Novi Slovenski biografski leksikon

BRUMEN, Vinko (Vincenc Brumen), filozof, pedagog (r. 6. 12. 1909, Šalovci, Središče ob Dravi; u. 25. 3. 1993, Hurlingham, Buenos Aires, Argentina). Oče Vincenc Brumen, kmet, mati Marija Brumen, r. Bauman.

1916−22 je obiskoval osnovno šolo v Središču ob Dravi, 1922−26 meščansko šolo v Ormožu in 1926−31 učiteljišče v Mariboru. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je 1931−35 študiral pedagogiko (pri Karlu Ozvaldu) in filozofijo (pri Francetu Vebru). 1936 je doktoriral z nalogo Blaže in Nežica : kulturno-pedagoški pomen Slomškovega dela. 1937−38 je kot štipendist sklada Pavla Turnerja obiskal Nemčijo in Veliko Britanijo ter pripravljal habilitacijo o šolskem sistemu.

Kot profesor pripravnik je služboval na meščanskih šolah v Slovenj Gradcu (1939−40) in na Viču pri Ljubljani (1940−43), nato kot profesor na ljubljanskem učiteljišču (1943−45). 1945−47 je bil v Gorici ravnatelj slovenskega učiteljišča pod zavezniško vojaško upravo. Konec 1947 je emigriral v Buenos Aires, kjer je bil do upokojitve zaposlen pri založbi Kapelusz (nazadnje kot direktor oddelka za literaturo s področja humanistike). Od 1966 je občasno predaval na filozofski fakulteti ukrajinske Univerze sv. Klimenta (s sedežem v Rimu), od 1970 kot izredni profesor. V Argentini se je udejstvoval v slovenski izseljenski skupnosti in veliko predaval, mdr. po slovenskih krajevnih središčih in v okviru Slovenske kulturne akcije (več let je bil vodja filozofskega odseka). Za delo Iskanje (1967) je dobil natečajno Velikonjevo nagrado Slovenske kulturne akcije in tržaško literarno nagrado vstajenje.

Je avtor številnih razprav, člankov in knjižnih del. Sprva se je ukvarjal zlasti s pedagogiko. Razprave iz pedagogike in zgodovine pedagogike je objavljal v Popotniku, Slovenskem učitelju, Času, Vigredi, Zborniku Slovenske matice in Pedagoškem zborniku. Mdr. je napisal obsežno razpravo o Antonu Martinu Slomšku, predaval v Pedagoškem društvu idr.

Po prihodu v Argentino se je začel intenzivneje posvečati filozofiji, zlasti slovenski. Nanj so poleg pozne misli Franceta Vebra vplivali predvsem novotomisti (zlasti Aleš Ušeničnik). Bil je sistematičen mislec in je misli izražal na jasen in razumljiv način. Velik del opusa je namenil problematiki izseljenstva in se loteval številnih perečih problemov v argentinski izseljenski skupnosti. Bil je tudi poznavalec življenja in dela Janeza Evangelista Kreka.

Osrednje mesto njegove filozofske misli zavzema spoznavna teorija. Filozofija mu pomeni iskanje resnice o najpomembnejših in najglobljih vprašanjih o svetu in življenju. Organ, s katerim spoznavamo resnico, pa je um: opira se na podatke, ki mu jih posredujejo čutila, in jih nato razčlenjuje, posplošuje itd. Razlikuje med ontološko (»bitno resnico«) in logično resnico (spoznano resnico). Slednjo v skladu s klasičnim pojmovanjem opredeli kot ujemanje med mislijo in stvarnostjo. Vendar spoznanje ni le resnično mnenje o neki stvari, ampak ga moramo tudi sami sprejeti kot resnično. Pri tem se nam zastavljajo številne ovire: predsodki, vplivi različnih ideologij ipd. Popolnega spoznanja ni mogoče doseči; vedno spoznamo le posamezne vidike stvarnosti, naša delna spoznanja so nemalokrat tudi zmotna. Pomembno vlogo ima dialog, ki pripomore k razčiščenju in morebitnemu popravku naših spoznanj.

Vprašanje Boga je zanj eno od najpomembnejših vprašanj, s katerimi se ukvarja filozofija; v svojih delih je obravnaval zlasti dokaze za božje bivanje pri Tomažu Akvinskem in Francetu Vebru. Navezujoč na učiteljeva izvajanja (Knjiga o Bogu,1934) je menil, da lahko Boga dojamemo neposredno s pomočjo prvotnega zadevanja (Argentinski spisi, 1992), ki ga pripisuje nagonskemu doživljanju (»čustvenemu čutenju«). Ni bil prepričan o tem, da lahko neizpodbitno dokažemo božje bivanje, vendar pa ni mogoče dokazati, da Boga ni.

Na področju praktične filozofije sta ga zanimali zlasti splošna teorija vrednot in etika. Zagovarjal je tradicionalni nauk o sovpadanju biti in dobrega (ens et bonum convertuntur). Čim popolnejše je neko bitje, tem bolj dobro je; zlo mu pomeni isto kot nebit oz. nič. Razlikoval je med stvarnimi (ontološkimi) in doživetimi (fenomenološkimi) vrednotami. Menil je, da dobro in vredno nista istovetna. Dobrost je lastnost stvari: stvari so dobre, če so deležne bitnega dobrega in so njegova nepopolna uresničitev. Vrednote pa so virtualne izpopolnitve stvari oz. njihove dobrosti, ki jih odkrivamo na stvareh in jih uresničujemo, kar sodi v domeno praktičnega uma. Etika je pri njem povezana s težnjo po čim večji popolnosti življenja posameznika, občestva in celotnega človeštva; v njej ima pomembno vlogo vprašanje svobode. Etično nismo svobodni, ker smo dolžni delati dobro in se izogibati zlih dejanj.

V svojih delih z izseljensko tematiko (Iskanje, 1967; Naš in moj čas, 1980; Argentinski spisi, 1992) je obravnaval izseljensko usodo rojakov v Argentini, ki jo je razumel kot nalogo, kako čim bolj pristno in popolno živeti, pa tudi življenje v izseljenski skupnosti, ki ji je nastavljal kritično zrcalo. Posvečal se je vprašanju narodnosti in s tem povezanim problemom integracije (»prenarejanje«); prehod v novo narodno skupnost mu pomeni »sintezo«, višjo kakovostno stopnjo kulturne eksistence, temelječe na kulturni dediščini priseljencev in kulturi v novi domovini. Menil je, da je slovenščina bistvenega pomena za slovensko narodno pripadnost in zavest; poudarjal je pomen njenega ohranjanja v izseljenski skupnosti. Pisal je tudi o politiki in kulturnem ustvarjanju v izseljenski skupnosti, »naglavnih grehih« Slovencev ter o potrebi po narodni spravi. Boril se je proti predsodkom, ločevanju duhov, dogmatičnemu mišljenju, pozival je k dialogu in strpnosti do drugačnih naziranj.

Dela

  • Anton Martin Slomšek:Blaže in Nežica, Ljubljana, 1943 (priredil Vinko Brumen).
  • Iskanje, Buenos Aires, 1967.
  • Srce v sredini, Buenos Aires, 1968.
  • Naš in moj čas, Buenos Aires, 1980.
  • Argentinski spisi,Ljubljana, 1992 (uredila Irene Mislej in Frane Jerman).
  • Janez Evangelist Krek :Izbrani spisi, zv. 5, Celje, 1993 (uredil Vinko Brumen).

  • Krekov pedagoški nazor, Ljubljana, 1937.
  • Pedagogika in didaktika, Gorica, 1948.
  • Psihologija in pedagoške vede za učiteljišče, Trst, 1949.

  • Slomšekova izdaja šolskih knjig, Slovenski učitelj, 1936, 1937.
  • Učitelj – vzgojitelj – človek, Slovenski učitelj, 1938 (povzeto po predavanju, ki ga je imel na pedagoškem tečaju Pedagoškega društva v Ljubljani 17. 8. 1936).
  • »Slovenska šolska matica« v prvih dveh desetletjih Jugoslavije, Pedagoški zbornik Slovenske šolske matice za leto 1938, Ljubljana, 1938, 5–37.

Viri in literatura

  • PSBL.
  • Irene Mislej: Bibliografija Vinka Brumna, Argentinski spisi, Ljubljana, 1992, 251–258.
  • Frane Jerman: Filozofska misel Vinka Brumna, Argentinski spisi, Ljubljana, 1992, 121–127.
  • Dr. Vinko Brumen 1909–1993, Ormož, 2010.
Pihlar, T., Hojan, T., Balkovec Debevec, M.: Brumen, Vinko (1909–1993). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1003370/#novi-slovenski-biografski-leksikon (14. december 2018). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Primorski slovenski biografski leksikon

Brumen Vinko (Vincenc), pedagog, filozof, profesor, r. 6. dec. 1909 v Šalovcih pri Središču ob Dravi; oče Vincenc, kmet, mati Marija Bauman. B. je obiskoval osn. š. v Središču (1916–22), meščansko š. v Ormožu (1922–26), učit. v Mrb. (1926–31), fil. fakulteto (pedagoško skupino) na U v Lj. (1931–35); dipl. fil. fak. 1. jul. 1935; napravil doktorat iz filozofije 22. apr. 1936 in drž. prof. izpit iz pedagogike, filozofije in psihologije 1941. Služboval je kot pomožni tehnični asistent v pedagoškem seminarju fil. fak. na U v Lj (1936–37). S štipendijo Turnerjeve ustanove je bil na študijskem potovanju v Nemčiji in Angliji (1937–38). Nadaljnje službovanje: pomožni tehnični asistent v pedagoškem seminarju (1938–39); prof. pripravnik na meščanski š. v Slovenj Gradcu (1939–40 in na meščanski š. na Viču pri Lj. (1940–43); prof. pripravnik, nato prof. na učit. v Lj. (1943–45); pri deželnem šolskem svetu v Gor. (febr.–april 1945); ravnatelj slov. učit. v Gor. (okt. 1945–sept. 1947). Nato je odšel v Argentino, kjer je zaposlen v knjižni založbi Kapelusz v Buenos Airesu kot direktor oddelka za publikacije iz humanističnih strok. Od 1966 predava občo pedagogiko v španščini in zgodovino slov. filozofije za slov. slušatelje v slovenščini na buenosaireški filozofski fakulteti ukrajinske univerze sv. Klementa v Rimu; 1970 je bil imenovan za izrednega profesorja. Brumnovo pisateljsko delo se časovno deli v dve dobi: doma (1934–43) in v zdomstvu (1949 do danes). 1934 je na pobudo prof. dr. Ozvalda napisal disertacijo o kulturno-pedagoškem pomenu Slomškove knjige Blaže in Nežica; v tisku je izšla v Mrb (1936) in pozneje v Lj. v zbirki Cvetje iz domačih in tujih logov (1943). 1936 je na prošnjo prof. Ivana Dolenca začel pripravljati V. zvezek Krekovih Izbranih spisov. Za ta zvezek je napisal nekaj manj kot sto strani dolg uvod o Krekovem življenju in delu v letih 1900–1907. Knjiga je bila dotiskana pri Družbi sv. Mohorja v Celju (Janez Evang. Krek, Izbrani spisi. V. zvez., 1941, str. 333); celotno naklado so uničili Nemci; piscu je ostal le korekturni izvod. Uvod v uničeno knjigo je pozneje objavil v Buenos Airesu (Vrednote, 3. in 4. knjiga 1955, str. 19 in 1957 str. 50) ter deloma v knjigi Srce v sredini (Bs. As.). Napisal je Občo pedagogiko, ki pa zaradi novih razmer (1945) ni izšla, pač pa je za potrebe slov. š. izdal v cikl. Psihologija, 1946; Pedagogika in didaktika, 1946, 19502; Pedagogika in didaktika, 1948; Psihologija in pedagoške vede za učiteljišče, 1949. Že v Argentini pa so izšla Iskanja (Buenos Aires 1967), v kateri obravnava važno vprašanje slovenstva v zdomstvu, ter že omenjeno knjigo o Kreku Srce v sredini (Buenos Aires 1968). Brumen je v letih od 1936 do 1941 napisal več kot dvajset razprav iz pedagogike in iz zgodovine pedagogike pri Slovencih v revije SU, P, Č, Vigred, Zbornik Slovenske šolske matice ter v dnevnik S. V Argentini je sodeloval in še sodeluje pri Vr (1954–68), Medd (1963–73), Glasku SKA (1967–73), ZbSS (1949–70) ter pri tedniku SvSl. B. se je udeleževal ljudskoprosvetnega dela. V Lj. je bil več let odbornik Prosvetne zveze; predaval je v Lj., Mrb., Celju in po deželi. V Bs. As.-u je bil več let podpredsednik Slov. kat. akad. starešinstva in vodja filozofskega odseka SKA. Predaval je v Bs. As.-u, v raznih krajevnih slov. domovih ter pri nekaterih drugih slov. organizacijah. Pri drobnejših objavah je B. rabil kot podpis kratice svojega imena ali šifre, sestavljene iz njega: V. B.; V. Bn.; Voben; v SU kratico Uk (= urednik), ker je bil dve leti sourednik lista. Brumnova slika je bila objavljena v SvSl ter v Glasu SKA ob 50-letnici ter v Glasu SKA ob 60-letnici.

Prim.: vprašalna pola; Tine Debeljak, Pred izidom knjige Iskanja. Pogovor s pisateljem dr. Vinkom Brumnom. (Glas SKA XIV, 1967, št. 9); Nikolaj Jeločnik, Z Brumnom ob Evangelistu Kreku. Srečanje z avtorjem knjige Srce v sredini (Glas SKA XV, 1968, št. 19–20); Nikolaj Jeločnik, Pogovori z ustvarjalci. Filozof in pedagog dr. Vinko Brumen (Glas SKA XVIII, 1971, št. 12).

K-n

Kacin, Anton: Brumen, Vinko (1909–1993). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1003370/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (14. december 2018). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine