Primorski slovenski biografski leksikon

Cusin Fabio, zgodovinar, r. 3. avg. 1904 v Trstu in tam u. 27. maja 1955. Oče Cesare, menjalec denarja, žid, mati Marianna Girardelli iz S. Felice v pokr. Trento, katoličanka. Opravil je 4 razr. nem. osn. š., 7 razr. (1914–21) Višje realne š. tehnične smeri, nato edino U. v Trstu: Regio istituto superiore di scienze economiche e commerciali – Višji kraljevi zavod za gospodarske in trgovske vede. Ni bil dober študent. Njegovo veliko zanimanje je bila zgod. Njegova diplomska teza Concorrenza nella navigazione – Tekma v plovbi (1925) ni bila dobro ocenjena. 1947 se je preko ZVU pritožil na ministrstvo za šolstvo, da je bil pod vplivom faš. rektorja Alberta Asquinija slabo ocenjen, kar je vplivalo na njegovo univ. kariero. V univ. letih se je družil z izobraženci, ki so se zbirali pri zdravniku, književniku in politiku antifaš. Brunu Pincherlu. Apr. 1925 so ga zaprli, češ da je na predvečer odkritja spomenika padlim v vojni širil sovražne lepake. Čeprav niso ničesar odkrili, je dogodek v plahem in introverznem fantu pustil boleč spomin. Tudi sum je ostal. Po diplomi je dobil suplence v Milanu in Turinu. Njegova knjiga iz 1930 Appunti alla storia di Trieste je prinesla nove poglede v trž. zgodovinopisje. Približal se je stališčem C. Schiffrerja in Salveminijevi šoli. Po 50 letih iredentistične ideologije, če izvzamemo Vivanteja in Slataperja, kritično obravnava trž. iredentizem: avtonomen Trst je utopija; treba je stikov, izmenjav, soočanj z Evropo; v dobi razcveta tujci niso prihajali v Trst, da bi raznarodovali; njihova zasluga je, da je Trst postal mednarodno tržišče, posrednik med vzhodom in zahodom. Po 1930 je svoja gledanja večidel objavljal v revijah: Archeografo triestino, Porta orientale in Annali dell'Università. V tem okviru so važni eseji: Intorno a una data della storia di Trieste (1931), Precedenti di concorrenza tra i porti del mare del Nord e i porti dell'Adriatico (1932), Le condizioni giuridiche di Trieste e le riforme dell'Amministrazione comunale nella prima metà del sec. XVIII (1932), Le condizioni giuridico-economiche dell'Agro triestino nel sec. XVII (1932), Il fondamento giuridico delle franchigie ed autonomie triestine (1932). Zlasti je pobijal mnenje, da je Trst nezamenljive vrednosti in naravni izhod za srednjeevropske dežele; dokumenti iz 18. stol. dokazujejo, koliko naporov je bilo treba, da je Trst dobil veljavo, ki so jo imela sev. pristanišča. Sledili so: Le vie d'invasione dei Turchi in Italia nel sec. XF(1934), Documenti per la storia del confine orientale d'Italia nei sec. XIV e XV (1936), Le aspirazioni austriache sulla contea di Gorizia (sec. XIVe XV) e una pratica ignota del Consiglio dei Dieci (Memorie storiche forogiuliesi, Udine 1938). V knjigi Storia d'Europa /1250–1789/ se je oddaljil od Heglove in Marxove filozofije (1941). Knjiga Introduzione allo studio della storia iz 1. 1943 je doživela v Urbinu 2. izdajo 1946. L'italiano. Realtà e illusioni (1945) in Antistoria d'Italia sta bili napisani v znamenju upora proti tradiciji in odklonitve fašizma in fašist. zgodovinopisja. Kot izraz svobode proti intelektualni in psihološki tiraniji fašizma izzveni tudi zadnje C-ovo delo Italia unita v dveh knjigah (1952–55), ki ga ni utegnil končati. V seznam pomembnejših njegovih del spada gotovo knjiga Venti secoli di bora sul Carso e sul Golfo z uvodom U. Sabe iz 1. 1952. Na osnovi biografskih podatkov naj bi bil napisal 15 knjig in vsaj dvakrat toliko esejev in člankov. Pri preučevanju virov mu je mnogo pomagalo znanje nem. in franc. Zadnji čas se je učil tudi slov. Kot znan protirežimski človek je imel težave pri nastavitvah. Čeprav sega prva njegova univ. zadolžitev v 1. 1936, je postal redni prof. za srednjeveško in moderno zgod. šele 1954. Bolelo ga je, da ni mogel dobiti stalnega mesta v rodnem Trstu, kjer je prva povojna leta dobival začasna, letna imenovanja za srednjeveško zgod. Od tod njegova polemičnost do uradnih zgodovinarjev, ki da so brez lastnih stališč, od tod spor med Corriere di Trieste, pri katerem je C. vneto sodeloval, in trž. U, kar mu je naknadno otežilo odnose z univ. svetom. Z vojno se je v spisih začela čutiti njegova politična angažiranost. Po 25. jul. je živel v Urbinu, v Trentinu, med počitnicami v Markah, pogosto v Pesaru. 1944 je prišel v Rim, kjer se je družil s somišljeniki Akcijske stranke / Partito d'Azione / do poletja 1945, ko je z Brunom in Ginom Pincherle ustanovil v Trstu center za polit. kulturo, ki je 2 leti pripravljal odlična predavanja. Na obč. volitvah 1952 je zmagal na listi Blocco triestino, ki ga je vodil Mario Stocca, in ostal do smrti občinski svetovalec. Zbolel je za neozdravljivo boleznijo in bil v Urbinu tudi operiran. Zadnje dni je preživel na svojem domu v ul. Giulia v Trstu. Po mnenju strokovnjakov spada C. v vrh trž. zgodovinopisja.

Prim.: Uvodni esej G. Cervanija h Cusinovi knjigi Appunti alla storia di Trieste. Del Bianco 1983; uvod A. Agnellija h C. knjigi Antistoria d'Italia. Mondadori 1970; Cervanijeva spremna beseda h C. knjigi II confine orientale d'Italia nella politica europea del XIV e XV sec. Lint 1977; Gli scrittipolitici nel Corriere di Trieste. Gli anni della polemica dura 1946–48. Del Bianco 1991; PDk 28. maja 1955; Corriere di Trieste 28. maja 1955; La liberazione di Trieste, contributo alla storia non nazionalistica di Trieste. Zigiotti 1946; L'Italia unita 1877–87, saggio di una nuova sintesi storica. Del Bianco, Udine 1954.

Har.

Harej, Zorko: Cusin, Fabio. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1006120/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (17. februar 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 19. snopič Dodatek B - L, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1993.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine