Baloh, Miha (1928–2022)

BALOH, Miha, igralec (r. 21. 5. 1928, Jesenice). Oče Lovro, veleposestnik in lesni trgovec, mati Minka, r. Ravnikar, gostilničarka. Žena Štefka (Štefanija) Drolc, igralka.

Otroštvo je preživel pri babici Minki Ravnikar v Dravljah, nato se je vrnil k staršema na Jesenice. Šolanje na gimnaziji v Kranju je prekinila druga svetovna vojna, vrnil se je k babici in šolanje nadaljeval v Ljubljani. Kot štirinajstletnik je postal aktivist OF in sodelavec NOB. 1943 se je ponovno vrnil na Jesenice in se vpisal v vajeniško šolo, jeseni istega leta pa je postal član SKOJ-a. Po vojni se je vpisal na gimnazijo za Bežigradom v Ljubljani, šolanje pa nadaljeval na jeseniški gimnaziji. V sezoni 1946/47 je sodeloval v draveljskem prosvetnem društvu v vlogi Nečaka Aleksandra v igri Gospa ministrica (Branislav Nušić), 1947/48 je igral na odru Sindikalnega gledališča Jesenice.

Baloh je absolviral dramsko igro na AGRFT v Ljubljani 1952 (takrat Akademija za igralsko umetnost) v letniku Vide Juvan. Z igralci tretje generacije študentov dramske igre so za diplomsko predstavo uprizorili Margareto in gostovali na četrtem mednarodnem tednu študentskih odrov v Erlangenu. Njihova diplomska študijska javna produkcija pa je bila uprizoritev Idealnega soproga Oscarja Wilda (1952).

Po diplomi je Baloh eno leto igral v Drami SNG Maribor, nato 1953/54–59/60 v SNG Trst za STO oz. SSG Trst (Slovensko stalno gledališče Trst). Od 1961 je bil svobodni umetnik in predvsem filmski igralec. 1977 je postal član SNG Drama Ljubljana, kjer je ostal do upokojitve 1987. Obenem je igral v celovečernih filmih jugoslovanske in mednarodne produkcije. S filmsko kariero je začel 1956 po uprizoritvi predstave Milana Begoviča Brez tretjega v režiji Jožeta Babiča in istoimenski TV-drami (1958). Prvo filmsko vlogo je imel v filmu Svet na Kajžarju (1952), po 1966 pa se je uveljavil tudi pri tujih producentih in filmarjih, npr. na avstrijski TV v komediji Leni (1967), v nemških filmih o Winnetouju (1965–66) in francosko-zahodnonemško-avstrijski nadaljevanki Omer paša (1971). 1970 je igral glavno vlogo v posnetem televizijskem projektu Vodnik po Ljubljani, ki ni bil prikazan javnosti. Igral je v slovenskih, jugoslovanskih, francoskih, avstrijskih, nemških idr. filmih, v domačih TV-igrah in nadaljevankah, bil je tudi sodelavec mariborskega in tržaškega (1953–60) radia ter radijskega programa Val 202. Kot dramski igralec je deloval še v Eksperimentalnem gledališču/Gledališkem ateljeju (1955–67), na Odru 57 (1957–64), Eksperimentalnih skupinah v Ljubljani in SLG Celje.

Pripadal je mladi generaciji slovenskih ustvarjalcev, ki je v slovenski institucionalni kulturi petdesetih let 20. stoletja ustvarila idejni preporod. Mladi izobraženi igralci so izven konvencionalnih norm igranja s skupino intelektualcev (dramatikov, režiserjev, skladateljev, koreografov idr.) ustvarjali novo obdobje slovenskega gledališča, absurdnost in dvom, gledališče v krogu.

Med slovenskimi filmskimi in dramskimi/gledališkimi igralci je Baloh s subtilno, sodobno gledališko in filmsko igro, predvsem pa z estetiko in s pretanjenim občutkom za filmske junake in antijunake močno zaznamoval slovenski film. Izjemna je njegova kreacija vloge kurirja Aleša v filmu Veselica (režija Jože Babič, 1960), ki je svojevrsten dokument časa.

Nepogrešljiv igralec je bil v filmih režiserja Boštjana Hladnika Maškerada (1971) in Ko pride lev (1971), v Plesu v dežju (1961) pa je s sodobno filmsko igro ob igralki Duši Počkaj ustvaril lik Petra. Ta nepozabni duet v črno-beli filmski tehniki s številnimi atmosferskimi transformacijami se je z režiserjem in scenaristom Dominikom Smoletom, ki je scenarij napisal po svoji literarni predlogi Črni dnevi in beli dan, uvrstil med antologijske interprete ter antologijsko slovensko in v času nastanka filma še jugoslovansko filmsko umetnost. Omeniti velja tudi njegovo vlogo Tarzana v Grajskih bikih (1967) ter sodelovanje s scenaristom Vitomilom Zupanom (in avtorjem dialogov Dušanom Jovanovićem) v Maškeradi.

Od 1962 je igral v koprodukcijskih filmih doma in v tujini. Njegov opus obsega šestintrideset filmov, devetnajst televizijskih dram in sedemnajst televizijskih serij s petdesetimi glavnimi vlogami. Za RAI Rim in RTV Beograd je posnel tri epizode La mia grande Avventura/Aventure velikog severa (1974). Njegovi filmski arhivi so shranjeni v trinajstih evropskih državah.

V njegov najpomembnejši slovenski filmski opus sodijo filmi Ne čakaj na maj (1957), Amandus (1966), Nevidni bataljon (1967), Draga moja Iza (1979), Naš človek (1985) idr., med vidnejše vloge v tujih celovečernih filmih pa lahko uvrstimo Dvoje (1961), La guerra continua (1961), Sjenka slave (1962), Rana jesen (1962), Nevesinjska puška (1963), Operacija Ticijan (1963), Svanuće (1964), Provereno mina nema (1965), Todesschüsse am Broadway (1969), Signali nad gradom (1960), Prvi splitski odred (1972), Lov na jelene (1972), Crvena zemlja (1975) in Čaruga (1991).

Izstopale so tudi njegove vloge v TV-igrah, serijah in dramah, npr.: Zvezde na jutranjem nebu (1963), Zrna jutrišnjih pridelkov (1968), VOS (1965), Major, ustreljeni boste (1971), Dekameron (1971), Allegro con brio (1973), Mladost na stopnicah (1973), Gorjupa bajta (1975), Vrnitev (1976), Moj prijatelj Piki Jakob (1977), Poti in stranpoti 1978), Vrtačnik (1979), Strici so mi povedali (1983), Geniji in genialci (1985), Ekvinokcij (1985), Devet krogov nekega raja (1992) idr.

V zadnjem obdobju svoje igralske kariere je Baloh v ljubljanski Drami sodeloval z najpomembnejšimi režiserji druge polovice dvajsetega stoletja (Jože Babič, France Jamnik, Mile Korun, Georgij Paro, Dušan Mlakar, Zvone Šedlbauer, Janez Pipan) in sledil njihovemu umetniško izjemno močnemu režiserskemu rokopisu v vlogah, kot so Bernardin (Milo za drago, 1980), Prof. Dr. Johanson (Zdravnice, 1981), Tasil (Krst pri Savici, 1981), Superiusz (Peš, 1983), šarlatan s klavecinom (Molière, 1983), Sveti Peter (Umetnikova trilogija, 1983), Filostrat (Sen kresne noči, 1985), Ciril (Marija se bori z angeli, 1985) in Mihael Baron Brigido (Krajnski komedijanti, 1986).

Najpomembnejši priznanji je dobil na filmskem festivalu v Pulju: nagrado zlata arena za vlogo kurirja Aleša v Veselici (1961) in TV-nagrado zlata vrtnica za najboljšega jugoslovanskega televizijskega in filmskega igralca (za nadaljevanko Moj prijatelj Piki Jakob, posneto 1977). 2005 je prejel častno priznanje Društva slovenskih filmskih delavcev, 2008 je postal častni občan Jesenic, 2014 pa prejel nagrado Društva slovenskih režiserjev Bert za življenjsko delo na področju filmske igre.

Baloh Miha, gledališki in filmski igralec, svobodni umetnik, r. 21. maja 1928 na Jesenicah, živi večinoma na Bledu. Oče Lovro, veleposestnik in lesni trgovec, mati Marija Ravnikar, gostilničarka. Osn. š. v Dravljah pri Lj., gimn. v Kranju, med vojno prekinil šolanje, bil član OF, nato konfiniran. Po vojski končal partiz. gimn., absolviral na AGRFT v Lj. Začel je nastopati na Jesenicah 1947/48, nato v Drami v Mrbu, v sezonah 1953/54 do 1959/60 v SSG v Trstu, v sezoni 1960/61 član Drame SNG v Lj., nato svobodni umetnik. Od 1977 do 1987 je nastopal v Drami SNG v Lj. Igral je tudi v Eksperimentalnem gled. in Odru 57. – Odigral je veliko pomembnih vlog, kot temperament., dosleden in prepričljiv igralec se je vživel v vloge ter dosegel gledališki uspeh predvsem v modernih komornih dramah. Vloge: Leone (Volpone), Don Alvaro, Davorin (Miklova Zala), Piet van Dorn (Mladost pred sodiščem), Marko Barič (Begovič, Brez tretjega), Adam (Kvadratura kroga), Medvedenko (Čehov, Utva), Giovanin (Primorske zdrahe), Peter (Cankar, Pohujšanje v dolini Šentflorjanski), Pjatjorkin (Gorki, Vasa Železnova), Pietruccio (Shakespeare, Ukročena trmoglavka), Umberto (De Filippo, Filumena Marturano), Vanek (R. Pregare, Sagra), Jean (Salacrow, Zgodba za smeh), Kastelkin sin (Kastelka), Razkolnikov (Dostojevski-Dardi, Zločin in kazen), Malič (Javoršek, Veselje do življenja), Boltizar (Tavčar, Pekel je vendar pekel), Ludvik (Tavčar, Prihodnjo nedeljo), menažer Rudy (Tavčar, Necky, zlati deček), Smole (Kreft, Po brezkončni poti), Čang-Ling (Krog s kredo), Gowan Stevens (W. Faulkner, Requiem za vlačugo), Sempronij (Shakespeare, Timon Atenski), Don Alvaro de Granada (Držić, Boter Andrash), Semjon Semjonovič Dvopičje (Gorki, Letoviščarji), Villebrequin (Molière, Sganarel ali Namišljeni rogonosec), Bernardin (Shakespeare, Milo za drago), Tasil (Smole, Krst pri Savici), Profesor dr. Johanson (Hochhreth, Zdravnice), Sveti Peter (Kraigher, Umetnikova trilogija), Ciril (Kohout, Marija se bori z angeli), Filostrat (Shakespeare, Sen kresne noči) idr. – Kot filmski igralec je debutiral v filmu Veselica rež. J. Babiča v vlogi kurirja Aleša in prejel zanjo 1961 v Pulju zlato areno za najboljšo moško vlogo. Igral je v slov., jsl., koprodukcijskih in tujih filmih. Snemal je doma in v tujini od Pariza, Lugana, Milana do Moskve, uveljavil se je kot antijunak jsl. novega vala, v vlogah problematičnih ljubimcev. Nastopal je tudi v več TV nadaljevankah. Med filmi velja omeniti: Signali nad mestom (Ž. Mitrović, 1963); Ples v dežju (B. Hladnik, 1961); Dva (A. Petrović, 1961); Vojna se nadaljuje (L. Savona); Senca slave (V. Bjenjaš); Fra Diavolo (L. Savona); Rana jesen (T. Janič, 1962); Operacija Tizian (R. Novakovič); Nevesinjska puška (Z. Mitrovič, 1963); Jeseni bom prosta (A. Rathony); Winnetou III, Svitanje (N. Tanhofer, 1964); Med jastrebi, Preverjeno - min ni, Po isti poti se ne vračaj, Amandus (F. Štiglic, 1966); Grajski biki (J. Pogačnik, 1967); Jerry Cotton, Maškarada (B. Hladnik, 1971); Nevidni bataljon (J. Kavčič, 1967); Lov na jelene (F. Hadžić, 1972); Rdeča zemlja (T. Janković, 1975) idr. Od 1953 do 1960 je nastopal na Radiu Trst A kot igralec v kult. in dram. oddajah. Vloge: Casio (Shakespeare, Romeo in Julija), Le Bert (Rostand, Cyrano de Bergerac), Capulet (Shakespeare, Romeo in Julija), Dudley (Schiller, Marija Stuart), Karel (Sheridan, Šola za obrekovanje). Med rad. režije sodita Sofoklova Antigona in Puškinov Kamniti gost.

Prim.: Osebni podatki; SGL I, 38; Enc Sje I, 181; J. Peterlin, Slov. trž. gled. 1945-1975, M(Trst)1990; Filmska Ene, Zgb 1986; Sl. igre in scenariji III, Filmski scenariji, Slov. gled. in film. muzej, Lj. 1990; Mojca Kranjc, Drama SNG Lj.; Arhiv Radia Trst A.

nsf