orientale (Trst), 5, 1935, št. 7–8, 297–314.
  • Documenti per la storia del confine orientale d'Italia nei secoli XIV e XV, Archeografo Triestino, 21, 1936, 3–131.
  • Il confine orientale d'Italia nella politica europea del XIV e XV secolo, 1–2, Milano, 1937; Trieste, ²1977.
  • Le aspirazioni austriache sulla contea di Gorizia e una pratica ignota del consiglio dei Dieci, Memorie storiche forogiuliesi (Videm), 33–34, 1937–1938, 81–119.
  • Il »Privilegio Eufrasiano« e la Charta libertatis del Comune di Parenzo, Archivio Veneto (Benetke), ser. 5, 1942, št. 30/31, 65–84.
  • La liberazione di Trieste :ontributo alla storiografia non nazionalistica di Trieste, Trieste, 1946.
  • Antistoria d'Italia, Torino, 1948; Milano, ²1970, ³1971, Milano 1972, Milano 2001.
  • Venti secoli di bora sul Carso e sul Golfo : una narrazione storica, Trieste, 1952.
  • L'Italia unita : 1860– 1876 : aggio di una nuova sintesi storica, Udine, 1952.
  • L'Italia unita : 1877– 1887 : saggio di una nuova sintesi storica, Udine, 1954.

Viri in literatura

  • Fran Zwitter: Fabio Cusin, Zgodovinski časopis, 9, 1955, 220–222.
  • Giulio Cervani: Gli »Appunti alla storia di Trieste« di Fabio Cusin ed il problema storico del particolarismo triestino, Fabio Cusin : Appunti per la storia di Trieste, Udine, 1983, 7–13.
  • Giulio Cervani: Gli scritti politici di Fabio Cusin nel »Corriere di Trieste« : gli anni della polemica dura (1946–1948), Udine, 1991.
  • Giulio Cervani: Gli scritti politici di Fabio Cusin nel »Corriere di Trieste« : gli anni dell'opposizione ragionata (1949–1951) integrati con la ristampa de »La liberazione di Trieste« dello stesso autore, Udine, 1994.
  • Boris Gombač: Trst – Trieste – dve imeni, ena identiteta : sprehod čez historiografijo o Trstu 1719–1980, Ljubljana - Trst, 1993.
  • Enzo Santarelli: Fabio Cusin, Belfagor (Firenze), 48, 1993, 41– 56.
  • Attilio Tamaro e Fabio Cusin nella storiografia triestina, Atti del Convegno in ricordo di Arduino Agnelli – (Trieste, 15–16 ottobre 2005), Trieste, 2007.
  • Igor Grdina: Trst, Bonomo in reformacija, Slavia centralis, 12, 2019, št. 1, 86–87.
Marušič, Branko: Cusin, Fabio (1904–1955). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1006120/#novi-slovenski-biografski-leksikon (29. maj 2020). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Primorski slovenski biografski leksikon

Cusin Fabio, zgodovinar, r. 3. avg. 1904 v Trstu in tam u. 27. maja 1955. Oče Cesare, menjalec denarja, žid, mati Marianna Girardelli iz S. Felice v pokr. Trento, katoličanka. Opravil je 4 razr. nem. osn. š., 7 razr. (1914–21) Višje realne š. tehnične smeri, nato edino U. v Trstu: Regio istituto superiore di scienze economiche e commerciali – Višji kraljevi zavod za gospodarske in trgovske vede. Ni bil dober študent. Njegovo veliko zanimanje je bila zgod. Njegova diplomska teza Concorrenza nella navigazione – Tekma v plovbi (1925) ni bila dobro ocenjena. 1947 se je preko ZVU pritožil na ministrstvo za šolstvo, da je bil pod vplivom faš. rektorja Alberta Asquinija slabo ocenjen, kar je vplivalo na njegovo univ. kariero. V univ. letih se je družil z izobraženci, ki so se zbirali pri zdravniku, književniku in politiku antifaš. Brunu Pincherlu. Apr. 1925 so ga zaprli, češ da je na predvečer odkritja spomenika padlim v vojni širil sovražne lepake. Čeprav niso ničesar odkrili, je dogodek v plahem in introverznem fantu pustil boleč spomin. Tudi sum je ostal. Po diplomi je dobil suplence v Milanu in Turinu. Njegova knjiga iz 1930 Appunti alla storia di Trieste je prinesla nove poglede v trž. zgodovinopisje. Približal se je stališčem C. Schiffrerja in Salveminijevi šoli. Po 50 letih iredentistične ideologije, če izvzamemo Vivanteja in Slataperja, kritično obravnava trž. iredentizem: avtonomen Trst je utopija; treba je stikov, izmenjav, soočanj z Evropo; v dobi razcveta tujci niso prihajali v Trst, da bi raznarodovali; njihova zasluga je, da je Trst postal mednarodno tržišče, posrednik med vzhodom in zahodom. Po 1930 je svoja gledanja večidel objavljal v revijah: Archeografo triestino, Porta orientale in Annali dell'Università. V tem okviru so važni eseji: Intorno a una data della storia di Trieste (1931), Precedenti di concorrenza tra i porti del mare del Nord e i porti dell'Adriatico (1932), Le condizioni giuridiche di Trieste e le riforme dell'Amministrazione comunale nella prima metà del sec. XVIII (1932), Le condizioni giuridico-economiche dell'Agro triestino nel sec. XVII (1932), Il fondamento giuridico delle franchigie ed autonomie triestine (1932). Zlasti je pobijal mnenje, da je Trst nezamenljive vrednosti in naravni izhod za srednjeevropske dežele; dokumenti iz 18. stol. dokazujejo, koliko naporov je bilo treba, da je Trst dobil veljavo, ki so jo imela sev. pristanišča. Sledili so: Le vie d'invasione dei Turchi in Italia nel sec. XF(1934), Documenti per la storia del confine orientale d'Italia nei sec. XIV e XV (1936), Le aspirazioni austriache sulla contea di Gorizia (sec. XIVe XV) e una pratica ignota del Consiglio dei Dieci (Memorie storiche forogiuliesi, Udine 1938). V knjigi Storia d'Europa /1250–1789/ se je oddaljil od Heglove in Marxove filozofije (1941). Knjiga Introduzione allo studio della storia iz 1. 1943 je doživela v Urbinu 2. izdajo 1946. L'italiano. Realtà e illusioni (1945) in Antistoria d'Italia sta bili napisani v znamenju upora proti tradiciji in odklonitve fašizma in fašist. zgodovinopisja. Kot izraz svobode proti intelektualni in psihološki tiraniji fašizma izzveni tudi zadnje C-ovo delo Italia unita v dveh knjigah (1952–55), ki ga ni utegnil končati. V seznam pomembnejših njegovih del spada gotovo knjiga Venti secoli di bora sul Carso e sul Golfo z uvodom U. Sabe iz 1. 1952. Na osnovi biografskih podatkov naj bi bil napisal 15 knjig in vsaj dvakrat toliko esejev in člankov. Pri preučevanju virov mu je mnogo pomagalo znanje nem. in franc. Zadnji čas se je učil tudi slov. Kot znan protirežimski človek je imel težave pri nastavitvah. Čeprav sega prva njegova univ. zadolžitev v 1. 1936, je postal redni prof. za srednjeveško in moderno zgod. šele 1954. Bolelo ga je, da ni mogel dobiti stalnega mesta v rodnem Trstu, kjer je prva povojna leta dobival začasna, letna imenovanja za srednjeveško zgod. Od tod njegova polemičnost do uradnih zgodovinarjev, ki da so brez lastnih stališč, od tod spor med Corriere di Trieste, pri katerem je C. vneto sodeloval, in trž. U, kar mu je naknadno otežilo odnose z univ. svetom. Z vojno se je v spisih začela čutiti njegova politična angažiranost. Po 25. jul. je živel v Urbinu, v Trentinu, med počitnicami v Markah, pogosto v Pesaru. 1944 je prišel v Rim, kjer se je družil s somišljeniki Akcijske stranke / Partito d'Azione / do poletja 1945, ko je z Brunom in Ginom Pincherle ustanovil v Trstu center za polit. kulturo, ki je 2 leti pripravljal odlična predavanja. Na obč. volitvah 1952 je zmagal na listi Blocco triestino, ki ga je vodil Mario Stocca, in ostal do smrti občinski svetovalec. Zbolel je za neozdravljivo boleznijo in bil v Urbinu tudi operiran. Zadnje dni je preživel na svojem domu v ul. Giulia v Trstu. Po mnenju strokovnjakov spada C. v vrh trž. zgodovinopisja.

Prim.: Uvodni esej G. Cervanija h Cusinovi knjigi Appunti alla storia di Trieste. Del Bianco 1983; uvod A. Agnellija h C. knjigi Antistoria d'Italia. Mondadori 1970; Cervanijeva spremna beseda h C. knjigi II confine orientale d'Italia nella politica europea del XIV e XV sec. Lint 1977; Gli scrittipolitici nel Corriere di Trieste. Gli anni della polemica dura 1946–48. Del Bianco 1991; PDk 28. maja 1955; Corriere di Trieste 28. maja 1955; La liberazione di Trieste, contributo alla storia non nazionalistica di Trieste. Zigiotti 1946; L'Italia unita 1877–87, saggio di una nuova sintesi storica. Del Bianco, Udine 1954.

Har.

Harej, Zorko: Cusin, Fabio (1904–1955). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1006120/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (29. maj 2020). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 19. snopič Dodatek B - L, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1993.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine