Caharija, Miranda (1942–)
Vir: © Arhiv SBL

Novi Slovenski biografski leksikon

CAHARIJA, Miranda (rojstno ime Marija Miranda Caharija), igralka (r. 21. 10. 1942, Križ /Santa Croce, Italija). Oče Stanislav Caharija, klesar, ornamentalist, mati Darina Caharija, r. Sedmak, frizerka. Mož Sergej/Sergij Radović, profesor glasbe, zborovodja.

Mladost je preživela v Nabrežini, kjer je 1955 končala srednjo šolo. Obiskovala je glasbeno šolo (1956), kjer se je učila harmonike, šolanje pa 1959 zaključila na interni dramski in baletni šoli slovenskega gledališča v Trstu. Že med šolanjem je nastopala v Slovenskem gledališču v Trstu (SG Trst, po 1977 Slovensko stalno gledališče Trst, SSG Trst), v sezoni 1960/61 je postala stalna članica tega gledališča. 1963 je nastopila na tržaškem festivalu slovenske popevke ter prejela prvo in drugo nagrado, nastopala je tudi v operetnih predstavah SG Trst (opera, opereta, balet). V tržaškem gledališču je bila redno zaposlena do upokojitve 1992, a je v njem igrala vse do 2005. Nastopala je tudi v italijanskih gledališčih na Reki in v Trstu, sodelovala je z italijanskim eksperimentalnim teatrom. Uveljavila se je tudi kot filmska igralka, veliko je sodelovala z Radiom Trst A.

V več kot štiridesetletni igralski karieri je izoblikovala več kot 160 vlog najrazličnejšega žanra od otroških in mladinskih iger, klasičnih in sodobnih komedij do zahtevnega repertoarja klasične, moderne in sodobne svetovne dramatike, znotraj katerega je oblikovala vrhunske stvaritve svoje bogate igralske kariere. Več kot tretjino vlog svojega bogatega gledališkega opusa je oblikovala v uprizoritvah slovenske klasične in sodobne dramatike, preigrala je celoten opus Ivana Cankarja, pomemben je njen prispevek v krstnih uprizoritvah slovenskih novitet. Vloge je gradila na realistično utemeljeni igri, pri kreaciji likov je črpala iz lastne življenjske in igralske izkušnje.

Režiser Jože Babič ji je, še ne devetnajstletni, zaupal vlogo Ofelije v Hamletu (1961) Williama Shakespearja; z vedrino in dekliško zvedavostjo je očarala občinstvo, da je talentirana igralka, pa je dokazala zlasti z interpretacijo Ofelijine blaznosti. V krstni uprizoritvi igre tržaškega dramatika Josipa Tavčarja Zeh pred smrtjo (1962) je upodobila Marjetico, sledila je vrsta vlog v otroških in mladinskih igrah. Ob koncu sezone 1961/62 je nastopala v zahtevnejšem repertoarju: bila je Babica v igri Klabunda Krog s kredo (1962) in Letta v drami Arthurja Millerja Smrt trgovskega potnika (1962). Že naslednjo sezono je oblikovala vlogi Desdemone in Biance (obe v alternaciji) v Shakespearjevem Othellu (1963). V vlogi Prve bolničarke se je prvikrat srečala s komediografom Dariom Fojem v igri Dve pištoli v rokah pa z belim in črnim gleda (1964). Na prireditvi ob odprtju novega Kulturnega doma je vlogo Prešernove žene Ane Jelovškove v krstni uprizoritvi dela Bratka Krefta Po brezkončni poti – prizori iz pesnikovega življenja (1964) odigrala naravno, neprisiljeno in spontano. V velikopotezni Babičevi postavitvi drame Maksima Gorkega Na dnu (1966) je ustvarila živo podobo Nastje, v krstni uprizoritvi drame tržaškega dramatika Filiberta Benedetiča Ne vedno kakor lastovke (1967) je nastopila kot Dekle. Zahtevnejše vloge je oblikovala kot Ančka v drami Iva Brnčiča Med štirimi stenami (1967), nato kot Cecily Cardew v igri Oscarja Wilda Kako važno je biti resen (1968) in kot Alberta Malfenti v Zenovi izpovedi (1968) Itala Sveva in Tullia Kezicha. Zaznaven premik v njenem igralskem razvoju je bila interpretacija povzpetniške Natalije Ivanovne v igri Antona Pavloviča Čehova Tri sestre (1968). Sledila je dvoletna odsotnost z odra, nato pa novo srečanje z rusko dramatiko, Akulina v drami Leva Nikolajeviča Tolstoja Moč tême (1970). V dramatizaciji romana Ivana Preglja Tolminci (1973) je prepričljivo upodobila Matkovo Tino, v dramatizaciji Kaplana Martina Čedermaca Franceta Bevka (1973) Mjutko, v veliki uprizoritvi dokumentarne drame Rižarna (1975) je nastopila kot Milena. V jubilejni sezoni 1975/76 SG Trst tako rekoč ni bilo predstave, v kateri ne bi igrala, z vlogo Šobe v drami Antona Leskovca iz življenja beračev Dva bregova (1975) pa je požela nedeljeno priznanje kritike in občinstva: kljub stranski vlogi je bila prva zvezda tega slikovitega spektakla, svoj song je odpela z velikopotezno bravuro, odsekanim in poantiranim menjavanjem patosa in cinizma, bojevitega sentimenta in malone resignirane solidarnosti s stvarmi, kakršne že so.

Če je Miranda Caharija z likom Marine v igri Josipa Tavčarja V Honolulu (1963) v iskanju, razočaranju, v ritmu glasbe, v nemiru utelesila predstavnico mladega rodu, pri čemer pa je bila skala njenih izrazov še nepopolna in v njeni igri ni bilo pravih prehodov iz čustva v čustvo, iz razpoloženja v razpoloženje, je kritični ocenjevalec iz njene igre razbral tudi, da bo vse to z igralkinim razvojem dozorelo. Prav to se je zgodilo s kreacijo Ane Fjodorovne v drami Maksima Gorkega Barbari (1975), v kateri je lik obogatila z izjemno kultivirano igro, napolnjujoč svoje nemočno prizadevanje za moževo ljubezen s trenutki intimno občutenih porazov in propadov. V igralskem razvoju Mirande Caharije je bil to povsem nov tip ženske, ne več tiste mlade kot dotlej, ampak zrele ženske, oblikovane s sugestivno notranjo zadržanostjo.

V njeni stvaritvi Veronike v drami Otona Župančiča Veronika Deseniška (1977) kritika ni prezrla, da je v usodo tragične junakinje vpletla motiv Lepe Vide, njeno hrepenenje po polnem življenju in osebni svobodi; s svojo Veroniko je v predstavi ustvarila najbolj dognano, razvidno izniansirano, pa tudi najbolj sugestivno kreacijo: bila je kot luč večnega očiščenja, svetla ob Frideriku, razsodna, ponosna in odločna pred Hermanovim prezirom, resnično zlomljena v trenutku, ko se dokončno izkaže, da je klic usode in smrti močnejši od ljubezni in življenja. V komediji Daria Foa Sedma zapoved: kradi malo manj (1978) je v vlogi grobarke Enee vse do sklepnega prizora igrivo vznemirljivo, z velikim posluhom za številne odtenke preigravala otroško naivni, nevedni in vse bolj spoznavajoči, vse bolj zavedajoči se svet tega središčnega lika Fojeve angažirane igre.

Naslednja velika igralkina stvaritev je vloga Katrine v drami Bertolta Brechta Mati Korajža in njeni otroci (1979); kot nema hči naslovne junakinje je ustvarila domala sveto podobo na trpljenje in samožrtvovanje obsojenega ubogega, pritlehnega človeškega bitja. V igri Dacie Maraini Ženski na podeželju (1980), v kateri se srečata dve ženski s povsem različno življenjsko potjo, je bila Magda, ženska, ki so jo vzgojile nune in katere pripoved je prepletena s podobami neizživete, samozatajevane in nasilno zatrte spolne želje. V soigri z igralko Lidijo Kozlovič sta izoblikovali zanimivi, temperamentno interpretirani podobi dveh nesrečnih žensk in njuni različni zgodbi odigrali z vso potrebno rafiniranostjo. Niz upodobitev raznolikih ženskih likov je nadaljevala z Agatjo Tihonovo v komediji Nikolaja Vasiljeviča Gogolja Ženitev (1982), nato z Nevesto v Krvavi svatbi Federica Garcie Lorce (1982). V komediji Piera Chiare Delitev (1983) je kot Tarsilla Tettamanzi oblikovala najbolj vročo med tremi sestrami: bila je to izvrstna, decentno izoblikovana karikatura gosposke lovače; igralka je njeno nestanovitno čud poudarjala z duhovitim preigravanjem kratkega sprenevedanja in naglega padanja v blodno omedlevico. V krstni uprizoritvi »zoolingvističnega mirakla« Dušana Jovanovića Vojaška skrivnost (1983) je bila Špela, kot Carol v igri Edwarda Albeeja Gospa iz Dubuqua (1983) je ustvarila sijajen lik, oblikovan z izjemnim občutkom za nenehno intenzivno, četudi večidel nemo prisotnost tujke. Povsem drugačen lik je utelesila z igrivo Nežko v komediji Ta veseli dan ali Matiček se ženi (1984) Antona Tomaža Linharta, pa z vehementno temperamentno, z bogatim igralskim znanjem razigrano Pepko v Primorskih zdrahah (1985). Kot rafinirano utelešena, neukročena, prefrigana spogledljivka Eugenija v igri italijanskega komika Ettora Petrolinija Chicchignola (1985) je še posebej blestela v pevskih pasažah.

1986–92 je preigrala celoten opus Ivana Cankarja z izstopajočimi stvaritvami Nine v Kralju na Betajnovi (1987), Matere v Lepi Vidi (1989), Geni v Hlapcih (1990) in Olge v Romantičnih dušah (1992). Na prehodu v devetdeseta leta 20. stoletja je z vlogo Serafine Delle Rose v igri Tennesseeja Williamsa Tetovirana roža (1990) ustvarila enega vrhuncev svoje igralske kariere: tragedijo skromne šivilje, ki živi v čistem spominu na pokojnega moža in se v imenu tega spomina odpove življenju, je utemeljila v tišini, ki veje iz notranjosti in je v izrekanju notranje muke zgovornejša od besed, s čimer je predstavi ustvarila potrebno napetost.

V prvi polovici devetdesetih let 20. stoletja je oblikovala vrsto manjših vlog v krstnih uprizoritvah slovenske dramatike, med njimi Julo v drami Draga Jančarja Halštat (1994). V drami Miroslava Krleže V Agoniji (1994) je duhovito izrisala Grofico Madeleine Petrovno, v Krajnskih komedijantih (1996) je bila Jožefina (v »igri v igri« pa Nežka), nato pa je sledila kar triletna odsotnost s tržaškega odra. Nanj se je vrnila kot Kate Keller v drami Henryja Millerja Vsi moji sinovi (1999); v oblikovanju zahtevnega lika žene in matere, ki ve za možev zločin, vendar ga taji in prikriva, da bi rešila družino, je bila odločna in trdna. Koketno trafikantko Valerie v igri Ödöna von Horvátha Zgodbe iz Dunajskega gozda (1999) je razigrala v temperamentno žensko, ki se ne podreja meščanskim čednostim. V drami Wendy Kesselman Dnevnik Ane Frank (2000) je Anino mamo Edith napolnila s tiho bolečino in diskretno, vseskozi intenzivno igro. Nove odtenke pridušene intenzitete in ponotranjene igre je kot Mati, ki se noče sprijazniti z vlogo trpeče osebe, oblikovala v drami Šest oseb išče avtorja (2001) Luigija Pirandella.

Ob izteku kariere je pripravila igralsko-pevski nastop v predstavi Filiberta Benedetiča in Adrijana Rustje Dva bregova – v svetu songov (2002), nato pa z Mariom Uršičem kot svojo jubilejno predstavo še Uršičevo igro Deja Husu – Medeja s Krasa (2005). V interpretaciji naslovne vloge ženske, ki je drugačna od okolice, je v polni meri prišla do izraza igralkina specifična temperamentna igra, tokrat preudarno zadržana v telesnem izrazu, zato pa toliko bolj natančna in dovršena v finejših odtenkih. Vloga je bila ustvarjena z zrelo človeško in igralsko izkušnjo, zgledno igralsko disciplino in vseskozi sugestivno prezenco, natančna v izrisu naglo menjavajočih se fragmentov, ki jih je igralka oblikovala z decentnim izborom igralskih sredstev in z domala filmsko minimalistično igro.

Čeprav je vseskozi ostala zvesta tržaškemu slovenskemu gledališču, pa ni ustvarjala le v njem. Niz igralskih nastopov, še zlasti tistih, odigranih v rodnem Križu, ki so igralko še posebej povezali z občinstvom, je oblikovala v predstavah, ki jih je pripravila v tesnem sodelovanju z Livijem Bogatcem in režiserjem Mariom Uršičem. Skupaj so ustvarili odmevno uprizoritev igre italijanskega komediografa Eduarda de Filippa Filumena Marturano (1996), z njo nastopali po gledališčih in trgih ter gostovali v Argentini. V SSG Trst je kot Ema Tomažič, nesmrtna nastopila v krstni uprizoritvi igre Tamare Matevc Zaljubljeni v smrt (2009), v Anton Podbevšek teatru v Novem mestu je kot gostja igrala v uprizoritveno-glasbenem gestusu Paradigma Italo Calvino – smer: Nevidna mesta (2010), v SSG Trst pa je interpretirala Gospo Pernellovo v Molièrovem Tartuffu (2012).

Kot filmska igralka se je uveljavila zlasti z interpretacijo naslovne vloge v celovečernem filmu Francija Slaka Eva (1983), a kot italijanska državljanka po odločitvi žirije Festivala jugoslovanskega filma v Puli (1983) ni mogla biti nagrajena z zlato areno za glavno žensko vlogo.

Med številnimi nagradami za njene vloge so tudi nagrada RTV Ljubljana za mlado igralko na Borštnikovem srečanju za vlogo Šobe v Dva bregova (1975), nagrada za stransko žensko vlogo Korlove žene v celovečernem filmu Vdovstvo Karoline Žašler na 4. Tednu domačega filma v Celju (1976), Severjeva nagrada za vlogo Veronike v Veroniki Deseniški (1977), nagrada publike na Borštnikovem srečanju za vlogo Enee v igri Sedma zapoved: kradi malo manj (1978). Za vlogo Eve v celovečernem filmu Francija Slaka Eva je 1983 prejela kar štiri priznanja: na Tednu domačega filma v Celju priznanje Metod Badjura z diplomo, nagrado igralka leta revije Stop, Pazinsko vrtnico (Pazinska ruža), nagrado časopisa Politika – svjet za najboljšo žensko vlogo na Festivalu jugoslovanskega filma v Pulju in zlato klapo revije Novosti na 18. filmskem srečanju v Nišu za najboljšo žensko vlogo. 1984 je prejela Borštnikovo diplomo za izredni dosežek ansambelske igre v igri Pietra Chiare Delitev, 1987 nagrado Laceno dʹoro pregleda avantgardne neorealistične kinematografije (Rassegna del cinema neorealista dʹavanguardia, Avelino, Italija), 2002 nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije za življenjsko delo, 2005 Borštnikov prstan, 2012 odličje Slovenske kulturno-gospodarske zveze za življenjsko delo in uspehe na gledališkem področju, 2017 je za življenjsko delo prejela tudi nagrado tantadruj.

Dela

Gledališke vloge

Ana Fjodorovna (Maksim Gorki: Barbari, režija Stevo Žigon, SSG Trst, 1975).
Šoba (Anton Leskovec: Dva bregova, režija Jože Babič, SSG Trst, 1975).
Veronika (Oton Župančič: Veronika Deseniška, režija Jože Babič, SSG Trst, 1977).
Enea (Dario Fo: Sedma zapoved – kradi malo manj, režija Jože Babič, SSG Trst, 1978).
Katrina (Bertolt Brecht: Mati Korajža in njeni otroci, režija Jože Babič, SSG Trst, 1979).
Tarsilla Tettamanzi (Piero Chiara, priredba Mario Uršič: La spartizione = Delitev, režija Mario Uršič, SSG Trst, 1983).

Filmske vloge

Korlova žena (Vdovstvo Karoline Žašler, cf, režija Matjaž Klopčič, Viba film, 1976).
Eva (Eva, cf, režija Franci Slak, Viba film, 1983).

Dela

Gledališke vloge

Felisa (Casona Alejandro: Drevesa umirajo stoje, režija Balbina Baranović, SG Trst, 1960).
Jerica (Jože Javoršek: Manevri, režija Jože Babič, SG Trst, 1960).
Ema (Jožko Lukeš: Prgišče zemlje, režija Jožko Lukeš, SG Trst, 1961).
Kontesa Stasi, knezova nečakinja (Imre Kàlmán: Čardaška kneginja, opereta v treh dejanjih, režija Adrijan Rustja, SG Trst − opera, 1961).
Ofelija (William Shakespeare: Hamlet, režija Jože Babič, SG Trst, 1961).
Sneguljčica (Pavel Golia: Sneguljčica, režija Jožko Lukeš, SG Trst, 1961).
Babica (Klabund: Krog s kredo, režija Adrijan Rustja, SSG Trst, 1962).
Letta (Arthur Miller: Smrt trgovskega potnika, režija Slavko Jan, SSG Trst, 1962).
Marjetica (Josip Tavčar: Zeh pred smrtjo, režija Adrijan Rustja, SSG Trst, 1962).
Desdemona; Bianca − alternacija (William Shakespeare: Othello, režija Branko Gombač, SG Trst, 1963).
Marina (Josip Tavčar: V Honolulu, režija Adrijan Rustja, SG Trst, 1963).
Ana Jelovškova (Bratko Kreft: Po brezkončni poti – prizori iz pesnikovega življenja, režija Jože Babič, SG Trst, 1964).
Prva bolničarka (Dario Fo: Dve pištoli v rokah pa z belim in črnim gleda, režija Jože Babič, SG Trst, 1964).
Anka (Ivan Cankar: Hlapci, režija Branko Gombač, SG Trst, 1965).
Lucietta (Carlo Goldoni: Grubjanje, režija Jože Babič, SG Trst, 1966).
Nastja (Maksim Gorki: Na dnu, režija Jože Babič, SG Trst, 1966).
Ančka (Ivo Brnčič: Med štirimi stenami, režija Branko Gombač, SSG Trst, 1967).
Dekle (Filibert Benedetič: Ne vedno kakor lastovke, režija Jože Babič, SG Trst, 1967).
Alberta Malfenti (Italo Svevo & Tullio Kezich: Zenova izpoved, režija Jože Babič, SSG Trst, 1968).
Cecily Ceardew (Oscar Wilde: Kako važno je biti resen!, režija Jože Babič, SSG Trst, 1968).
Natalija Ivanovna (Anton Pavlovič Čehov: Tri sestre, režija Bojan Stupica, SSG Trst, 1968).
Alkulina (Lev Nikolajevič Tolstoj: Moč temê, režija Jože Babič, 1970).
Dunjaša (Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt, režija Mile Korun, SSG Trst, 1973).
Matkova Tina (Ivan Pregelj - Mitja Mejak: Tolminci, režija Jože Babič, SSG Trst, 1973).
Mjutka (France Bevk - Boris Grabnar: Kaplan Martin Čedermac, režija Mario Uršič, SSG Trst, 1973).
Ana Fjodorovna (Maksim Gorki: Barbari, režija Stevo Žigon, SSG Trst, 1975).
Milena (Filibert Benedetič - Miroslav Košuta: Rižarna, režija Jože Babič in Mario Uršič, SSG Trst, 1975).
Šoba (Anton Leskovec: Dva bregova, režija Jože Babič, SSG Trst, 1975).
Punca (Franček Rudolf: Koža megle, režija Jože Babič, SSG Trst, 1976).
Veronika (Oton Župančič: Veronika Deseniška, režija Jože Babič, SSG Trst, 1977).
Enea (Dario Fo: Sedma zapoved – kradi malo manj, režija Jože Babič, SSG Trst, 1978).
Katrina (Bertolt Brecht: Mati Korajža in njeni otroci, režija Jože Babič, SSG Trst, 1979).
Magda (Dacia Maraini: Ženski na podeželju, režija Boris Kobal, SSG Trst, 1980).
Viola (William Shakespeare: Kar hočete, režija Branko Gombač, SSG Trst, 1981).
Agatja Tihonova (Nikolaj Vasiljevič Gogolj: Ženitev, režija Stevo Žigon, SSG Trst, 1982).
Nevesta (Federico Garcia Lorca: Krvava svatba, režija Zvone Šedlbauer, SSG Trst, 1982).
Carol (Edward Albbe: Gospa iz Dubuqua, režija Dušan Mlakar, SSG Trst, 1983).
Špela (Dušan Jovanović: Vojaška skrivnost, režija Slobodan Unkovski, SSG Trst, 1983).
Tarsilla Tettamanzi (Piero Chiara, priredba Mario Uršič: La spartizione = Delitev, režija Mario Uršič, SSG Trst, 1983).
Nežka (Anton Tomaž Linhart: Ta veseli dan ali Matiček se ženi, režija Jože Babič, SSG Trst, 1984).
Eugenia (Ettore Petrolini: Chicchignola, režija Mario Uršič, SSG Trst, 1985).
Pepka (Carlo Goldoni - Mirko Rupel: Primorske zdrahe, režija Boris Kobal, SSG Trst, 1985).
Ekspeditorica (Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski, režija Jože Babič, SSG Trst, 1986).
Helena (Ivan Cankar: Za narodov blagor, režija Dušan Jovanovič, SSG Trst, 1986).
Nina (Ivan Cankar: Kralj na Betajnovi, režija Mario Uršič, SSG Trst, 1987).
Marta (Franz Xaver Kroetz: Mënnersache /Robe de omini/ Moška zadeva, Zadruga La collina - Ospetale psichiatrico provincile, 1989).
Mati (Ivan Cankar: Lepa Vida, režija Meta Hočevar, SSG Trst, 1989).
Geni (Ivan Cankar: Hlapci, režija Boris Kobal, SSG Trst, 1990).
Marija (Ivan Cankar: Jakob Ruda, režija Dušan Mlakar, SSG Trst, 1990).
Serafina Delle Rose (Tennessee Williams: Tetovirana roža, režija Mario Uršič, SSG Trst, 1990).
Kata (Rade Pregarc: Črni galebi, režija Jože Babič, SSG Trst, 1992).
Olga (Ivan Cankar: Romantične duše, režija Vinko Möderndorfer, SSG Trst, 1992).
Dora (Alojz Rebula: Operacija Timava, režija Mario Uršič, SSG Trst, 1993).
Grofica Madeleine Petrovna (Miroslav Krleža: V agoniji, režija Boris Kobal, SSG Trst, 1994).
Jula (Drago Jančar: Halštat, režija Boris Kobal, SSG Trst, 1994).
Jožefina; Nežka (Bratko Kreft: Krajnski komedijanti, režija Jože Babič, SSG Trst, 1996).
Kate Keller (Arthur Miller: Vsi moji sinovi, režija Zvone Šedlbauer, SSG Trst, 1999).
Valerie (Ödön von Horváth: Zgodbe iz Dunajskega gozda, režija Mario Uršič, SSG Trst, 1999).
Edith (Wendy Kesselman: Dnevnik Ane Frank, režija Zvone Šedlbauer, SSG Trst, 2000).
Tašča (Federico Garcia Lorca: Krvava svatba, režija Damir Zlatar Frey, SSG Trst, 2000).
Mati (Luigi Pirandello: Šest oseb išče avtorja, režija Mario Uršič, SSG Trst, 2001).
Deja Husu (Mario Uršič: Deja Husu – Medeja s Krasa, režija Mario Uršič, SSG Trst, 2005).
Ema Tomažič (Tamara Matevc: Zaljubljeni v smrt, režija Samo M. Strelec, SSG Trst, 2009).
Nastopajoča (Paradigma Italo Calvino – smer : Nevidna mesta, idejna zasnova Matjaž Berger, APT, 2010).
Gospa Pernellova (J. B. P. Molière: Tartuffe, režija Samo M. Strelec, SSG trst, 2012).

Filmske vloge

Lenka (Po isti poti se na vračaj, cf, režija Jože Babič, Viba film, 1965).
Korlova žena (Vdovstvo Karoline Žašler, cf, režija Matjaž Klopčič, Viba film, 1976).
Julija (Ubij me nežno, cf, režija Boštjan Hladnik, Viba film, 1979).
Eva (Eva, cf, režija Franci Slak, Viba film, 1983).
Grofica de Generis (Zadarski memento, cf, režija Joakim Marušić, Croatia film, 1983).
Luca (Na istrski način / Na istarski način/, cf, režija Vladimir Fulgosi, Adria film, 1985).
Sonja (Naš človek, cf, režija Jože Pogačnik, Viba film, 1985).
Gospa Steinova (Veter v mreži, cf, režija Filip Robar Dorin, AS – Filmska alternativa, Viba film, 1989).
Edita (Radio.doc, TV-film, režija Miran Zupanič, RTV Slovenija, ORF in Sfinga, 1995).
Melanijina mati (La frontiera, cf, režija Franco Giraldi, 1996).
Marija Mulahasanović (Outsider, cf, režija Andrej Košak, RTV Slovenija, 1997).
Mihaelova mama (Prehod, cf, režija Boris Palčič, A Atalanta in RTV Slovenija, 2008).
Mira (Piran – Pirano, cf, režija Goran Vojnović, Arsmedia, 2010).
Irina (Nahrani me z besedami, cf, režija Martin Turk, Bela film in Arsmedia, 2012).

Televizijske vloge

Petronella (La Kermesse des brigands, TV-serija, 1. epizoda, režija František Čap, 1968).
Grivarica (France Bevk: Pestrna, TV-igra, režija Igor Prah, RTV Ljubljana, 1976).
Anna (Dorf an der Grenze /Vas na meji/, TV-serija, 1. epizoda, režija Fritz Lehner, ORF, 1979).
Maria (Il padre di mia figlia /Oče moje hčerke/, TV-film, režija Livia Gianpalmo, RAI, France 2 in Hamster Production, 1997).

Viri in literatura

Arhiv SBL, osebna mapa.
Slovenski gledališki leksikon, Ljubljana, 1972.
Osebnosti, Ljubljana, 2008.
Repertoar slovenskih gledališč, Ljubljana 1967−1991/92.
Slovenski gledališki letopis, Ljubljana, 1992–2005.
Andrej Inkret: Tržaške kritike, Trst, 1987.
Jože Peterlin: Slovensko tržaško gledališče 1945–1975, Trst, 1990.
Vasja Predan: Kritikovo gledališče, Ljubljana, 1990.
Bogomila Kravos: Slovensko gledališče v Trstu 1945–1965, Ljubljana, 2001.
Bogomila Kravos: Miranda Caharija, Slovensko stalno gledališče : sezona 2004/2005 (Trst), št. 3.
Miranda Caharija: Štirideset let dela v našem gledališču, Slovensko stalno gledališče : sezona 2004/2005 (Trst), št. 3.
Novak, Jernej: Caharija, Miranda (1942–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1004990/#novi-slovenski-biografski-leksikon (23. marec 2024). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 4. zv.: C. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2022.

Primorski slovenski biografski leksikon

Caharija por. Radovič Miranda, igralka, r. 21. okt. 1942 v Sv. Križu pri Trstu. Oče Stanislav je klesar in ornamentalist, mati Darina Sedmak, gospodinja. Dovršila je Drž. srednjo šolo Igo Gruden v Nabrežini (1955), Glasbeno šolo (harmonika, 1956), Dramsko in baletno šolo v Trstu (1958). Že med šolanjem je nastopala pri SSG v Trstu, kjer je od 1960 stalno angažirana. Njene vidnejše vloge: Jerica (Javoršek, Manevri), Ofelija (Shakespeare, Hamlet), Staži (Kalman, Cardaška kneginja), Annie (Russin, Kadar se štorklja zabava), Ana Jelovškova (Kreft, Po brezkončni poti), Lucietta (Goldoni, Grobijani), Cecily (Wilde, Kako važno je biti resen), Jelkica (Nušič, Kaj bodo rekli ljudje), Nataša in Dunja (Čehov, Tri sestre in Češnjev vrt), Colette (Hennequin, Anatolov dvojnik), Alberta Malfenti (Svevo-Kesich, Zenova izpoved), Ana Fiodorovna (Gorki, Barbari), beračica Šoba (Leskovec, Dva bregova). Za to vlogo je dobila nagrado na Borštnikovem srečanju v Mariboru (1975). Nastopala je v vseh otroških igrah SSG od 1961 (Sneguljčica, Jurček, Janko in Metka, Pepelka idr.). Na tržaškem festivalu slov. popevke (1963) je odnesla prvo in drugo nagrado. V Babičevem filmu Ne vračaj se po isti poti (1966) je igrala Lenko, v televizijskem filmu Pestrna (Bevk) je bila Grivarica (1975). Nastopa tudi v televizijskih oddajah in v igrah na RAITrstA.

Prim.: Vprašalna pola; SGL I, 90; GLTrst 1960–76; časopisna poročila ob predstavah; P. Terčič: Intervju z Mirando Caharijevo, LitV XXVII, Tr. 1975/76, 185; sl. v GLTrst 1975 (Tri četrtine lune).

Jem.

Jevnikar, Martin: Caharija, Miranda (1942–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1004990/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (23. marec 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine