Primorski slovenski biografski leksikon

Batagelj Franc (Batagelij Radoslav Radoslavovič), r. 12. jan. 1893 v Šturjah (danes del Ajdovščine), u. 30. nov. 1942 pri Kapustinu (Kavkaz). Oče Frančišek, mizar, mati Jožefa Bratina, šivilja. Bil je panslovansko vzgojen. Ob začetku prve svet. vojne je bil vpoklican v avstro-ogrsko armado, odšel je na vzhodno fronto, kjer so ga Rusi ujeli. Sledila so ujetniška taborišča v Ukrajini in sred. Aziji ter končno v bližini Taškenta. Ko je zvedel, da v taboriščih agitirajo za vstop v dobrovoljske odrede, ki so se oblikovali v Odesi, da bi se borili na solunski fronti za združitev jsl. narodov v skupno državo, se je prijavil v srbski dobrovoljski odred, v katerem je končal oficirsko šolo. V dobrovoljske vrste je istega leta vstopil tudi njegov brat Anton (gl. PSBL I, 45, s katerim se je srečal v Odesi v I. srbski dobrovoljski diviziji. V Dobrovoljskem korpusu je B. ostal do 1917, ko je korpus pod vplivom febr. revolucije začel razpadati, saj so v njem začeli nastajati vojni komiteji in se je krepilo disidentsko gibanje. – Jan. 1918 je B. vstopil v Rdečo armado, medtem ko je brat Anton odšel na solunsko fronto. B. se je v vrstah rdečearmejcev najprej boril v Ukrajini, v Kijevu, v Jekaterinoslavu ter v Harkovu. V poletju je bil njegov internacionalni odred poslan proti češkim kontrarevolucionarjem v Samari (danes Kujbišev). Konec 1918 je bil poslan na zakavkaško fronto, kjer se je bojeval do začetka 1920. Že v začetku 1919 je postal član operativnega oddelka zakavkaške fronte in preds. vojaškega sodišča te fronte. Poleti 1919 je postal član komunistične partije, mar. 1920 član Kolegija revolucionarnega vojnega sodišča fronte, ki je bil najvišji pravni organ vojske. Te dolžnosti je opravljal v Zakavkazju in kasneje na turkestanski fronti do 1926, ko se je končala državljanska vojna tudi v srednji Aziji. Bil je demobiliziran. – Zaradi faš. okupacije Slov. Primor. se ni mogel vrniti v rodne kraje, pa tudi oblast v SHS ni bila naklonjena komunistom, zato se je odločil in ostal v SZ, kjer je osnoval tudi družino (žena Irina Mihajlova, hči Milena). Po demobilizaciji se je zaradi šibkega zdravja odločil ostati v Odesi. Tu je služboval v gospodarskih in družbenih ustanovah. 1940 je postal žrtev Stalinovih čistk, čeravno ni bil zaprt, pa je bil izoliran in brezposeln. Po nem. napadu na SZ (jun. 1941) je kot prostovoljec vstopil v sovjetsko armado, dobil čin kapetana in postal načelnik štaba strelskega bataljona. Poleti 1942 je bil na ukrajinski fronti težko ranjen ter po okrevanju poslan v Tbilisi na tečaj za komandante. Po tečaju je odšel v mesto Mahačkala ob Kaspijskem jezeru, od koder je bil konec sept. poslan na zakavkaško fronto, kjer je 30. nov. 1942 padel v bojih pri Kapustinu. A. K. Užinski, ki je bil z B-ovim bratom Antonom do konca 2. svet. vojne v nem. taboriščih, je 1966 po dolgotrajnem iskanju našel B. pokopanega v skupinski grobnici v vasi Kapustino.

Prim.: Ivan Očak, Jugoslavenski oktobarci. Likovi i sudbine, Zgb 1979, 139–45; Ernest Turk, Dobrovoljci proti Avstro-Ogrski, Lj. 1978, 68–71; Jugoslovani v oktobru, Lj. 1969, 195.

Svp.

Svoljšak, Petra: Batagelj, Franc (1893–1942). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1003790/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (17. oktober 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 18. snopič Tič-Žvanut in Dodatek A - B, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1992.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine