Novi Slovenski biografski leksikon

Otroštvo je preživel pri babici Minki Ravnikar v Dravljah, nato se je vrnil k staršema na Jesenice. Šolanje na gimnaziji v Kranju je prekinila druga svetovna vojna, vrnil se je k babici in šolanje nadaljeval v Ljubljani. Kot štirinajstletnik je postal aktivist OF in sodelavec NOB. 1943 se je ponovno vrnil na Jesenice in se vpisal v vajeniško šolo, jeseni istega leta pa je postal član SKOJ-a. Po vojni se je vpisal na gimnazijo za Bežigradom v Ljubljani, šolanje pa nadaljeval na jeseniški gimnaziji. V sezoni 1946/47 je sodeloval v draveljskem prosvetnem društvu v vlogi Nečaka Aleksandra v igri Gospa ministrica (Branislav Nušić), 1947/48 je igral na odru Sindikalnega gledališča Jesenice.

Baloh je absolviral dramsko igro na AGRFT v Ljubljani 1952 (takrat Akademija za igralsko umetnost) v letniku Vide Juvan. Z igralci tretje generacije študentov dramske igre so za diplomsko predstavo uprizorili Margareto in gostovali na četrtem mednarodnem tednu študentskih odrov v Erlangenu. Njihova diplomska študijska javna produkcija pa je bila uprizoritev Idealnega soproga Oscarja Wilda (1952).

Po diplomi je Baloh eno leto igral v Drami SNG Maribor, nato 1953/54–59/60 v SNG Trst za STO oz. SSG Trst (Slovensko stalno gledališče Trst). Od 1961 je bil svobodni umetnik in predvsem filmski igralec. 1977 je postal član SNG Drama Ljubljana, kjer je ostal do upokojitve 1987. Obenem je igral v celovečernih filmih jugoslovanske in mednarodne produkcije. S filmsko kariero je začel 1956 po uprizoritvi predstave Milana Begoviča Brez tretjega v režiji Jožeta Babiča in istoimenski TV-drami (1958). Prvo filmsko vlogo je imel v filmu Svet na Kajžarju (1952), po 1966 pa se je uveljavil tudi pri tujih producentih in filmarjih, npr. na avstrijski TV v komediji Leni (1967), v nemških filmih o Winnetouju (1965–66) in francosko-zahodnonemško-avstrijski nadaljevanki Omer paša (1971). 1970 je igral glavno vlogo v posnetem televizijskem projektu Vodnik po Ljubljani, ki ni bil prikazan javnosti. Igral je v slovenskih, jugoslovanskih, francoskih, avstrijskih, nemških idr. filmih, v domačih TV-igrah in nadaljevankah, bil je tudi sodelavec mariborskega in tržaškega (1953–60) radia ter radijskega programa Val 202. Kot dramski igralec je deloval še v Eksperimentalnem gledališču/Gledališkem ateljeju (1955–67), na Odru 57 (1957–64), Eksperimentalnih skupinah v Ljubljani in SLG Celje.

Pripadal je mladi generaciji slovenskih ustvarjalcev, ki je v slovenski institucionalni kulturi petdesetih let 20. stoletja ustvarila idejni preporod. Mladi izobraženi igralci so izven konvencionalnih norm igranja s skupino intelektualcev (dramatikov, režiserjev, skladateljev, koreografov idr.) ustvarjali novo obdobje slovenskega gledališča, absurdnost in dvom, gledališče v krogu.

Med slovenskimi filmskimi in dramskimi/gledališkimi igralci je Baloh s subtilno, sodobno gledališko in filmsko igro, predvsem pa z estetiko in s pretanjenim občutkom za filmske junake in antijunake močno zaznamoval slovenski film. Izjemna je njegova kreacija vloge kurirja Aleša v filmu Veselica (režija Jože Babič, 1960), ki je svojevrsten dokument časa.

Nepogrešljiv igralec je bil v filmih režiserja Boštjana Hladnika Maškerada (1971) in Ko pride lev (1971), v Plesu v dežju (1961) pa je s sodobno filmsko igro ob igralki Duši Počkaj ustvaril lik Petra. Ta nepozabni duet v črno-beli filmski tehniki s številnimi atmosferskimi transformacijami se je z režiserjem in scenaristom Dominikom Smoletom, ki je scenarij napisal po svoji literarni predlogi Črni dnevi in beli dan, uvrstil med antologijske interprete ter antologijsko slovensko in v času nastanka filma še jugoslovansko filmsko umetnost. Omeniti velja tudi njegovo vlogo Tarzana v Grajskih bikih (1967) ter sodelovanje s scenaristom Vitomilom Zupanom (in avtorjem dialogov Dušanom Jovanovićem) v Maškeradi.

Od 1962 je igral v koprodukcijskih filmih doma in v tujini. Njegov opus obsega šestintrideset filmov, devetnajst televizijskih dram in sedemnajst televizijskih serij s petdesetimi glavnimi vlogami. Za RAI Rim in RTV Beograd je posnel tri epizode La mia grande Avventura/Aventure velikog severa (1974). Njegovi filmski arhivi so shranjeni v trinajstih evropskih državah.

V njegov najpomembnejši slovenski filmski opus sodijo filmi Ne čakaj na maj (1957), Amandus (1966), Nevidni bataljon (1967), Draga moja Iza (1979), Naš človek (1985) idr., med vidnejše vloge v tujih celovečernih filmih pa lahko uvrstimo Dvoje (1961), La guerra continua (1961), Sjenka slave (1962), Rana jesen (1962), Nevesinjska puška (1963), Operacija Ticijan (1963), Svanuće (1964), Provereno mina nema (1965), Todesschüsse am Broadway (1969), Signali nad gradom (1960), Prvi splitski odred (1972), Lov na jelene (1972), Crvena zemlja (1975) in Čaruga (1991).

Izstopale so tudi njegove vloge v TV-igrah, serijah in dramah, npr.: Zvezde na jutranjem nebu (1963), Zrna jutrišnjih pridelkov (1968), VOS (1965), Major, ustreljeni boste (1971), Dekameron (1971), Allegro con brio (1973), Mladost na stopnicah (1973), Gorjupa bajta (1975), Vrnitev (1976), Moj prijatelj Piki Jakob (1977), Poti in stranpoti 1978), Vrtačnik (1979), Strici so mi povedali (1983), Geniji in genialci (1985), Ekvinokcij (1985), Devet krogov nekega raja (1992) idr.

V zadnjem obdobju svoje igralske kariere je Baloh v ljubljanski Drami sodeloval z najpomembnejšimi režiserji druge polovice dvajsetega stoletja (Jože Babič, France Jamnik, Mile Korun, Georgij Paro, Dušan Mlakar, Zvone Šedlbauer, Janez Pipan) in sledil njihovemu umetniško izjemno močnemu režiserskemu rokopisu v vlogah, kot so Bernardin (Milo za drago, 1980), Prof. Dr. Johanson (Zdravnice, 1981), Tasil (Krst pri Savici, 1981), Superiusz (Peš, 1983), šarlatan s klavecinom (Molière, 1983), Sveti Peter (Umetnikova trilogija, 1983), Filostrat (Sen kresne noči, 1985), Ciril (Marija se bori z angeli, 1985) in Mihael Baron Brigido (Krajnski komedijanti, 1986).

Najpomembnejši priznanji je dobil na filmskem festivalu v Pulju: nagrado zlata arena za vlogo kurirja Aleša v Veselici (1961) in TV-nagrado zlata vrtnica za najboljšega jugoslovanskega televizijskega in filmskega igralca (za nadaljevanko Moj prijatelj Piki Jakob, posneto 1977). 2005 je prejel častno priznanje Društva slovenskih filmskih delavcev, 2008 je postal častni občan Jesenic, 2014 pa prejel nagrado Društva slovenskih režiserjev Bert za življenjsko delo na področju filmske igre.

Dela

Gledališke vloge

  • Nečak Aleksander (Branislav Nušić: Gospa ministrica, režija Jože Tomažič, KUD Dravlje, 1946).
  • Medvenko (A. P. Čehov: Utva, režija Jože Babič, SSG Trst, 1957).
  • Raskolnikov (F. M. Dostojevski: Zločin in kazen, režija Jože Babič, SSG Trst, 1958).
  • Gowan Stevens (William Faulkner: Requiem za vlačugo, Eksperimentalno gledališče/Gledališki atelje, 1958).
  • Slikar Malič (Jože Javoršek: Veselje do življenja, Oder 57, 1958).
  • Rocco (Paolo Levi: Po čem je resnica, režija Anton Marti, SSG Trst, 1959).
  • Andrej Smole (Bratko Kreft: Prešernova biografija, režija Jože Babič, SSG Trst, 1960).
  • Nastopajoči, Igralec (Darijan Božič: Jago, happenning za osem igralcev in magnetofonski trak, režija Jurij Souček, Eksperimentalne skupine v Ljubljani, 1970).
  • Bernardin (William Shakespeare: Milo za drago, SNG Drama Ljubljana, 1980).
  • Prof. Dr. Johanson (Rolf Hochhuth: Zdravnice, SNG Drama Ljubljana, 1981).
  • Tasil (Dominik Smole: Krst pri Savici, SNG Drama Ljubljana, 1981).
  • Superiusz (Sławomir Mrožek: Peš, SNG Drama Ljubljana, 1983).
  • Šarlatan s klavecinom (Mihail Afanasjevič Bulgakov: Molière, SNG Drama Ljubljana, 1983).
  • Sveti Peter (Alojz Kraigher: Umetnikova trilogija, SNG Drama Ljubljana, Cankarjev dom, 1983).
  • Filostrat (William Shakespeare: Sen kresne noči, SNG Drama Ljubljana, 1985).
  • Ciril (Pavel Kohout: Marija se bori z angeli, SNG Drama Ljubljana, 1985).
  • Mihael Baron Brigido (Bratko Kreft: Krajnski komedijanti, SNG Drama Ljubljana, 1986).

Filmske vloge

  • Fant s kapo (Svet na Kajžarju, režija France Štiglic, Triglav film, 1952).
  • Študent (Ne čakaj na maj, režija František Čap, Triglav film, 1957).
  • Robert Markić »Španjolac« (Signali nad gradom, režija Živorad Mitrović, Jadran film, 1960).
  • Aleš (Veselica, režija Jože Babič, Triglav film, 1960).
  • Peter (Ples v dežju, režija Boštjan Hladnik, Triglav film, 1961).
  • Mirko Pavlović (Dvoje, režija Aleksandar Petrović, Avala film, 1961).
  • Sansone (La guerra continua, režija Leopoldo Savona, Italian International Film, Société Nouvelle de Cinématographie, 1961).
  • Java (Sjenka slave, režija Vojislav Bjenjas, Jadran film, 1962).
  • Saša (Rana jesen, režija Toma Janić, Jadran film, 1962).
  • Vojvoda Mičo Ljubibratić (Nevesinjska puška, režija Živorad Mitrović, Jadran film, 1963).
  • Džoni Bonačić (Operacija Ticijan, režija Radoš Novaković, Avala film, San Carlos Production, 1963).
  • Kurjač Miha (Svanuće, režija Nikola Tanhofer, Jadran film, 1964).
  • Gomez (Winnetou III, režija Harald Reinl, Rialto Film Preben-Philipsen, Jadran film, 1965).
  • Partizan (Provereno mina nema, režija Yuriy Lysenko, Zdravko Velimirović, Lovćen film, Kinostudio Dovženko, 1965).
  • Sodnik (Winnetou und das Halbblut Apanatschi, režija Harald Philipp, Rialto Film Preben-Philipsen, Jadran film, 1966).
  • Capt. Luis Sanchez Quilvera (Winnetou und sein Freund Old Firehand, režija Alfred Vohrer, Rialto Film Preben-Philipsen, Jadran film, 1966).
  • Luka (Amandus, režija France Štiglic, Viba film, 1966).
  • Pobegli jetnik (Nevidni bataljon, režija Jane Kavčič, Viba film, 1967).
  • Tarzan (Grajski biki, režija Jože Pogačnik, Viba film, 1967).
  • Kapitan ladje (Goli čovjek, režija Obrad Gluščević, Jadran film, 1968).
  • Poveljnik ustašev (Bitka na Neretvi, režija Veljko Bulajić, Bosna film, Jadran film, Kinema, Igor film, Eichberg – Film, 1969).
  • Joe Costello (Todesschüsse am Broadway, režija Harald Reinl, Allianz Film Produktion, Terra – Filmkunst, 1969).
  • Gantar (Maškerada, režija Boštjan Hladnik, Kinematografi Zagreb, Viba film, 1971).
  • Oče (Ko pride lev, režija Boštjan Hladnik, Kinematografi Zagreb, Viba film, 1972).
  • Komandir odreda (Prvi splitski odred, režija Vojdrag Berčić, Adria film, 1972).
  • Načelnik milicije (Lov na jelene, režija Fadil Hadžić, Filmski Autorski Studio (FAS), 1972).
  • Bojan (Crvena zemlja, režija Branimir Tori Janković, Film danas, Viba film, 1975).
  • Partizan Tomaž (Draga moja Iza, režija Vojko Duletič, Viba film, Vesna film, 1979).
  • Vodja igralskega studia (Naš človek, režija Jože Pogačnik, Viba film, 1985).
  • Sodnik (Čaruga, režija Rajko Grlič, HRT, Maestro film, Viba film, 1991).

Televizijske vloge

  • Marko (Brez tretjega, režija Fran Žižek, RTV Ljubljana, 1958).
  • Gornik (Zvezde na jutranjem nebu, režija Anton Tomašič, RTV Ljubljana, 1963).
  • Bojan (VOS, scenarij in režija France Štiglic, RTV Ljubljana, 1965).
  • Toni Skoc (Leni, režija Hans Hollmann, ORF Dunaj, 1967).
  • Viktor (Zrna jutrišnjih pridelkov, režija Janez Drozg, RTV Ljubljana, 1968).
  • Omer Pacha (Omer Pacha, režija Christian-Jaque, Europe 1, ORTF, ORF, 1971).
  • Mohiedin (Dekameron, režija Václav Hudeček, RTV Ljubljana, 1971).
  • Črt (Major, ustreljeni boste, režija Marija Šeme, RTV Ljubljana, 1971).
  • Ivan (Allegro con brio, režija Ivan Hetrich, RTV Zagreb, 1973).
  • Trener (Mladost na stopnicah, režija France Štiglic, RTV Ljubljana,1973).
  • Stanko (Gorjupa bajta, režija Anton Tomašič, RTV Ljubljana, 1975).
  • L'inconnu/Neznanec (Jo Galliard, Europe Screen Gems, ORTF, RAI, TF1, 1975).
  • Jozov oče (Vrnitev, režija Anton Tomašič, RTV Ljubljana, 1976).
  • Oče (Moj prijatelj Piki Jakob, režija Marjan Ciglič, RTV Ljubljana, 1977).
  • Marjan Kunaver (Poti in stranpoti, režija Mirč Kragelj, RTV Ljubljana, 1978).
  • Vrtačnik (Vrtačnik, režija Franc Uršič, RTV Ljubljana, 1979).
  • Plebanuš (Strici so mi povedali, Rodovna skupnost, režija France Štiglic, RTV Ljubljana, 1983).
  • Profesor (Geniji in genialci: Šola je drugi dom, Družina in otrok, režija Vuk Babić, RTV Ljubljana, 1985).
  • Slepi starec (Ekvinokcij, režija Fran Žižek, RTV Ljubljana, 1985).
  • Dante (Devet krogov nekega raja, režija Jože Pogačnik, RTV Ljubljana, 1992).

Viri in literatura

  • ES.
  • Slovenski dramski leksikon, Ljubljana, 1961.
  • Slovenski gledališki leksikon, Ljubljana, 1972.
  • Drago Bajt: Slovenski kdo je kdo, Ljubljana, 1999.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Gledališki listi SNG Drama Ljubljana, SNG Drama Maribor, PDG Nova Gorica, SSG Trst, MGL.
  • Sto premier amaterskega gledališča na Jesenicah :1945–1958, Jesenice, 1959.
  • Andrej Inkret: Gledališki feljtoni, Ljubljana, 1972.
  • Vasja Predan: Sinočnje premiere, Ljubljana, 1974.
  • Borut Trekman: Drama SNG Maribor, Živo gledališče : pogledi na slovensko gledališče v letih 1945–1970, Ljubljana, 1975.
  • Andrej Inkret: Milo za drago, Ljubljana, 1978.
  • Borut Trekman: Iz oči v oči, Maribor, 1978.
  • 35 let amaterskega gledališča na Jesenicah, Jesenice, 1980.
  • Aleš Berger: Ogledi in pogledi, Ljubljana, 1984.
  • France Vurnik: Odmevi iz parterja, Ljubljana, 1984.
  • Andrej Inkret: Tržaške kritike, Trst, Ljubljana, 1987.
  • Slavko Hren: Zvezde slovenskega filma – Miha Baloh, režija Slavko Hren, RTV Ljubljana, 1996 (TV portret).
  • Sem generalka za življenje : Miha Baloh, igralec in upornik, Delo, 20. 4. 1996 (intervju zapisala Metka Volčič).
  • Polde Bibič: Soigralci, Ljubljana, 1998.
  • Darinka Sedej: Veliki francoski režiser Christian Jaque o Mihi Balohu : zrno blaznosti v plemeniti duši, Gorenjski glas, 1. 10. 1999.
  • Polde Bibič: Soigralke, Ljubljana, 2000.
  • Andrej Inkret: Za Hekubo : gledališka poročila : 1978–1999, Ljubljana, 2000.
  • Bogomila Kravos: Slovensko gledališče v Trstu 1945–1965, Ljubljana, 2001.
  • Ladislav Lesar: Sto pogovorov z znanimi Slovenci, Ljubljana, 2008.
  • Marcel Stefančič, jr.: Poklon Mihi Balohu, Ljubljana, 2008.
  • Gledališki list SNG Drama Ljubljana, Ljubljana, 2008 (Ob osemdesetletnici Mihe Baloha).
  • Poklon Mihi Balohu : igralec je bil več sezon član slovenskega tržaškega gledališča … : Divača, v petek zvečer, Primorski dnevnik, 2. 7. 2008.
  • Peter Kolšek: Filmske vloge, ki jih ni videl še noben Slovenec : Miha Baloh, filmski igralec pri osemdesetih, Delo, 12. 7. 2008.
  • Zdenko Vrdlovec: 80-letnica Mihe Baloha, Dnevnik, 24. 5. 2008.
  • Filmografija slovenskih celovečernih filmov 1931–2010, Ljubljana, 2011 (katalog).
  • Polde Bibič: Velika igralska družina, Ljubljana, 2013.
  • Alen Jelen: Nočni pogovori : igralci v etru, Ljubljana, 2013.
  • SiGledal - Portal slovenskega gledališča (december 2015).
  • Festival Borštnikovo srečanje (december 2015).
Kreft, Mojca: Baloh, Miha (1928–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1003700/#novi-slovenski-biografski-leksikon (18. februar 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Primorski slovenski biografski leksikon

Baloh Miha, gledališki in filmski igralec, svobodni umetnik, r. 21. maja 1928 na Jesenicah, živi večinoma na Bledu. Oče Lovro, veleposestnik in lesni trgovec, mati Marija Ravnikar, gostilničarka. Osn. š. v Dravljah pri Lj., gimn. v Kranju, med vojno prekinil šolanje, bil član OF, nato konfiniran. Po vojski končal partiz. gimn., absolviral na AGRFT v Lj. Začel je nastopati na Jesenicah 1947/48, nato v Drami v Mrbu, v sezonah 1953/54 do 1959/60 v SSG v Trstu, v sezoni 1960/61 član Drame SNG v Lj., nato svobodni umetnik. Od 1977 do 1987 je nastopal v Drami SNG v Lj. Igral je tudi v Eksperimentalnem gled. in Odru 57. – Odigral je veliko pomembnih vlog, kot temperament., dosleden in prepričljiv igralec se je vživel v vloge ter dosegel gledališki uspeh predvsem v modernih komornih dramah. Vloge: Leone (Volpone), Don Alvaro, Davorin (Miklova Zala), Piet van Dorn (Mladost pred sodiščem), Marko Barič (Begovič, Brez tretjega), Adam (Kvadratura kroga), Medvedenko (Čehov, Utva), Giovanin (Primorske zdrahe), Peter (Cankar, Pohujšanje v dolini Šentflorjanski), Pjatjorkin (Gorki, Vasa Železnova), Pietruccio (Shakespeare, Ukročena trmoglavka), Umberto (De Filippo, Filumena Marturano), Vanek (R. Pregare, Sagra), Jean (Salacrow, Zgodba za smeh), Kastelkin sin (Kastelka), Razkolnikov (Dostojevski-Dardi, Zločin in kazen), Malič (Javoršek, Veselje do življenja), Boltizar (Tavčar, Pekel je vendar pekel), Ludvik (Tavčar, Prihodnjo nedeljo), menažer Rudy (Tavčar, Necky, zlati deček), Smole (Kreft, Po brezkončni poti), Čang-Ling (Krog s kredo), Gowan Stevens (W. Faulkner, Requiem za vlačugo), Sempronij (Shakespeare, Timon Atenski), Don Alvaro de Granada (Držić, Boter Andrash), Semjon Semjonovič Dvopičje (Gorki, Letoviščarji), Villebrequin (Molière, Sganarel ali Namišljeni rogonosec), Bernardin (Shakespeare, Milo za drago), Tasil (Smole, Krst pri Savici), Profesor dr. Johanson (Hochhreth, Zdravnice), Sveti Peter (Kraigher, Umetnikova trilogija), Ciril (Kohout, Marija se bori z angeli), Filostrat (Shakespeare, Sen kresne noči) idr. – Kot filmski igralec je debutiral v filmu Veselica rež. J. Babiča v vlogi kurirja Aleša in prejel zanjo 1961 v Pulju zlato areno za najboljšo moško vlogo. Igral je v slov., jsl., koprodukcijskih in tujih filmih. Snemal je doma in v tujini od Pariza, Lugana, Milana do Moskve, uveljavil se je kot antijunak jsl. novega vala, v vlogah problematičnih ljubimcev. Nastopal je tudi v več TV nadaljevankah. Med filmi velja omeniti: Signali nad mestom (Ž. Mitrović, 1963); Ples v dežju (B. Hladnik, 1961); Dva (A. Petrović, 1961); Vojna se nadaljuje (L. Savona); Senca slave (V. Bjenjaš); Fra Diavolo (L. Savona); Rana jesen (T. Janič, 1962); Operacija Tizian (R. Novakovič); Nevesinjska puška (Z. Mitrovič, 1963); Jeseni bom prosta (A. Rathony); Winnetou III, Svitanje (N. Tanhofer, 1964); Med jastrebi, Preverjeno - min ni, Po isti poti se ne vračaj, Amandus (F. Štiglic, 1966); Grajski biki (J. Pogačnik, 1967); Jerry Cotton, Maškarada (B. Hladnik, 1971); Nevidni bataljon (J. Kavčič, 1967); Lov na jelene (F. Hadžić, 1972); Rdeča zemlja (T. Janković, 1975) idr. Od 1953 do 1960 je nastopal na Radiu Trst A kot igralec v kult. in dram. oddajah. Vloge: Casio (Shakespeare, Romeo in Julija), Le Bert (Rostand, Cyrano de Bergerac), Capulet (Shakespeare, Romeo in Julija), Dudley (Schiller, Marija Stuart), Karel (Sheridan, Šola za obrekovanje). Med rad. režije sodita Sofoklova Antigona in Puškinov Kamniti gost.

Prim.: Osebni podatki; SGL I, 38; Enc Sje I, 181; J. Peterlin, Slov. trž. gled. 1945-1975, M(Trst)1990; Filmska Ene, Zgb 1986; Sl. igre in scenariji III, Filmski scenariji, Slov. gled. in film. muzej, Lj. 1990; Mojca Kranjc, Drama SNG Lj.; Arhiv Radia Trst A.

nsf

Sosič Fabjan, Nataša: Baloh, Miha (1928–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1003700/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (18. februar 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 18. snopič Tič-Žvanut in Dodatek A - B, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1992.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine