Novi Slovenski biografski leksikon

BOŠKIN, Angela, skrbstvena sestra (r. 21. 6. 1885, Pevma/Piuma, Italija; u. 28. 7. 1977, Pevma/Piuma, Italija). Oče Frančišek Boškin, kovač, mati Marija Boškin, r. Mikuluž.

Otroštvo je preživela v rodni Pevmi pri Gorici. 1905 se je preselila na Dunaj, kjer je sedem let pomagala bratu, trgovcu Miliju, pri gospodinjstvu in v trgovini. Na Dunaju se je navdušila nad delom t. i. plavih sester, ki so bile šolane negovalke bolnikov, in 1912 tudi sama postala učenka za poklic negovalke. Izobraževanje je potekalo teoretično in praktično ob bolniških posteljah. Delala je na dunajski porodniško-ginekološki kliniki Wertheim (poimenovana po dr. Ernstu Wertheimu), na oddelku za novorojenčke, kjer je hitro napredovala. Med prvo svetovno vojno je ostala na Dunaju, kjer je delala v vojaških bolnišnicah, 1915–17 v sanitetni ekipi švedske misije v bolnišnici mednarodnega Rdečega križa. 1917 je postala glavna sestra v eni izmed dunajskih rezervnih vojaških bolnišnic. Istega leta je obiskovala tudi tečaj na šoli za socialno-zdravstveno delo, kjer je 1918 pridobila diplomo skrbstvene sestre (Fürsorgeschwester) oz. patronažne sestre. Pod vplivom predavateljev te šole, predvsem pediatra Leopolda Molla, ki je bil zagovornik nove, t. i. socialne smeri ter ustanovitelj službe otroške zaščite in mladinskega skrbstva na Dunaju, ter predstojnice Anny Tausche, ki je predavala t. i. metodo in tehniko odprte zaščite za dojenčke in majhne otroke, se je odločila za delo na področju socialno-zdravstvenega varstva matere in otroka.

Po uspešno opravljenem šolanju so ji 1918 z dekretom določili službo skrbstvene sestre v Trstu. Ker pa je Avstro-Ogrska razpadla, je Angela Boškin odšla v Ljubljano, kjer sprva ni našla ustrezne službe, saj ni bilo socialno-zdravstvenih ustanov, delo v bolnišnicah pa so opravljale redovnice. Ob pomoči Antona Kristana in Alojzije Štebi, znane javne delavke, aktivne socialistke, ki se je še posebej zavzemala za varstvo matere in otroka ter socialno-zdravstveno zaščito delavstva, takratne nadzornice v oddelku mladinskega skrbstva pri poverjeništvu za socialno skrb Narodne vlade SHS v Ljubljani, je 1919 dobila službo na Jesenicah kot prva skrbstvena sestra na Slovenskem. Obiskovala je nosečnice in matere z dojenčki ter jih poučevala o splošni higieni in pravilni negi dojenčka in otroka. Organizirala je predavanja o higieni, zaščiti pred okužbami in posebej o negi dojenčka. Njen program za ustanovitev »posvetovalnice za matere in dojenčke« (s sodelovanjem jeseniškega okrožnega zdravnika Frančiška Kogoja, ki je uvedel preglede dojenčkov) je Alojzija Štebi podprla in Angela Boškin je lahko v jeseniškem otroškem vrtcu organizirala prvo posvetovalnico. Alojzija Štebi je posvetovalnico oskrbela z nekaj zaboji kondenziranega mleka, kakava in obleke iz pomoči mednarodnega Rdečega križa ter uredila zaposlitev postrežnice. S tem je lahko Angela Boškin v naslednjih letih postavila temelje socialno-zdravstvenega dela patronažne medicinske sestre.

1922 se je na prošnjo pediatra Matije Ambrožiča preselila v Ljubljano, z nalogo ureditve otroškega zavetišča v prostorih prenapolnjene in zanemarjene sirotišnice v hiši na Bohoričevi ulici, iz česar se je razvil prvi zavod za varstvo otrok oz. Zavod za socialno higiensko zaščito dece (ta je združeval dečji in materinski dom, mlečno kuhinjo ter otroški dispanzer). Angela Boškin je bila tja premeščena 1923 kot prva strokovno usposobljena sestra, kmalu pa so ji sledile še druge. Ker ni mogla nostrificirati spričevala z Dunaja, je bila 1924 med prvimi diplomantkami leto prej ustanovljene Šole za zaščitne sestre pri Zavodu za socialno higiensko zaščito dece v Ljubljani. Tam je bila hkrati tudi predavateljica za t. i. posetno, t. j. patronažno službo do 1926, ko je bila premeščena v posvetovalnico za matere in otroke v Trbovljah. Tam se je srečevala s hudimi težavami revščine, socialno zanemarjenimi otroki in prostitucijo mladoletnic. Poleg obiskov na domu je predavala v gospodinjskih tečajih, v posredovalnici pa materam nudila materialno pomoč v obliki vitaminov, mleka, ribjega olja, perila, mila itd. 1939 ji je bilo zaupano vodstvo potujočih higienskih razstav s predavanji in prikazovanjem dveh propagandnih filmov (o zaščiti pred tuberkulozo in o nevarnostih alkohola) v okviru Higienskega zavoda v Ljubljani. Še istega leta je bila premeščena v zdravstveni dom v Škofjo Loko, kjer je delovala na področju varstva mater in otrok ter v protituberkulozni službi. Tam je preživela obdobje druge svetovne vojne, pri čemer sta ji diploma dunajske šole in znanje nemškega jezika omogočila, da je lahko nadaljevala delo med ljudmi. Med nemško okupacijo je delala pri rentgenu; nemške oblasti ji dela pri varstvu mater in otrok niso povsem zaupale, to delo so takrat opravljale predstavnice Hitlerjeve organizacije NSV (Nationalsozialistische Volkswohlfahrt), ki so po okoliških vaseh organizirale posvetovalnice za otroke, Angela Boškin pa je hodila v njihovem spremstvu. Upokojila se je 1944 in se vrnila v Pevmo pri Gorici, kjer je ostala do smrti.

Bila je soustanoviteljica (1927) in dolgoletna predsednica prvega strokovnega poklicnega združenja medicinskih sester oz. Organizacije absolventk šole za sestre v Ljubljani. Uspešno se je zavzemala za izboljšanje kakovosti in dolžine šolanja medicinskih sester, za ustanovitev strokovne knjižnice in za določitev delovne obleke, ki je poleg zaščitne funkcije predstavljala tudi razpoznavni znak medicinskih sester.

1969 je bila prva dobitnica zlatega znaka Zveze društev medicinskih sester Slovenije. Istega leta je prejela tudi red zaslug za narod s srebrnimi žarki. Po njej se imenujejo strokovna srečanja Splošne bolnišnice Jesenice, državno tekmovanje srednjih zdravstvenih šol in prisega diplomantov programa prve stopnje zdravstvene nege. Priznanje Angele Boškin za življenjsko delo podeljuje Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije. 2016 so ji v Gornjesavskem muzeju Jesenice odkrili spominsko ploščo, Fakulteta za zdravstvo Jesenice pa se je decembra istega leta preimenovala v Fakulteto za zdravstvo Angele Boškin.

Viri in literatura

  • Arhiv SBL.
  • PSBL.
  • Cita Lovrenčič Bole: Naša prva medicinska sestra Angela Boškinova, Zdravstveni obzornik, 3, 1969, št. 3, 123–130.
  • Irena Rožman: Angela Boškin (1885–1977) : prva medicinska sestra in socialna delavka v Sloveniji in Jugoslaviji, Pozabljena polovica : portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, Ljubljana, 2007, 202–206.
  • Lelja Rehar Sancin: Angela Boškin (1885–1977), prva medicinska sestra v Sloveniji, Primorski dnevnik, 6. 4. 2008.
  • Irena Ivančič Lebar: Zgodovina zasavskega zdravstva, Trbovlje, 2008.
  • Andreja Korenčan: Življenje in delo Angele Boškin, prve šolane medicinske sestre na Slovenskem, Gorica, 2009.
  • Medicinske sestre skozi čas, Ljubljana, 2011 (katalog razstave).
  • Simona Bandur: Angela Boškin je bila slovenska Florence Nightingale, Delo, 3. 3. 2016.
  • Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije, Prisega Angele Boškin, (maj 2016).
Keber, Katarina: Boškin, Angela (1885–1977). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1002770/#novi-slovenski-biografski-leksikon (10. december 2018). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Primorski slovenski biografski leksikon

Boškin Angela, prva slovenska in jsl diplomirana otroška negovalka, medicinska sestra, r. 21. jun. 1885 v Pevmi. Oče Franc, kovač, mati Marija Mikulus. Iz številne družine devetih otrok. 20-letna je odšla na Dunaj gospodinjit starejšemu bratu. 1912 se je odločila za poklic medicinske sestre. Bila je sprejeta na porodniško-ginekološko kliniko dr. Wertheima, na oddelek za novorojenčke. Po enoletni praksi že lahko nadomeščala oddelčno sestro. Po dveh letih sprejeta za asistentko pri dr. Wertheimu. Leta 1915 je bila dodeljena v rekonvalescentni oddelek vojaške bolnišnice, kasneje sanitetni ekipi švedske misije v bolnišnici Mednarodnega RK. 1917 postala glavna sestra v rezervni vojaški bolnišnici. V tistem času je bil na Dunaju ustanovljen tečaj za socialno-zdravstveno delo za vzgojo »skrbstvenih sester« (Fürsorgeschwester). B. se je takoj vpisala in bila sprejeta v II. tečaj. Tu je poslušala dr. Leopolda Molla, znanega pediatra, zagovornika nove t. i. socialne smeri, primarija in docenta, ki je na Dunaju ustanovil službo otroške zaščite in mladinskega skrbstva (Konsortium für Kinderschutz und Jugendfürsorge). Tako dr. Moll kakor tudi Anny Tausche, ki je predavala metodo in tehniko odprte zaščite za otroke, sta B.-ovo preusmerila na delo pri varstvu matere in otroka. Ko se je ustanavljala mreža socialno-zdravstvenih služb, je B.-ova prejela dekret za Trst kot »skrbstvena sestra« (danes medicinska sestra v patronažni službi). Za »skrbstveno sestro« diplomirala okt. 1918. V novo državo SHS je prišla z zadnjim transportom Slovencev in Hrvatov, ki so se selili iz Avstrije. Delala je med vojaki, med gor. begunci itd. Minister Anton Kristan je preko nadzornice za mladinsko varstvo Alojzije Štebijeve dosegel, da je bila sprejeta na Jesenicah v majhni bolnišnici »Bratovske skladnice«. Tu je ogromno napravila z obiski na domovih, predavala in vzgajala in organizirala socialno pomoč. Vso oporo je našla v dr. Kogoju, tamkajšnjem zdravniku. Predlagala je ustanovitev in oblikovala program »posvetovalnice za matere in dojenčke«. Ob podpori Štebijeve je bil predlog sprejet in B.-ova je organizirala v jeseniškem otroškem vrtcu prvo posvetovalnico. Pri delu je B.-ova uvedla »izposojevane košare« z najnujnejšimi higienskimi pripomočki in osnovnim posteljnim perilom za porodnice. Maja 1922 je zapustila Jesenice z nalogo, da uredi otroško zavetišče v Bohoričevi ulici, iz česar se je leta 1922 razvil Zavod za socialno higiensko zaščito dece v poslopju stare porodnišnice (danes C oddelek otorinolaringološke klinike). L. 1923 je bila v okviru zavoda ustanovljena enoletna šola za sestre. Obiskovala jo je tudi B.-ova, ker je morala nostrificirati diplomo, obenem pa poučevala patronažno službo, in to do 1926, ko je bila premeščena v Trbovlje. Ko je bilo 1926 ustanovljeno Društvo zaščitnih sester, je B.-ova postala njegova predsednica. V Trbovljah je zopet odprla posvetovalnico, ki so jo zaprli po odhodu Bonesove v Mrb. V zasavskem rudarskem središču se je morala spoprijemati z revščino, socialno zapuščenimi otroki in celo mladoletno prostitucijo. 1939 so B.-ovo poklicali v Lj. na Higienski zavod, da bi tu organizirala potujoče razstave po slovenski provinci. Obiskala je Slovenske gorice in Kočevsko. Predavala je in s filmi ponazarjala protituberkulozno zaščito in protialkoholno akcijo, še istega leta je bila nastavljena v zdravstveni dom v Škofji Loki. Po nemški zasedbi ji je diploma dunajske šole omogočila, da je lahko opravljala svoje delo med Slovenci. Hodila je tedensko v Kranj, kamor so Nemci preselili rentgen. Od tu je skupaj s predstavnicami hitlerjevske organizacije NSV (Nazionalsozialistische Volkswohlfahrt) obiskovala podeželje, predvsem Gorenjo vas in Selca v Selški dolini, vendar ji niso povsem zaupali. Boškinova je ljudi poučevala, naj zamolčijo pojave alkoholizma v družinah, dedno slaboumnost ali obremenjenost, kajti sicer bi nemška rasna čistka družinam s takimi otroki odtegnila socialno pomoč. Zaradi skrajne izčrpanosti je v sept. 1944 stopila v pokoj in se preselila v rojstno Pevmo. Odlikovana je bila z jsl redom zaslug za narod s srebrnimi žarki, z zlato značko medicinskih sester. Po vrnitvi v Pevmo se je udeleževala prosvetne dejavnosti. Agilna v društvu Naš prapor (odbornica), članica glavnega odbora Demokratične fronte Slovencev.

Prim.: Poslanstvo, 96; [Cita Bole] L. B., Naša prva medicinska sestra A. B.-ova, ZO 1969, 123−30 s sl.; Naša prva medicinska sestra, NŽ 1969, 10−11 s sl.; A. B. iz Pevme prva otroška negovalka, PDk 1969, 294, 6 s sl.; ZdrV 1970, 4, 141 s sl.

Brj.

Brecelj, Marijan: Boškin, Angela (1885–1977). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1002770/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (10. december 2018). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine