Cocolin, Pietro (1920–1982)

COCOLIN, Pietro, škof (r. 2. 8. 1920, Saciletto, Italija; u. 11. 1. 1982, Gorica, Italija). Oče Francesco Cocolin, kmet, mati Eliza Cocolin, r. Cepellotti.

Osnovno šolo je obiskoval v vasi Perteole, gimnazijo in licej pa v malem semenišču v Gorici (1932–40), kjer je v bogoslovju študiral tudi teologijo. Čeprav je bil po rodu Furlan, se je dobro naučil slovensko, predvsem v stiku s sošolci v goriškem semenišču in bogoslovju. Duhovniško posvečenje je prejel 1944.

Kot kaplan je 1944–51 služboval v Krminu, nato 1951–55 kot župnik v Terzo d'Aquileia, 1955 pa je postal župnik in dekan v Ogleju, kjer je ostal do 1966, nato je bil eno leto nadžupnik in dekan v Tržiču (Monfalcone) ter častni kanonik goriškega stolnega kapitlja (od 1966).

Od 26. junija 1967 je bil imenovan za nadškofa Gorice in Gradišča ob Soči (Gradisca d'Isonzo) ter goriški metropolit. Tako je bil po nekaj desetletjih za goriškega nadškofa znova izbran član škofijske duhovščine. Kot novi nadškof je bil 24. septembra 1967 slovesno umeščen v Gorici.

Cocolinijevo škofovanje je potekalo v pokoncilski dobi, v času zahtev po posodobitvi cerkvenih struktur in verskega življenja, zato si je v programu zastavil vzpostavitev dialoga. Želel je vzbuditi zavest, da so živa Cerkev ljudje, ki so dolžni sodelovati pri evangelizaciji sveta kot pričevalci Kristusovega odrešilnega dela. V teh prizadevanjih je na posvete skliceval zbor škofijske duhovščine in redovnike, ustanovil je škofijski duhovniški svet (1969) in izdelal večletne pastoralne načrte. Vzpostavil je škofijski pastoralni svet, ki so ga poleg duhovnikov sestavljali številni laiki, in vzpodbudil nastanek krajevnih pastoralnih svetov na ravni župnij. Reorganiziral je škofijo in s podpiranjem misijonskega delovanja v nadškofiji Bouaké na Slonokoščeni obali spodbudil duhovniške, verske in laične poklice. Vztrajno si je prizadeval za priznanje furlanščine v liturgiji in podal tudi imprimatur do prvega rimskega misala, ki prej ni bil preveden v ta jezik.

Za slovenske vernike v Gorici je oktobra 1972 ustanovil osebno duhovnijo, t. i. Slovensko pastoralno središče s svojim župnikom pri Sv. Ivanu v središču mesta. V duhu apostolskega pisma Christus Dominus je pastoralnemu središču za Slovence podelil vse pristojnosti personalne župnije, to je župnije brez svojega ozemlja, čeprav formalno pastoralno središče ni doseglo tega statusa. Podobno je leto zatem krminskim Slovencem dodelil posebnega slovenskega duhovnika s cerkvijo na Subidi. Vseskozi si je prizadeval za pristne odnose s Slovenci, tudi onkraj državne meje z Jugoslavijo. Pri tem se je naslanjal na številne slovenske duhovnike, nekdanje sošolce v semenišču in bogoslovju v Gorici.

Po odstopu tržaškega škofa Antonia Santina je bil 1975–77 apostolski administrator tržaške škofije. Pokopali so ga v goriški stolnici sv. Hilarija in Tacijana.

2015 so po njem poimenovali drevored v ljudskem vrtu v Gorici – Viale monsignor Pietro Cocolin.

Cocolin Pietro, štirinajsti gor. nadškof, r. 2. avg. 1920 v vasi Saciletto pri Cervignanu v Furlaniji. Oče Franc, kmet, mati Eliza Ceppelotti. Osn. š. v vasi Perteole, gimn. in licej v malem semen. (1932–40) in bogoslovje v Gor. Posv. 3. jun. 1944. Kpl. v Krminu (1944–51); nato žpk v Terzo di Aquileia (1951–55), žpk in dekan v Ogleju (1955–66). Nadškof Pangrazio ga je premestil za nadžupnika in dekana v Monfalcone (Tržič) in imenoval za častnega kanonika gor. stoln. kapitlja (1966). Po premestitvi gor. nadšk. Pangrazia v rimsko predmestno škofijo Porto e S. Rufina je papež Pavel VI. 26. jun. 1967 imenoval C-a za novega gor. nadškofa in metropolita. Škofovsko posvečenje je prejel 3. sept. v oglejski baziliki in bil slovesno umeščen v Gor. 24. sept. Prvo uradno srečanje s slov. verniki je bilo na praznik Kr. Kralja (20. okt. 1967) pri Sv. Ignaciju in nato pri pozdravni akademiji v Kat. domu. C.-ovo škofovanje poteka v pokoncilski dobi, ko se postavljajo zahteve po posodobitvi cerkvenih struktur in verskega življenja. Zato si je C. postavil v program, da vzpostavi dialog z vsemi, da v vseh vzbudi zavest, da so sami živa Cerkev, dolžni sodelovati pri evangelizaciji sveta in biti pričevalci Kristusovega odrešilnega dela. V prizadevanju za tako osveščenje sklicuje na posvete zbor škofijske duhovščine in redovnikov; ustanovil je škofijski duhovniški svet (1969), izdelal večletne pastoralne načrte. V snovanju je škofijski pastoralni svet, v katerem bodo poleg duhovnikov tudi številni laiki; ta bo v bodočnosti osrednji škofijski organ. Prav tako se snujejo na župnijski osnovi krajevni pastoralni sveti. Vsa cerkvena in verska dejavnost bo tako imela izrazito pastoralni značaj in temeljila na »božjem ljudstvu«. Za slov. vernike v Gor. je 1972 ustanovil osebno duhovnijo tkim. Slovensko pastoralno središče z lastnim žpk in kpl. Podobno je krminskim Slovencem dodelil posebnega slov. duhovnika s cerkvijo na Subidi (1973). Po odstopu trž. škofa Antona Santina je papež Pavel VI. dne 23. jun. 1975 imenoval C-a za ap. administratorja trž. škofije.

Prim.: NadškAGor, akti, šematizmi; Folium-Gor, pass.; KolGMD 1968, 30 s sl.; 1976, 33 s sl.

R. K.