Cossuta, Karlo (1932–2000)

COSSUTA, Carlo (Karlo Košuta, Karel Košuta, Karlo Cossuta, Carlo Cossuta, Karlo Cossutta, Kocjanov Učo), tenorist, operni pevec (r. 8. 5. 1932, Sv. Križ pri Trstu/S. Croce, Italija; u. 22. 1. 2000, Videm/Udine, Italija). Oče Viktor Cossutta, kamnar, mati Ema Cossutta, r. Fabris.

Osnovno šolo je obiskoval v Sv. Križu pri Trstu. 1946–48 je v Trstu opravil dva letnika slovenske gimnazije in 1948 kot šestnajstletni mizarski vajenec z družino emigriral v Buenos Aires v Argentino, kjer je ostal do 1962. Tam se je najprej zaposlil kot mizar pri stricu Angelu Hrovatinu. Ob delu je poslušal operne arije, ki so jih predvajali na radiu, ter ob njih prepeval in se pričel navduševati nad pevsko kulturo. 1950 je obrt opustil in se posvetil glasbi. Vpisal se je v glasbeno šolo opernega gledališča Teatro Colón v Buenos Airesu, kjer se je solopetja učil pri italijanskem profesorju Manfredu Miselliju. Kasneje se je pevsko izpopolnjeval pri Mariu Melaniju in Arturju Wolknu v Argentini ter pri prijatelju, zborovodji, dirigentu in pevskem pedagogu Adiju Danevu v Trstu. Njegov temno obarvani glas se je v prvih letih študija razvijal kot bariton, kasneje je postal dramatični tenor. Po končanem šolanju je kot tenorist nastopal v Argentini in v opernih središčih po vsem svetu.

1956 je prvič javno nastopil v Buenos Airesu, v tamkajšnjem wagnerijanskem društvu. Pod taktirko Lamberta Baldija je pel tenorsko partijo v Requiemu Wolfganga Amadeusa Mozarta. V istem letu je debitiral tudi na opernih deskah, in sicer v majhnem argentinskem gledališču kot Alfredo (Giuseppe Verdi: Traviata). 1958 je debitiral kot Cassio (Giuseppe Verdi: Otello, dirigent Thomas Beecham) v Teatru Colón, kjer je redno sodeloval vso umetniško kariero. Med njegove prve vidnejše kreacije sodijo: Edgardo (Gaetano Donizetti: Lucia di Lammermoor, 1959), Cavaradossi (Giacomo Puccini: Tosca, 1962) in Rodolfo (Giacomo Puccini: La Bohème, 1963). 1964 je v Teatru Colón v Buenos Airesu prvič poustvaril štiri velike vloge, in sicer naslovno vlogo na svetovni premieri Don Rodriga skladatelja Alberta Ginastere, Gabriela Adorna (Giuseppe Verdi: Simon Boccanegra), Kalafa (Ferruccio Busoni: Turandot) ter naslovno vlogo v operi Oedipus Rex Igorja Stravinskega. 1965–70 je bil glavni dramski tenor Teatra Colón.

1964 je debitiral v londonskem Covent Gardnu, kjer so pripravljali Verdijevo opero Rigoletto z režiserjem Francom Zefirellijem in dirigentom Georgom Soltijem. Španski tenorist Alfredo Kraus, ki naj bi pel vlogo Vojvode, je odpovedal sodelovanje. Povabili so Cossutto, ki se je vabilu odzval in po predstavi prejel odmevne kritike. Pričela se je njegova mednarodna kariera. 1965 je debitiral na ameriških tleh, in sicer v Philadelphia Lyric Opera company z vlogo Alfreda (Giuseppe Verdi: Traviata), v istem letu pa se je v londonskem Covent Gardnu predstavil kot Turiddu (Pietro Mascagni: Cavalleria rusticana). 1968 je v Covent Gardnu pel naslovno vlogo v Verdijevi operi Don Carlos, 1974 pa naslovno vlogo v Verdijevem Otellu. 1966 se je prvič predstavil na odru Dunajske državne opere, in sicer kot Cavaradossi (Giacomo Puccini: Tosca), v naslednjih petindvajsetih letih pa je tam nastopil v več kot 130 predstavah, mdr. tudi kot Froh (Richard Wagner: Rensko zlato).

V sedemdesetih letih se je njegova kariera strmo vzpenjala. 1970 je kot solist nastopil v Verdijevem Requiemu s chicaškim simfoničnim orkestrom. 1971 je kot Alfredo nastopil v berlinski operi, v sezoni 1971–72 pa je debitiral na odrih milanske Scale, v tržaškem gledališču Teatro Lirico Giuseppe Verdi, na Festivalu dei Due Mondi (Spoleto, Italija) in na odru pariške opere. 1972 je premierno nastopil na odru opere v San Franciscu kot Radames (Giuseppe Verdi: Aida), leto kasneje (1973) pa je debitiral na odru Metropolitanske opere v New Yorku kot Pollione (Vincenzo Bellini: Norma, dirigent Carlo Felice Cillario), prvič je sodeloval tudi na festivalu Arena di Verona, kamor se je ponovno vrnil leto pozneje. 1973 je debitiral na odru chicaške Lyric Opera v naslovni vlogi Verdijeve opere Don Carlos, kjer je v kasnejših letih nastopil kot Gabriele Adorno (Giuseppe Verdi: Simon Boccanegra, 1974), Fernando (Gaetano Donizetti: La favorite, 1975) in Otello (Giuseppe Verdi: Otello, 1975). 1974 je med evropsko turnejo z milansko Scalo nastopil v Moskvi kot Radames (Giuseppe Verdi: Aida). 1975 se je v pariški operi Palais Garnier predstavil kot Manrico (Giuseppe Verdi: Trubadur) in 1979 kot Ismaele (Giuseppe Verdi: Nabucco). 1977 je nastopal na številnih prizoriščih v Hamburgu, 1978 pa je v operi v San Franciscu kot Otello v istoimenski Verdijevi operi v naslovni vlogi zamenjal znamenitega tenorista Plácida Dominga in v Teatru Colón zadnjič poustvaril to vlogo. 1979 se je vrnil na oder Metropolitanske opere kot Pollione (Vincenzo Bellini: Norma).

V osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja se je sicer še pojavljal v opernih hišah po vsem svetu, a je zaradi bolezni moral svoja udejstvovanja zmanjšati. Vrnil se je v rodni Sv. Križ pri Trstu. Med njegove pomembnejše kreacije ob zaključku kariere sodijo: Don Alvaro (Giuseppe Verdi: Moč usode) v operi v San Franciscu (1986), Otello v istoimenski Verdijevi operi v Cankarjevem domu v Ljubljani (1989) ter Manrico v Hamburški državni operi in pariški Opéri Bastille (Giuseppe Verdi: Trubadur, 1991). 1991 se je predstavil v Dunajski državni operi kot Samson (Camile Saint-Saëns: Samson in Dalila) in Canio (Ruggiero Leoncavallo: Glumači). 1998 je kot Macduff (Giuseppe Verdi: Macbeth) v Teatru Colón zaključil umetniško kariero. V letih pred smrtjo je živel na Proseku-Devinščina.

Cossutta je v svoji umetniški karieri sodil v sam vrh svetovnih tenoristov. Poustvaril je veliko dramskih vlog, zlasti v Verdijevih operah, mdr. je bil Cassio (Giuseppe Verdi: Otello), Vojvoda (Giuseppe Verdi: Rigoletto), Manrico (Giuseppe Verdi: Trubadur), Riccardo (Giuseppe Verdi: Ples v maskah), Alvaro (Giuseppe Verdi: Moč usode), Don Carlos v istoimenski operi, Alfred Germont (Giuseppe Verdi: Traviata), Radames (Giuseppe Verdi: Aida), Izmael (Giuseppe Verdi: Nabucco), Gabriele Adorno (Giuseppe Verdi: Simon Boccanegra). Uveljavil se je tudi v operah drugih skladateljev, kot Canio (Ruggiero Leoncavallo: Glumači), Cavaradossi (Giacomo Puccini: Tosca), Pinkerton (Giacomo Puccini: Madame Butterfly), Samson (Camille Saint-Saëns: Samson in Dalila), Dick Johnson (Giacomo Puccini: Deklica z zahoda), Dimitrij (Modest Musorgski: Boris Godunov), Pollione (Vincenzo Bellini: Norma), Turiddu (Pietro Mascagni: Cavalleria rusticana), Tannhäuser v istoimenski operi Richarda Wagnerja, Loge (Richard Wagner: Rensko zlato), Rodolfo (Giacomo Puccini: La Bohème), Jason (Luigi Cherubini: Medea), Oedipus (Igor Stravinski: Oedipus Rex), Enzo Grimaldo (Amilcare Ponchielli: La Gioconda), nastopal pa je tudi v operah sodobnih avtorjev.

Pod taktirko največjih dirigentov takratnega časa Herberta von Karajana, Carlosa Kleiberja, Georga Soltija, Claudia Abbada, Riccarda Mutija in drugih je nastopal v glavnih opernih hišah po svetu, mdr. v Parizu, Berlinu, Hamburgu, na Dunaju, v Londonu, New Yorku, San Franciscu, Chicagu, Milanu, Moskvi idr. Zanj poseben je bil nastopil v čikaški operi, kjer sta v operi Boris Godunov Modesta Petroviča Musorgskega z basistom Ladkom Korošcem v vlogah Dimitrija in Varlaama navdušila občinstvo. V umetniški karieri je svojo najljubšo vlogo Otella poustvaril več kot 200-krat. Nastopal je tudi v Verdijevem Requiemu in Beethovnovi 9. simfoniji.

Glas Carla Cossutte je ohranjen na dveh gramofonskih ploščah, in sicer v Verdijevem Requiemu (berlinski filharmoniki, dirigent Herbert von Karajan) ter v operi Otello (orkester in zbor Dunajske državne opere, dirigent Georg Solti). Prav tako je ohranjena oddaja, ki jo je Cossutta posnel za televizijsko hišo RAI 3, ter nekaj studijskih posnetkov in posnetkov v živo, mdr. Otello (Rim, 1962; Covent Garden London, 1974), Manuell de Falla: La Vida Breve (španski nacionalni orkester, dirigent Rafael Frühbeck de Burgos, 1965), Vincenzo Bellini: Norma (1977), Domenico Cimarosa: Il fanatico burlato (simfonični orkester iz San Rema, 1988), Camille Saint-Saëns, Samson in Dalila (Bregenz, 1988), La Traviata (Teatro alla Scala, 1992). Ohranjenih je tudi nekaj amaterskih posnetkov v arhivu Adija Daneva.

Bil je izvrsten dramski tenorist, po mnenju kritike celo eden največjih na svetu. Poleg plemenitega, močnega, vzdržljivega, a mehkega in čistega glasu z izvrstno pevsko tehniko ga je odlikoval tudi izjemen igralski temperament ter sposobnost globokih interpretacij.

1975 je prejel odlikovanje italijanskega predsednika republike Giovannija Leoneja za umetniške zasluge, 1983 pa mu je predsednik Sandro Pertini podelil naslov velikega oficirja italijanske republike.

Cossutta (Košuta) Karlo, operni pevec, r. v Sv. Križu pri Trstu 8. maja 1932 kamnarju Viktorju in Emi Fabris. Osn. š. v Sv. Križu, dva letnika slov. nižje š. v Trstu. 1948 je emigriral v Argentino, kjer je bil mizar. 1950 je opustil obrt in se posvetil glasbi. Kariero opernega pevca je začel 1958 v gledališču Colon v Buenos Airesu. Od tedaj nastopa v glavnih opernih hišah na svetu: v Parizu, Berlinu, na Dunaju, v Londonu, New Yorku, San Franciscu, v Chicagu in, seveda, v rodnem Trstu. Po glasu je dramatičen tenor in je po mnenju kritike eden največjih na svetu. Imel je vodilne vloge v Trubadurju, Othellu, Deklici divjega zapada, Don Carlosu, Moči usode, Borisu Godunovu, Aidi in drugih.

Prim: Jože Koren, K. K.-a – »Učo« Kocjanov pevec svetovnih opernih odrov, PDk 1975, (8. nov.), 5 s sl.

Har.