Novi Slovenski biografski leksikon

CESAR, Jože (vzdevek Pepi), slikar, scenograf, alpinist (r. 22. 4. 1907, Trst, Italija; u. 31. 7. 1980, Trst, Italija). Oče Anton Cesar, delavec, mati Marija Cesar, r. Dodič. Sinova Sergij (Sergej) Cesar, filmar, videast, inženir elektronike, predavatelj za someljeje, in Vojko Cesar, fagotist, atletski trener.

Obiskoval je Ciril-Metodovo meščansko šolo pri Sv. Jakobu v Trstu, zatem se je zaposlil kot skladiščnik v tržaškem pristanišču. V tridesetih letih 20. stoletja so ga italijanske oblasti osemkrat aretirale zaradi prosvetnega in političnega dela med Slovenci. Od 1941 je sodeloval v NOB. Bil je soustanovitelj in prvi scenograf obnovljenega Slovenskega narodnega gledališča (Slovenskega stalnega gledališča) v Trstu, kjer je bil kot scenograf in vodja scenske delavnice zaposlen 1945–65. Ob delu se je samoizobraževal in se redno posvečal ustvarjanju.

V obdobju med obema vojnama je sodeloval z ljubiteljsko dramsko skupino šentjakobske Čitalnice (nastopil je v igri V kraljestvu palčkov) in se posvečal športu. Bil je nogometaš kluba Adrija pri Sv. Jakobu v Trstu, sabljač, učitelj tenisa in smučanja, kolesar, motociklist, planinec in plezalec. V medvojnem obdobju je bil član alpinističnega kluba GARS (Gruppo Alpino Rocciatori Sciatori – Planinske skupine plezalcev in smučarjev), veje italijanskega alpinističnega kluba CAI (Cluba Alpino Adriatico). Bil je eden od soustanoviteljev vrhunske šole plezanja v dolini Glinščice 1927, bil je član pionirske skupine tržaških plezalcev. Izvedel je več prvenstvenih vzponov v dolini Glinščice, Dolomitih in Julijskih Alpah. Po smučarski poškodbi 1935 se je manj posvečal športu in bolj ustvarjanju. 1946 je sodeloval pri obnovi Slovenskega planinskega društva v Trstu, 1959 je bil ustanovitelj in prvi predsednik športnega združenja Bor.

Likovno se je izobraževal na tečaju risanja figure v muzeju Revoltella v Trstu in v ateljeju Avgusta Černigoja, kjer se je seznanil s smernicami avantgarde. Černigojev vpliv je opazen v njegovem zgodnjem slikarskem obdobju. Krajine, tihožitja in žanrski prizori iz zgodnjega obdobja kažejo postimpresionistične prvine po vzoru Paula Gauguina in Paula Cézanna, kmalu pa so se pojavile bolj izrazite ekspresionistične poteze. V ospredje je stopila motivika portreta, ki ga najbolj označuje. V slikarstvu iz poznejšega obdobja prepoznamo vpliv kubizma po čedalje bolj lomljenih linijah in oblikovni sintezi, fauvistični pridih pa se kaže v izbiri pestrih barv in močnih kontrastih. Uporabljal je predvsem slikarske tehnike olja, tempere, gvaša in akvarela.

Po Jožefu Tomincu in Venu Pilonu je bil najvidnejši portretist, ki je deloval v zamejskem prostoru. Znal je preseči zgolj fotografski prikaz zunanjega videza, bil je psihološko pronicljiv, prodorno je ujel temperament in duhovne lastnosti portretiranca, sam je izbiral, koga bo portretiral. Posamezne portrete označujejo ozadja, vsakič drugačna, a bistveno povzemajo osebnost portretiranca in pričarajo izrazni naboj celotne slike. Portretiral je člane svojega ožjega družinskega kroga, številne kulturnike predvsem iz tržaškega okolja, pisatelje, glasbenike, igralce in slikarje. Ustvaril je tudi nekaj avtoportretov.

Posvečal se je krajini, v čemer odmeva njegova ljubezen do narave. Prevladujejo motivi gorske krajine, Krasa, Istre in marin. Gorski motivi izkazujejo posebno duhovno občutenje v stiku z naravo, ki ga je vodilo mestoma že v smer simbolističnih upodobitev. Nagibal se je k preseganju vidne pojavnosti in preoblikovanju stvarnosti v duhu svojih emotivnih doživetij.

Cesarjeve slike predstavljajo bolečino sodobnega človeka, ki jo je občutil tudi sam, a hkrati vlivajo upanje. S pozitivno naravnanostjo žarečih barv se predajajo svetlobi življenja z enkratno energijo drznih potez. V nekaterih slikah je boleče podoživljal trpke dogodke krajevne zgodovine in krajev, ki so jih zaznamovali: bazoviško strelišče, ulico Ghega, Rižarno.

Skupaj z drugimi tržaškimi slovenskimi umetniki je bil aktiven v združenju tržaškega Art kluba, v okviru katerega se je v prvem desetletju po drugi svetovni vojni do 1954 predstavljal javnosti na skupinskih razstavah na območju Jugoslavije in takrat Slovencem nenaklonjene italijanske politike. 1953 je razstavljal v Moderni galeriji v Ljubljani na odmevni razstavi sedmih slovenskih slikarjev iz Trsta, na kateri je z drugimi avtorji pokazal izrazno avtonomijo, ki so jo slikarji v takratni Jugoslaviji, v kateri je bil socrealizem režimsko podprt, pogrešali.

Do 1963 je bil glavni scenograf slovenskega gledališča v Trstu. Skrbel je za idejno zamisel in pripravo osnutkov, nabavo potrebnega materiala in rekvizitov ter izdelavo kulis. V prvih dveh desetletjih po vojni je izdelal scene za številne drame. Zaznamovala jih je barvitost, sprva jih je z nekaj izjemami izdeloval po vzoru scenografije 19. stoletja, po 1955 pa je pod vplivi drugih scenografov izoblikoval svoj slog, ki je temeljil na minimalizmu, konstruktivizmu, abstrakciji, dematerializaciji in ekspresivni barvitosti. Ustvaril je scene gledaliških in opernih predstav tudi za več gledališč v Sloveniji in Jugoslaviji (Ljubljana, Maribor, Pulj, Reka, Tuzla in Banjaluka). Gledališki muzej v Ljubljani in Slovensko stalno gledališče v Trstu hranita umetnikove makete in fotografsko dokumentacijo.

Sodeloval je pri slovenskem filmu Na svoji zemlji. Ukvarjal se je tudi s knjižno opremo in ilustracijo (Koledar Osvobodilne fronte za Svobodno tržaško ozemlje, 1949; vinjete za Jadranski koledar, 1964).

1959 je na gledališkem festivalu v Novem Sadu za scenografijo, ki jo je ustvaril za komedijo Josipa Tavčarja Pekel je vendar pekel, prejel prvo nagrado Sterijin pozor. 1978 je prejel red bratstva in enotnosti z zlatim vencem.

Dela

Samostojne razstave

  • Trst, 1948, 1950, 1952 (Galerija Škorpijon).
  • Koper, 1959 (Pokrajinski muzej).
  • Trst, 1967, 1977 (Kulturni dom).
  • Gorica, 2007 (Kulturni dom).

Skupinske razstave

  • Razstava slikarskih in grafičnih del tržaških umetnikov (Ljubljana, 1950).
  • Slovenski tržaški slikarji (Ljubljana, 1953).
  • Likovna umetnost južne Primorske 1920–1990 (Koper, 1994).
  • Razprta obzorja – slovenski tržaški slikarji 1945–60 (Ljubljana, 2012).
  • Slike
  • Ženski portret (olje na lesu, ni dat., Slovensko stalno gledališče, Trst).
  • Solkanski most (olje na lesu, ni dat., Finančna delniška družba, Gorica).
  • Istrska kuhinja (tempera na papirju, 1949, Moderna galerija, Ljubljana).
  • Čičarija (olje na platnu, 1951 (?), Slovenska kulturno gospodarska zveza, Trst).
  • Razpotje (olje na vezani plošči, 1951 (?), zasebna zbirka).

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • PSBL.
  • ES.
  • Dizionario degli artisti di Trieste, dell'Isontino, dell'Istria e della Dalmazia, Trieste, 2001.
  • Jože Cesar, Zorko Jelinčič: Emilio Comici in tržaški slovenski plezalci, Planinski vestnik, 55, 1955, št. 4, 165–170.
  • Fran Šijanec: Sodobna slovenska likovna umetnost, Maribor, 1961.
  • Milko Bambič: Jože Cesar. 70 portretov [zgibanka], Trst, [1977].
  • Jože Koren: Jože Cesar, Primorski dnevnik, 2. 8. 1980.
  • Jože Cesar - Pepi : 1907–1980 : ob stoletnici rojstva, Trst, 2007 (tudi v italijanskem jeziku).
  • Jasna Merkù: Jože Cesar, ustvarjalec mojstrovin vehementnih potez in žarečih barv, Primorski dnevnik, 12. 8. 2007.
  • Jasna Merkù: Poklon slikarju Jožetu Cesarju ob stoletnici umetnikovega rojstva, Primorski dnevnik, 28. 12. 2007
  • Lelja Rehar Sancin: Utrinki ob nekoliko zastareli stoletnici : Jože Cesar (1907–1980), tržaški slikar in ne samo to, Primorski dnevnik, 20. 1. 2008.
  • Orizzonti dischiusi = Razprta obzorja = Opening horizons : arte del '900 tra Italia e Slovenia = umetnost 20. stoletja med Italijo in Slovenijo = art of the 20th century between Italy and Slovenia, Trst, 2012.
  • Razprta obzorja = Orizzonti dischiusi = Disclosed horizons : tržaški slovenski slikarji = pittori sloveni di Trieste = Slovenian painters from Trieste, Ljubljana, 2012.
  • Bogomila Kravos: Un teatro per la città : breve storia del teatro sloveno di Trieste dal 1850 al 2000, Trieste, Ljubljana, 2015.
  • Lilijana Stepančič: Galerija Škorpijon na meji med političnim Vzhodom in Zahodom v času hladne vojne, Likovne besede, 108, 2018, 49–61.
  • Raz_Ume, CESAR, JOŽE (julij 2019).
Merkù, Jasna: Cesar, Jože (1907–1980). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1005260/#novi-slovenski-biografski-leksikon (11. november 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Primorski slovenski biografski leksikon

Cesar Jože, slikar in scenograf, r. 22. apr. 1907 v Trstu. Oče Anton, delavec, mati Marija Dodič. Opravil je meščanske š. pri Sv. Jakobu. Zrasel v delavskem okolju, se zaposlil kot skladiščnik v pristanišču. V mladosti se je udejstvoval v amaterski dramski skupini šentjakobske Čitalnice (naslednice požganega Narodnega doma). Slikarstva se je učil (skupno s Spacalom) pri A. Černigoju. Istočasno se je intenzivno ukvarjal s športom (nogometaš pri šentjakobski »Adriji«, teniški in smučarski učitelj, kolesar, predvsem pa planinec). Od 1933 do začetka druge svetovne vojne so ga it. oblasti osemkrat aretirale zaradi prosvetnega in političnega dela. Med drugo svetovno vojno aktivno sodeloval v NOB. C.-jeva ustvarjalnost se je razvila šele po drugi svetovni vojni: postal je prvi scenograf obnovljenega SSG v Trstu. V prvih povojnih letih pripravil znamenite scene za drame Hlapec Jernej, Scampolo in Deseti brat. Pri SSG deloval polnih 18 let. Istočasno bil scenograf za reško gled., lj. O, Mestno gled. Lj. ter za gled. v Tuzli, Banji Luki in drugod. V Novem Sadu prejel prvo nagrado za scenografijo Tavčarjeve komedije Pekel je vedno pekel. V slikarstvu goji predvsem figuralno kompozicijo. V prvem razvojnem obdobju precej vidna Černigojeva sled. V ospredje prihaja v začetku pretežno krajinarstvo in tihožitje s precejšnjim impresionističnim pridihom, kmalu zatem pa se C. usmeri v ekspresionizem, ki mu omogoča prikladnejšo izrazno obliko. Sedaj ga začne zanimati tudi portret. V krajini izraža C. strastno ljubezen do svoje zemlje, kakršna se je izoblikovala v delavski in slovenski zavesti. V krepko očrtanih izrezih in močnih kontrastih širokih barvnih plasti izstopa žgoča podoba narodno ogroženega prostora. V portretih pa slikar naglaša povečini grenke poteze našega človeka. C.-jev slikarski opus je izraz življenjske odpornosti in socialnega čutenja, obenem pa pomeni odklon vsake zlaganosti. Slika predvsem v oljnati tehniki, temperi in akvarelu. C.-jeve slike so po zasebnih domovih, društvih in kulturnih ustanovah. Važnejše razstave: Lj. 1946, 1950, 1954; Trst 1950, 1952, 1958, 1967 (retrospektivna ob 60-letnici); Gor. 1952, 1973; Koper 1959; nato še v Benetkah, Milanu, Veroni, Portorožu in drugod po Jsli. Ukvarjal se je tudi z opremo (Koledar OF za STO 1949; vinjete za JKol 1964).

Prim.: Vl. Bartol, Razgl 1946, 160; 1952, 136–37; S. Mikuž, SPor 1946, 66; J. Kosovel, LdTd 1950, 13; Z. Jelinčič, PDk 1952, 64; SlovJ 1952, 11; R. Rehar, SlovJ 1959, 10. jul., 5; šijanec, 263–64; M. Bambič, PDk 1964, 196; J. Koren, PDk, 65; M. Rener, PDk 1973, 20. marca; PV 1967, 320–1; Jadro, dijaški list, Nabrežina, marec 1976, 12–3.

Ren.

Rener, Milko: Cesar, Jože (1907–1980). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1005260/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (11. november 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine