Cek, Štefan (1913–1985)

Cek Štefan, duhovnik, r. 30. jan. 1913 v Hrušici, u. 22. jan. 1985 v bolnišnici v Izoli. Oče Štefan, krojač in gostilničar, mati Ana Nedoh. Sred. š. je obiskoval v goriškem Malem semenišču, bogoslovje v gor. bogoslovju. Mašniško posvečenje je prejel v Gor. 27. mar. 1937. Po posvečenju je šel za dušnega pastirja v hrv. Istro, kjer je ostal 28 let. Njegove dušnopastirske postojanke so bile: Kaščerga, Brest, Dolenja vas (Vranja, Boljun) in od nov. 1946 Lanišče v Čičariji. Iz Lanišč je moral za 6 let v zapor v Staro Gradiško. Po vrnitvi iz zapora je služil eno leto v Karojbi, nekaj mesecev v Pičnu, 4 leta na Lindaru in 7 let v Novigradu. 1965 je kot slov. duhovnik prišel v Sjo in bil 12 let župnik v Šmarjah pri Kopru, od avg. 1977 do smrti pa župnik v Dekanih. – C. je bil zaveden Slovenec in delaven rodoljub. Že kot bogoslovca ga je reška kvestura označila kot človeka »izrazitih slovanskih čustev«, »nasprotnika režima in naših institucij« (ASC, CPC, b). Kaže, da se je nameraval po posvečenju inkardinirati v reško škofijo, a ga je dr. Ukmar prepričal, naj ostane v tržaško-koprski škofiji (ACS, CPC, b). – Zakaj je moral Cek v zapor? Za mesec avgust 1947 je bila napovedana birma v raznih župnijah, kakor npr. Slum, Pazin, Buzet, Tinjan, Černica, Žminj, Lanišče idr. Program birmanja je bil izredno nabit in naporen: v 20 dneh naj bi se birma podelila v 34 različnih krajih. Ker se škof Santin ni upal v Istro, saj so ga napadli v Kopru 19. jan. 1947, je z dovoljenjem Sv. sedeža šel v Istro msgr. Jakob Ukmar, ki bi s 15. sept. i.1. nastopil službo apostolskega administratorja za ozemlje tržaško-koprske škofije, ki bi prišlo pod Jslo. V Istri so pričakovali škofa in niso bili zadovoljni, daje prišel msgr. Ukmar. Vsekakor so nasprotniki organizirano pripravili razne izgrede in vsemogoče incidente, da bi birmovanje motili ali celo preprečili. – Prva dva dneva sta potekala mirno. Prvi neredi so izbruhnili 19. avg. v Tinjanu, nato v Buzetu in končno v Lanišču, kjer je bil župnik Štefan Cek. Kljub grožnjam je msgr. Ukmar v nedeljo, 24. avg., v Lanišču podelil birmo 237 otrokom. Župnikovi redarji so med birmovanjem preprečili manifestacijo v sami cerkvi, a so se manifestanti maščevali po maši, ko so v župnišču do smrti zabodli duhovnika Mirota Bulešića, ki je spremljal msgr. Ukmarja, nato pretepli še Ukmarja. Misleč, da je mrtev, so ga nezavestnega pustili na tleh (20 ur v nezavesti). Župnik Cek se je z materino pomočjo skril, da ga niso našli. Msgr. Ukmarja so odpeljali v Pazin, nato v reško bolnišnico, 5. sept. pa v ječo. Začela so se zasliševanja (8), nakar mu je bila izročena obtožnica, podobna usoda je zadela tudi Ceka, ki je bil takoj zaprt v Buzetu in Pazinu. – V Pazinu se je začel proces (29. sept.–2. okt.) proti Ukmarju, Ceku in C-ovim redarjem. Obtoženi so bili, da so krivi izgredov, ki so nastali, C. so očitali vsemogoče krivde: da je glavni odgovorni za nerede, inspirator nasilja, sovražnik OF, verski fanatik, da je sodeloval z Nemci. Msgr. Ukmar je bil obsojen na mesec dni zapora, Cek pa na 6 let prisilnega dela in 2 leti odvzema civilnih in polit. pravic. Te bridke dogodke v Istri je opisal sam msgr. Ukmar v tržaškem listu Teden (1947, št. 12., 28.–33.) in Cek v svojih Spominih, ki pa niso še izšli. – C. je zapisal, da so mu v zaporu kakor tudi po zaporu marsikaj obljubljali, če bi stopil »v rdečo službo«. Pa je odklonil. Po pričevanju duhovnika Arsenia Rusicha je bilo C-ovo zadržanje v zaporu v Stari Gradiški »zgledno duhovniško«. Vsem je dajal zgled »pokončnosti duha in usmiljenja« (pismo trž. škofa Santina J. Ukmarju z dne 30. maja 1953, Arhiv Ukmar). – C. je bil globok, izobražen, odločen in premočrten duhovnik, zahteven do sebe in drugih. Svojo službo je povsod opravljal vestno, požrtvovalno in temeljito. V različnih oblikah je vsepovsod stregel ljudem ne glede na jezik, narodnost, kulturo, izobrazbo in versko pripadnost.

Prim.: ŠkATrst; Sporočila slov. škofij 1985; T. Simčič, Jakob Ukmar, GMD 1986, 150 in nasl.; Al. Rebula, Jakob Ukmar, Pordenone 1992 (it.), 81; L'Osservatore Romano 27. avg. 1947; PDk 28. avg., 5. sept., 1., 2. in 3. okt. 1947 (ki vedno zagovarja obtožbo in obsodbo); Mario Bartolić, Don Miro, un martire dell'Istria, Pazin 1991 (v hrv. Miroslav Bulešić), ki stalno citira C-ove Spomine; ASC, CPC, b Rim.

Škerl