Novi Slovenski biografski leksikon

BREITENBERGER, Ignacij, duhovnik, šolnik (r. 29. 7. 1885, Idrija; u. 6. 5. 1961, Vipava). Oče Ignacij Breitenberger, rudar, mati Uršula Breitenberger, r. Tratnik.

Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, I. državno gimnazijo v Ljubljani (maturiral 1904). 1904–08 je študiral bogoslovje v Ljubljani. Posvečen je bil 14. julija 1908. Škof Anton Bonaventura Jeglič ga je poslal na Dunaj, kjer je študiral filologijo na filozofski fakulteti. V zavodu sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani je kot suplent eno šolsko leto (1913/14) poučeval nemščino, latinščino in slovenščino. Nato je bil najprej kaplan v Spodnji Idriji (1914/22). Hkrati je opravljal tudi službo tajnika na občini.

Po prvi svetovni vojni je zaradi italijanske zasedbe Primorske postal italijanski državljan, hkrati je prešel iz ljubljanske v goriško nadškofijo. Nadškof Frančišek Borgia Sedej ga je 1922 prestavil v Vipavo, kjer je bil sprva kaplan, potem župnijski upravitelj ter od septembra 1924 župnik in dekan vipavske dekanije. To mesto je zasedal do smrti.

1925 je postal načelnik vipavske hranilnice, 1932 pa je s tega mesta odstopil zaradi odloka apostolske stolice v Rimu, v katerem je bilo zapisano, da duhovniki ne smejo delovati v organih denarnih zavodov. Kot iskren narodnjak je bil rahločuten za pravice primorskih Slovencev pod Italijo. Najdemo ga tudi med soustanovitelji goriške Prosvetne zveze 1922. Deloval je še v nadzorstvu Goriške Mohorjeve družbe. Zaradi dosledne obrambe slovenskih jezikovnih pravic v bogoslužju so ga italijanske oblasti kaznovale z opominom (it. ammonizione). Znašel se je tudi v registru »nevarnih političnih oseb«, ki so ga 1928 pripravili italijanski karabinjerji. Breitenberger je bil podpisnik več različnih protestnih spomenic, ki so bile naslovljene tudi na najvišje politične in cerkvene oblasti.

Jeseni 1943 so ga Nemci za kratek čas zaprli v Gorici. Skupaj z nekaterimi drugimi primorskimi duhovniki je preprečil izid pastirskega pisma proti OF, ki ga je pripravljal nadškof Carlo Margotti. Po končani vojni je ob nejasnem statusu Primorske in prihodu mednarodne razmejitvene komisije 4. februarja 1946 na dekanijski konferenci v Vipavi svojim duhovnikom naročil, naj se izrečejo za zedinjeno Slovenijo v Jugoslaviji.

Po priključitvi Primorske k Jugoslaviji septembra 1947 je Vipava postala cerkveno središče za Slovensko Primorje. Breitenberger je februarja 1950 odstopil prostore župnišča za namene malega semenišča. Del finančnih sredstev za obnovo prostorov je prispevala tudi država.

Postal je prvi rektor in ekonom semenišča. Sprva je bilo semenišče le dijaški internat, ker so dijaki obiskovali realno gimnazijo v Ajdovščini, 1957 pa je v semenišču začela delovati tudi notranja gimnazija. Breitenberger je postal njen ravnatelj (delovala je pod imenom Srednja verska šola za pripravljanje duhovnikov), hkrati je poučeval latinščino in nemščino.

Na ustanovnem občnem zboru Ciril-Metodijskega društva katoliških duhovnikov (CMD, septembra 1949) je Breitenberger postal član glavnega odbora in bil nekaj let tudi podpredsednik Pokrajinskega odbora za Primorsko.

Slovel je kot izvrsten pridigar. Nekaj pridig je tudi objavil. Organiziral je verske shode v božjepotni cerkvi v Logu pri Vipavi.

Goriški nadškof Sedej ga je 1924 imenoval za častnega konzistorialnega svetnika, nadškof Margotti pa ga je 1945 imenoval za častnega kanonika goriškega stolnega kapitlja. 1959 so mu podelili naslov častnega člana CMD, 1959 pa je prejel red bratstva in enotnosti II. stopnje.

Viri in literatura

  • Nadškofijski arhiv Gorica (Archivio della Curia, Gorizia), fond Sacerdoti.
  • SBL.
  • PSBL.
  • Ustanovni občni zbor Cirilmetodijskega društva katoliških duhovnikov Ljudske Republike Slovenije, Ljubljana, 1950.
  • Slavnostni dnevi Cirilmetodijskega društva katoliških duhovnikov LRS, Ljubljana, 1956.
  • † Dekan vipavski Ignacij Breitenberger, Katoliški glas (Gorica - Trst), 11. 5. 1961.
  • Msgr. Breitenberger umrl, Novi list (Trst - Gorica), 11. 5. 1961.
  • Pogreb pok. g. dekana v Vipavi, Katoliški glas (Gorica - Trst), 18. 5. 1961.
  • Alojzij Novak: Črniška Kronika, Gorica, 1992.
  • Jožko Kragelj: Primorski duhovniki, kulturni delavci 20. stoletja, Gorica, 2002, 34–35.
  • Marija Čipič Rehar: Odbor duhovnikov članov OF oziroma Ciril-Metodijsko društvo na Primorskem v letih 1947–1952, Kronika, 53, 2005, št. 1, 91–106.
  • Necrologium Sacerdotum Archidioecesis Goritiensis 1900–2013, Gradisca d'Isonzo, 2013, 148.
Podbersič, Renato: Breitenberger, Ignacij (1885–1961). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1003210/#novi-slovenski-biografski-leksikon (21. oktober 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Primorski slovenski biografski leksikon

Breitenberger Ignacij, vipavski dekan, prvi ravnatelj malega semenišča v Vipavi, r. 29. jul. 1885 v Idriji rudarju Ignaciju in Uršuli Tratnik, u. 6. maja 1961 v Vipavi. Osn. š. v Idriji, I. drž. gimn. v Lj. (1896–1904), bogoslovje v Lj. 1904–08). Ord. 14. jul. 1908 v lj. stolnici. Škof Jeglič ga je nato napotil na Dunaj študirat filologijo na filozofski fakulteti (nemščino, lat., slovenščino; 1908–13). Po absolutoriju je kot suplent poučeval na škofijski gimn. v Št. Vidu nad Lj. nemški, lat. in slov. jezik (1913–14). Zaprosil je za dušnopastirsko delo in postal kaplan v Spodnji Idriji (1914–22) in tu hkrati opravljal službo tajnika na občini. V hudem pomanjkanju med vojno je nesebično pomagal ljudem. Po vojni je Primorska pripadla Italiji. S tem je B. postal it. državljan in prešel iz lj. v gor. škofijo. Nadškof Sedej ga je prestavil v Vipavo, kjer je bil sprva za kpl. (1922–23); po izgonu dekana Andreja Lavriča v Jslo je postal župni upravitelj (1923–24) in 6. sept. 1924 žpk. in dekan vipavske dekanije, kar je ostal do smrti. Nadškof ga je hkrati (1924) imenoval za častnega konzist. svetnika in kasneje (1945) za častnega kanonika gor. stolnega kapitlja. Po drugi vojni je Vipava postala cerkveno središče za Slov. Primorje: B. je odstopil župnišče, da je ap. administrator Mihael Toroš v njem odprl malo semenišče (26. 2. 1950). B. je postal prvi rektor (18. 8. 1952), ekonom (10. 10. 1952). Sprva je bilo semenišče le dijaški internat, ker so dijaki obiskovali realno gimnazijo v Ajdovščini, leta 1957 pa je ap. adm. Toroš odprl v semenišču tudi notranjo gimn. B. je postal ravnatelj novoustanovljene Srednje verske š. za pripravljanje duhovnikov in profesor lat. in nemškega jezika (1957–58). Na ustanovnem občnem zboru CMD katoliških duhovnikov (20. sept. 1949) je postal član GO CMD; nekaj let je bil tudi preds. odbora CMD za gor. okraj in podpreds. PO CMD za Primorsko. Na petem občnem zboru CMD v Lj. (1. 8. 1959) so B.-ju podelili naslov častnega člana CMD, preds. Tito pa mu je (29. 11. 1959) podelil zaradi zaslug odlikovanje Red bratstva in enotnosti II. stopnje. Slovel je kot pridigar in nekaj pridig je tudi objavil (npr. Rojstvo Marijino, Verbum Dei, Gor. 1930, 114–117). Organiziral je verske shode v božjepotni cerkvi v Logu pri Vipavi. Kot iskren narodnjak je bil rahločuten za pravice slov. ljudi na Primorskem; soustanovitelj gor. Prosvetne zveze (ZbsvP 1922, 2, VI); član nadzorstva GMD; zaradi dosledne obrambe slov. jezikovnih pravic v bogoslužju in dušnem pastirstvu je bil kaznovan z opominom (ammonizione); sopodpisal je razne protestne spomenice tudi na najvišje politične in cerkvene oblasti; ob prihodu razmejitvene komisije je na dekanijski konferenci v Vipavi (4. febr. 1946) naročal duhovnikom: »Če bomo vprašani, recimo, da smo za zedinjeno Slovenijo v Jsli!« (Zapisnik dekan. konference.)

Prim.: NadškAGor podatki; GorS 1922, 11.10.; IS 1927, 193 in 292 (s sl.); Ob srebrnem jubileju zavoda sv. Stanislava, Št. Vid nad Lj. 1930, 78, 80; Vipavec 1945, 5.4.; Jagodic 141, 414; OrgV CMD 1952, 140, 219, 302–303; 1953, 3, 4, 7, 10, 54, 340–343; 1955, 1–3; 12–13, 15; 1956, 143, 164–169, 217–218; Družina 1958, okt., 5; 1961, jul., 5; NPot 1953, 10–11 (s sl.); 1961, 366–368; Četrti občni zbor CMD, Lj. 1956, 9, 18, 228, 230, 252; Desetletnica CMD, Lj. 1959, 73, 90, 338, 392 (s sl.); V nove zarje, Zbornik ob desetletnici CMD, Lj. 1959 (slikovno gradivo); Delo 1961, 9.5.; 11.5.; PrimN 1961, 17. 5.; KatG 1961, 19.5.; NL 1961, 11.5.; šesti občni zbor CMD, Lj. 1962, 26; Klinec, GMD, 28, 45, 66; GorZb II.

Kralj

Kralj, Franc: Breitenberger, Ignacij (1885–1961). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1003210/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (21. oktober 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine