Novi Slovenski biografski leksikon

CURK, Jože (rojstno ime Jože Vid Curk), umetnostni zgodovinar, konservator (r. 15. 6. 1924, Vipava; u. 16. 11. 2017, Ljubljana). Oče Franc Curk, čevljar, mati Jožefa Curk, r. Jamšek. Žena Iva Mikl Curk, arheologinja (leto poroke 1964).

S starši se je 1930 iz Vipave, ki je pred drugo vojno sodila pod Kraljevino Italijo, zaradi fašističnega preganjanja preselil v Maribor, kjer je 1941–45 obiskoval realno gimnazijo (Prva gimnazija Maribor). 1945–51 je študiral na Oddelku za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je diplomiral pod mentorstvom Franceta Steleta. 1950 je dobil prvo zaposlitev v Mestnem Ferkovem muzeju na Ptuju (Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož), kjer je urejal galerijo starih mojstrov in ovrednotil slikarsko zapuščino grofov Herbersteinov na ptujskem gradu. Že 1951 je bil kot kustos pripravnik premeščen v Pokrajinski muzej Maribor, a je do odprtja grajske galerije 1952 nadaljeval tudi delo v ptujskem muzeju. V mariborskem muzeju se je posvetil ustanavljanju Umetnostne galerije Maribor; od njene otvoritve februarja 1954 do konca istega leta je delal kot kustos. V tistem obdobju ga je pritegnila sodobna likovna umetnost, likovne kritike pa je pisal tudi kasneje. Konec 1954 je prevzel referat za spomeniško varstvo pri Okrajnem ljudskem odboru Celje, kjer je ostal do maja 1959, in svojo strokovno pozornost preusmeril na področje varovanja kulturne dediščine. V času, ko se je spomeniška služba decentralizirala, je vzpostavil pogoje za ustanovitev celjske območne enote (Zavod za varstvo kulturne dediščine, Območna enota Celje). Celje in njegovo okolico je temeljito topografsko obdelal, zbrane podatke o spomenikih pa 1966 in 1967 objavil v devetih šapirografiranih zvezkih Topografskega gradiva za občine Celje, Žalec, Velenje, Slovenske Konjice, Mozirje, Šmarje pri Jelšah, Šentjur pri Celju in Laško. Kasneje je topografsko popisal še občine Ljutomer, Radgono in Ormož, topografsko gradivo za Ptuj in Maribor pa je ostalo v rokopisu. Gradivo še danes služi kot temelj nadaljnjih raziskav. 1959 se je vrnil v Maribor, kjer je bil najprej konservator na novoustanovljenem Zavodu za spomeniško varstvo Maribor (Zavod za varstvo kulturne dediščine, Območna enota Maribor), 1964–65 pa je kot ravnatelj nasledil Franja Baša. Preprečil je rušenje nekaterih zgodovinskih predelov mesta (Vetrinjska in Slovenska ulica) ter določil občutljivo mejo med starim in novim mestnim tkivom. Skrbno je spremljal obnovo stolnice in napisal več razprav o urbani zgodovini mesta. Sledil je sodobnim načelom konservatorstva in zahteval ohranjanje spomeniških celot, ki jih je razumel kot edino primerno osnovo za dobro načrtovanje varovalnih posegov. 1965–70 je bil svetovalec za muzeje, galerije, arhive in spomeniško varstvo na takratnem Republiškem sekretariatu za prosveto in kulturo SRS v Ljubljani. 1970–74 je vodil Pokrajinski muzej Ptuj (Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož); takrat se je poglobil v preučevanje najpomembnejših stavbnih spomenikov na Ptuju in raziskoval urbano zasnovo mesta. Napisal je več razprav o Ptuju, mdr. skupaj s soprogo še vedno aktualno monografijo Ptuj (1970). Zadnje službeno mesto je bil Pokrajinski arhiv Maribor, ki ga je vodil 1974–83 in kjer je kot arhivski svetovalec 1986 dočakal upokojitev. Rezultat njegovega arhivskega dela so Viri za zgodovino Maribora do leta 1850 (1985). V študijskih letih 1982/83 in 1983/84 je kot zunanji sodelavec Univerze v Mariboru predaval zgodovino umetnosti na Pedagoški akademiji, in sicer na Oddelku za likovno pedagogiko (Oddelek za likovno umetnost Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru). Po upokojitvi je napisal še številne razprave in svetoval konservatorski službi. Raznolike zaposlitve so vsaka po svoje zaznamovale njegovo strokovno delo, najbolj pa se je posvetil umetnostni preteklosti Maribora in Ptuja. Pri raziskovanju zgodovine obeh mest, ki ju je razumel kot svojstvena in v srednjeveški zasnovi sorodna urbana organizma, je obilno uporabljal vedutne upodobitve. Za obe mesti je pripravil umetnostnozgodovinska izhodišča za pripravo urbanističnih planov. Dopisoval je v več znanstvenih revij (Kronika, Zbornik za umetnostno zgodovino, Varstvo spomenikov), najbolj zvest pa je bil Časopisu za zgodovino in narodopisje, v katerem so se od 1966 naprej vrstile njegove razprave o razvoju mest na slovenskem Štajerskem, o štajerskih gradovih, cerkvah in drugih spomeniških kompleksih, pisal pa je tudi o gradbeni zgodovini Pohorja, o prekmurskih trgih in mestih, preučeval je pražupnije in samostane pridigarskih redov. Dragoceni so njegovi prispevki o gradbenikih na slovenskem Štajerskem, kakor so se mu razkrivali v arhivskih virih. Cenjeno je njegovo razumevanje prostorskih okoliščin pri razvoju naselij in posamičnih arhitekturnih kompleksov; zanimalo ga je celo cestno omrežje v smislu pretočnosti med naselbinami. Bil je strog ocenjevalec umetnostnozgodovinskih razprav in publikacij, eden najbolj plodnih piscev priljubljenih vodnikov v zbirki Kulturni in naravni spomeniki Slovenije ter reden dopisovalec v lokalne zbornike, leksikone in dnevne časopise.

1999 je prejel veliko oljenko, najvišje priznanje Mestne občine Ptuj za dosežke s področja kulture.

Dela

  • Topografsko gradivo : sakralni spomeniki občine Celje (1966), Žalec (1967), Velenje (1967), Slovenske konjice (1967), Mozirje (1966), Šmarje pri Jelšah (1967), Šentjur pri Celju (1967).
  • Kulturni spomeniki na ozemlju občine Radgona (1967), Ormož (1967), Ljutomer (1967).
  • Ptuj, Ljubljana, 1970 (soavtorica Iva Mikl Curk).
  • Ormož in njegova okolica, Ljubljana, 1973.
  • Ptujski grad 1, Ljubljana, 1975.
  • Mestna proštijska cerkev v Ptuju, Ljubljana, 1977.
  • Mariborska stolnica, Ljubljana, 1978.
  • Viri za gradbeno zgodovino Maribora do leta 1850, Maribor, 1985.
  • Trgi in mesta na slovenskem Štajerskem. Urbanogradbeni oris do začetka 20. stoletja, Maribor, 1991.
  • Maribor : vodnik po mestu in bližnji okolici, Maribor, 2000.
  • Mariborske vedute, Maribor, 2004.
  • Samostani na Slovenskem do leta 1780, Maribor, 2008 (soavtorja Sašo Radovanovič, Polona Vidmar).
  • Dominikanski samostan na Ptuju, Ptuj, 2009 (soavtor Jože Mlinarič).
  • Osebna bibliografija COBISS.

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • SBL.
  • PSBL.
  • ES.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Marija Švajncer: Antika, skeleti in stiskalnice : pogovor z Jožetom Curkom, umetnostnim zgodovinarjem, ravnateljem Mestnega muzeja v Ptuju, Večer, 30. 8. 1972.
  • Marijan Slabe: Prof. Jože Curk : ob 70-letnici, Varstvo spomenikov, 36, 1997, 134–135.
  • Ivan Stopar: Jože Curk, osemdesetletnik, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 40, 2004, 15–17.
  • Marjeta Ciglenečki: Jože Curk : ob devetdesetletnici, Časopis za zgodovino in narodopisje, 85/50, 2014, št. 1–2, 5–11.
  • Branko Vnuk: Ob devetdesetletnici Jožeta Curka, Zbornik za umetnostno zgodovino, 50, 2014, 9–12.
  • Igor Sapač: Jože Curk (Vipava, 15. junij 1924–Ljubljana, 16. november 2017), Umetnostna kronika, 57, 2017, 25–28.
  • Branko Vnuk: Prispevek Jožeta Curka k poznavanju umetnostne podobe Ptuja in Ormoža, Ptuj v 20. stoletju : zbornik ob 125-letnici ptujskega muzeja, Ptuj, 2018, 385–403.
  • Spletni biografski leksikon znanih Štajerk in Štajercev, CURK, Jože (april 2019).
  • Igor Sapač: Prof. Jože Curk. Petinosemdesetletnik, Bilten SUZD, 4/2009 (april 2019).
Ciglenečki, Marjeta: Curk, Jože (1924–2017). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1005710/#novi-slovenski-biografski-leksikon (19. januar 2020). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Primorski slovenski biografski leksikon

Curk Jože Vid, umetnostni zgodovinar in konservator, r. 15. jun. 1924 v Vipavi. Oče Franc, čevljar, mati Jožefa Jamšek. Družina se je po letu 1930 izselila v Mrb. Diplomiral na lj. U. Od 1956–62 konservator v Celju, kasneje ravnatelj Pokrajinskega muzeja v Ptuju. Napisal je vrsto del s področja umetnostne zgodovine in obrobnih ved, ki obravnavajo geografska območja Celja, Ptuja, Ormoža in njim bližnjih ozemelj, tako: Prva razstava grafičnih del in risb mariborskih upodabljajočih umetnikov, 1953, Razvoj portalov v Celju (Kron, 1956), Razvoj celjske mestne hiše (CeZ, 1958), Stara grofija (CeZ, 1958), Ptujski grad (Kron, 1958), Mariborski mestni grad (ibid. 1959), Olimje (CeZ, 1959), Umetnostni profil Posavinja skozi stoletja (CeZ, 1960), Umetnostni profil Šmarsko-Rogaškega-Kozjanskega skozi stoletja (CeZ, 1961), Razvoj mariborske mestne vedute (Kron, 1961), Razvoj ptujske mestne vedute (Ptujski zbornik II, 1962), Ptuj (skupaj z Ivo Curk, 1965, 19702, nemški prevod 1967), Delež italijanskih gradbenikov na Štajerskem v 16. in 17. stoletju (ZUZ nv VII, 1965 [izšlo 19661), Topografsko gradivo. Sakralni spomeniki občine Celje, 1966, ... Žalec, 1967, ... Velenje, 1967, ... Slovenske Konjice, 1967, ... Mozirje, 1966, ... Šmarje pri Jelšah, 1967, ... Šentjur pri Celju, 1967, ... Laško, 1967; Oris naselitvene zgodovine Podravja. Ozemlje s lov en j bistriške občine, 1968, in O fevdalni arhitekturi na ormoškem območju (oboje v: Ormož skozi stoletja, 1973) ter Ormož in njegova okolica, 1973. Uredil je zbornik Ormož skozi stoletja ter Ptujski zbornik IV, 1974.

Prim.: Krstne matice; Menaše 413; SB 1945–.

Brj.

Brecelj, Marijan: Curk, Jože (1924–2017). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1005710/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (19. januar 2020). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine