Primorski slovenski biografski leksikon

Cesar Jože, slikar in scenograf, r. 22. apr. 1907 v Trstu. Oče Anton, delavec, mati Marija Dodič. Opravil je meščanske š. pri Sv. Jakobu. Zrasel v delavskem okolju, se zaposlil kot skladiščnik v pristanišču. V mladosti se je udejstvoval v amaterski dramski skupini šentjakobske Čitalnice (naslednice požganega Narodnega doma). Slikarstva se je učil (skupno s Spacalom) pri A. Černigoju. Istočasno se je intenzivno ukvarjal s športom (nogometaš pri šentjakobski »Adriji«, teniški in smučarski učitelj, kolesar, predvsem pa planinec). Od 1933 do začetka druge svetovne vojne so ga it. oblasti osemkrat aretirale zaradi prosvetnega in političnega dela. Med drugo svetovno vojno aktivno sodeloval v NOB. C.-jeva ustvarjalnost se je razvila šele po drugi svetovni vojni: postal je prvi scenograf obnovljenega SSG v Trstu. V prvih povojnih letih pripravil znamenite scene za drame Hlapec Jernej, Scampolo in Deseti brat. Pri SSG deloval polnih 18 let. Istočasno bil scenograf za reško gled., lj. O, Mestno gled. Lj. ter za gled. v Tuzli, Banji Luki in drugod. V Novem Sadu prejel prvo nagrado za scenografijo Tavčarjeve komedije Pekel je vedno pekel. V slikarstvu goji predvsem figuralno kompozicijo. V prvem razvojnem obdobju precej vidna Černigojeva sled. V ospredje prihaja v začetku pretežno krajinarstvo in tihožitje s precejšnjim impresionističnim pridihom, kmalu zatem pa se C. usmeri v ekspresionizem, ki mu omogoča prikladnejšo izrazno obliko. Sedaj ga začne zanimati tudi portret. V krajini izraža C. strastno ljubezen do svoje zemlje, kakršna se je izoblikovala v delavski in slovenski zavesti. V krepko očrtanih izrezih in močnih kontrastih širokih barvnih plasti izstopa žgoča podoba narodno ogroženega prostora. V portretih pa slikar naglaša povečini grenke poteze našega človeka. C.-jev slikarski opus je izraz življenjske odpornosti in socialnega čutenja, obenem pa pomeni odklon vsake zlaganosti. Slika predvsem v oljnati tehniki, temperi in akvarelu. C.-jeve slike so po zasebnih domovih, društvih in kulturnih ustanovah. Važnejše razstave: Lj. 1946, 1950, 1954; Trst 1950, 1952, 1958, 1967 (retrospektivna ob 60-letnici); Gor. 1952, 1973; Koper 1959; nato še v Benetkah, Milanu, Veroni, Portorožu in drugod po Jsli. Ukvarjal se je tudi z opremo (Koledar OF za STO 1949; vinjete za JKol 1964).

Prim.: Vl. Bartol, Razgl 1946, 160; 1952, 136–37; S. Mikuž, SPor 1946, 66; J. Kosovel, LdTd 1950, 13; Z. Jelinčič, PDk 1952, 64; SlovJ 1952, 11; R. Rehar, SlovJ 1959, 10. jul., 5; šijanec, 263–64; M. Bambič, PDk 1964, 196; J. Koren, PDk, 65; M. Rener, PDk 1973, 20. marca; PV 1967, 320–1; Jadro, dijaški list, Nabrežina, marec 1976, 12–3.

Ren.

Rener, Milko: Cesar, Jože (1907–1980). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1005260/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (24. april 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine