Novi Slovenski biografski leksikon

BOLLE, Ivan (I. Bolle, J. Bolle, Jos. Bolle, Janez Bolle, Johann Bolle, Goivanni Bolle), kmetijski strokovnjak (r. 16. 1. 1850, Prosek/Prosecco, Italija; u. 2. 9. 1924, Firence, Italija).

Rojen v slovenski družini je osnovno in srednjo šolo obiskoval v Trstu. V Gradcu je na Visoki tehnični šoli absolviral biokemični študij (1867–70). Po končanem študiju je bil eno leto asistent za kemijo in fiziko na Akademiji za trgovino in pomorstvo v Trstu. 1871 je bil imenovan za asistenta na Poskusni postaji za svilorejo v Gorici (Postaja), ki je bila ustanovljena 1869, njen vodja Friederich G. J. Haberland pa je do 1871 dosegel, da je bila že znana v evropskem merilu. 1871, ko je na Postajo kot asistent prišel Bolle, je Haberland odšel za profesorja na visoko kmetijsko šolo na Dunaju, Bolle pa je dejansko opravljal delo vodje Postaje. Oktobra 1872 je Bolle prevzel samostojno vodstvo. 1873 je bil imenovan za adjutanta, 1880 za upravnika in 1891 za stalnega direktorja, kar je ostal do upokojitve. 1912 je dobil naslov dvornega svetnika in se konec istega leta upokojil. Njegovo dolgoletno vodenje je ureditvi Postaje dalo neizbrisen pečat; uspelo mu je obnoviti gojenje sviloprejke ne le na ožjem Goriškem, pač pa tudi na drugih območjih Avstro-Ogrske.

Postaja se je v teh letih vse bolj uveljavljala v evropskem in svetovnem merilu tako na področju preučevanja in izboljševanja svilogojstva kot tudi na področju vinarstva. Ukvarjali so se s poskusi križanja sviloprejk, ugotavljanja in uničevanja njihovih zajedavcev in bolezni, na področju vinogradništva pa z zdravljenjem trt, bojem proti trtni uši in kletarjenjem. Konec novembra 1871 je bil v Gorici prvi mednarodni kongres svilogojstva, 1873 je moral Bolle pripraviti vse potrebno za sodelovanje na svetovni razstavi na Dunaju, kjer je Postaja prejela medaljo za naprednost (Fortschrittsmedaille). Tega leta je prišla na obisk strokovna delegacija z Japonske. Postaja je objavljala znanstvene izsledke svojih raziskovalcev ter pripravljala daljše in krajše strokovne tečaje o svilogojstvu, ki so se jih udeleževali tako domači slušatelji kot tudi slušatelji iz Evrope, Japonske in ZDA. Aprila 1881 se je delovanje Postaje in s tem tudi Bolleta razširilo še na vinogradništvo. Ime Postaje se je spremenilo v Poskusna postaja za svilorejo in vinogradništvo v Gorici, aprila 1891 pa v Kmetijsko-kemična poskusna postaja v Gorici. Svoja spoznanja in odkritja na področju svilogojstva in vinarstva so poskušali širiti tudi v Dalmacijo ter Bosno in Hercegovino.

Bolle je kot raziskovalec in znanstvenik napisal vrsto člankov, razprav in brošur o svilogojstvu in vinogradništvu, predvsem o boleznih trt in znanju kletarjenja. Obenem je krepil tudi znanstveno knjižnico Postaje; 1891 je na 136 straneh objavil njen katalog. Vsako leto so izšla poročila o delu Postaje, ki so vsebovala tudi krajše ali daljše Bolletove članke o svilogojstvu in vinogradništvu. Predvsem v zvezi z raziskovanjem sviloprejk in trtne uši je Bolle precej potoval v Francijo, Italijo, Nemčijo in Švico. V novembru 1892 pa se je podal na enoletno študijsko potovanje v Azijo in v ZDA. Kot izjemno cenjen strokovnjak je imel zelo širok krog znanstvenih in strokovnih dopisnikov, ki je segal od Francije do Rusije in Japonske. Goriška Postaja je gostila vrsto mednarodnih strokovnih ekskurzij, kar je bila posledica njegovega znanstvenega dela in pogostih potovanj.

1886–1905 je kot podpredsednik Goriške kmetijske družbe vplival na razvoj primorskega kmetijstva. V svojih člankih je skušal pomagati rejcem sviloprejk, vinogradnikom, sadjarjem, oljkarjem in vrtnarjem.

Objavljal je v nemškem, italijanskem in slovenskem jeziku, precej pa je tudi prevodov njegovih del v hrvaščino, madžarščino, ruščino in ukrajinščino. Objavljal je v glasilih goriške in tržaške kmetijske družbe, v Atti e Memoriae della i.r. societa agraria, Agricolo goriziano, kratke prispevke tudi v letopisu avstrijskih preskuševališč (Zeitschrift für das landwirtschaftliche Versuchswesen in Oesterreich). Bil je izjemen publicist. V Elenco delle publicationi della Stazione sperimentale di Udine e dell' Istituto chimico agrario sperimentale di Gorizia dal 1869 al 1971 je navedenih 250 njegovih del, tako knjig kot člankov, razprav in brošur.

Za svoje delo je prejel vrsto odlikovanj, med njimi 1882 častno diplomo na obrtno-kmetijski avstro-ogrski razstavi v Trstu, 1884 pa za objavljene spise in razstavljena učila za svilogojstvo zlato medaljo na živinorejski razstavi v Hamburgu.

Dela

  • La bachicoltura nel Giappone, Gorizia, 1898 (delo je hkrati izšlo tudi v nemščini, slovenščini in madžarščini; v slovenščini: Sviloreja na Japonskem : z mnogimi podobami, V Gorici, 1898).
  • Istruzione per l’allevamento razionale del baco da seta, Gorizia, 1882 (prevedeno je v nemščino, slovenščino, madžarščino, hrvaščino, srbščino, ruščino, ukrajinščino, romunščino, armenščino, gruzijščino in tatarščino, v slovenščini: Kratek navod kako razumno izrejati sviloprejke, V Gorici, 1882).
  • I rimedi contro la fillossera, Gorizia, 1882.
  • Le malattie del baco da seta, Gorizia, 1874.
  • Goriške češnje, V Gorici, 1898 (izvirno besedilo je v italijanščini).
  • Navod kako vzgojevati, saditi in oskrbovati murve in kako razumno izrejati sviloprejke, Gorica, 1908 (soavtor Franc Gvozdenović; dopolnjeno besedilo publikacije iz 1882).
  • Osebna bibliografija COBISS

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • Jahrbuch der K. k. Seidenbau-versuchstation in Görz für das Jahr 1873.
  • C. kr. Poskuševališče za svilorejo in vinarstvo v Gorici, Gorica, 1881.
  • C. kr. Poskuševališče za svilorejo in vinarstvo v Gorici : poroča o svojem delovanji v dobi od l. 1880 do 1884, Gorica, 1885.
  • Bericht über die Tätigkeit der K. k. landw.-chemischen Versuchstation in Görz im Jahre 1903 : Sonderdruck aus des Zeitschrift für das landwirtschaftliche Versuchwesen in Oesterreich 1904.
  • Bericht über die Tätigkeit der K. k. landw.-chem. Versuchstation in Görz im Jahre 1908 : Sonderdruck aus der Zeitschrift für das landwirtschaftliche Versuchwesen in Oesterreich 1909.
  • PSBL.
  • ES.
  • Marino de Grassi: Il primato goriziano poco noto L' i. r. Istituto bacologico sperimentale e »La sericoltura austriaca«, Il filo lucente : la produzione della sete e il mercato della moda a Gorizia 1725–1915, Monfalcone, 1993, 81–87.
  • France Adamič: Rihard Dolenc, njegovi sodobniki in vipavsko kmetijstvo, Vipavski izbor : zbornik spisov ob stoletnici Vinarske zadruge Vipava, Vipava, 1994, 118–119.
  • Jože Maček: Ivan Bolle kot fitomedicinski raziskovalec in pisec, Acta agriculturae Slovenica, 83, 2004, št. 2, 387–392.
Holz, Eva: Bolle, Ivan (1850–1924). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1002650/#novi-slovenski-biografski-leksikon (22. februar 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Primorski slovenski biografski leksikon

Bolle Ivan, kmetijski strokovnjak, r. 16. jan. 1850 v slovenski družini na Proseku pri Trstu, u. 2. sept. 1924 v Firencah. Osn. in sr. š. obiskoval v Trstu, biokemične študije na visoki tehnični š. v Gradcu (1867–70). Eno leto je služboval kot asistent za kemijo in fiziko na Akademiji za trgovino in pomorstvo v Trstu, dokler ni bil konec 1871 imenovan za asistenta svilorejskega preskuševališča v Gor., zavoda, ki ga je od leta 1869, ko je bil ustanovljen, vodil prof. Haberlandt, ki je bil 1871 imenovan za prof. na visoki šoli za kmetijstvo na Dunaju in je le občasno za dobo dveh let prihajal na Goriško. V Haberlandtovi odsotnosti je zavod v celoti vodil Bolle, ki je bil dve leti nato (1873) imenovan za adjunkta, 1880 za upravnika sviloprejske postaje v Gor., deset let zatem (1891) pa za stalnega direktorja. Bolletovo delo je izredno bogato in še toliko bolj plodovito, ker se je zanimal in svoje delo usmerjal na več področij delovanja. Vrhu tega pa je tudi izredno dosti publiciral, pa je zaradi okoliščin, da je pisal kar v treh deželnih jezikih (slovenskem, italijanskem in nemškem), še nekajkrat naraslo, seveda če nekoliko manj poudarimo dejstvo, da so nekatere njegove spise kar množično prevajali (ne le v preostala dva deželna jezika, marveč celo v madžarščino, hrvaščino, romunščino, ukrajinščino, ruščino, armenščino, gruzinščino in tatarščino). Do teh prevodov so pripomogle izredne zveze, ki jih je Bolletu uspelo navezati z znanstveniki, rekli bi lahko skoraj celega sveta, in pa njegova številna potovanja: zahodna Evropa večkrat, Rusija, Turkestan, Iran, Siam, Kitajska, Japonska, Amerika. Prvotno svilorejsko poizkuševališče v Gorici je bilo leta 1881 razširjeno še v vinarsko 1891 pa še v kmetijsko poskusno postajo. Zato se je Bolle moral posvečati vsem trem panogam, če je hotel, da je zavod uspeval in reševal takrat najbolj pereče strokovne, a tudi že dolgoročne probleme. Tako je najprej križal sviloprejke domačega, francoskega in japonskega porekla in vzgojil nove rase, odporne proti pebrini. Na ta način mu je uspelo obnoviti svilorejo ne le na ožjem Goriškem, marveč v več avstroogrskih deželah. Sad tega dela in uspehov pa so bila številna priznanja, še največkrat v obliki visokih obiskov, ki jih je bila deležna gor. poizkuševalna postaja (bakteriolog Louis Pasteur, prof. Aleksander Sepotijev, dr. Niijima Omori in drugi posamezniki, pa tudi skupinske znanstvene ekskurzije. Sad dolgoletnega ukvarjanja s to panogo je tudi knjiga Sviloreja na Japonskem (1898) ter Kratek navod, kako razumno vzrejati sviloprejko (1909). Tudi na drugem polju delovanja – pri preučevanju rastlinskih bolezni in njihovih povzročiteljev ter škodljivcev – je B. zabeležil očitne in trajne uspehe. O tej problematiki je napisal nad 80 prispevkov v Zeitschrift für das landwirtschaftliche Versuchswesen in Österreich med leti 1899 in 1913. V njih obravnava bolezni in škodljivce murv, sviloprejke, vinske trte, sadnega drevja, krompirja in zelenjave. S tem delom si je zaslužil tudi lepo mesto v slovenski fitopatologiji in entomologiji. Goriška pokrajina kot tipična pokrajina vinogradništva, vinarstva ter sadjarstva je tudi pritegnila B.-ovo znanstveno zanimanje. V italijanščini je napisal spis o goriških češnjah (slov. prev. Goriške črešnje je oskrbel Ernest Klavžar 1898), ki je še vedno najboljši s slikama opremljen opis tega sadja, številnejši pa so članki, ki obravnavajo goriška, vipavska, istrska in furlanska vina, o uporabi žvepla v kletarstvu, o ameriških podlogah, o novih sortah grozdja. Njegovo zanimanje je veljalo tudi pedologiji v Brdih. Poročal je tudi o uspehih, ki so jih doživela gor. vina na razstavah, tako dunajski (1898), pariški (1900) in goriški (1901). Vse to izredno obširno B.-ovo delo je izhajalo v GospL, Primorskem gospodarju, Kmetovem prijatelju, Samoupravi, L'Agricoltore Goriziano, Gazzettino popolare, L'almanacco del popolo, Giornale di agricoltura della domenica, Contadinello, Atti e Memorie della i. r. Societa Agraria di Gorizia. Ob Ripperju in Maderju je bil gotovo najvidnejša osebnost na kmetijskem področju ne le Goriške, marveč tudi vse Avstrije.

Prim.: Prof. dr. France Adamič, Prvaki primorskega kmetijstva, Srečanja (Nova Gorica) IV/1969, 20, 19–20; Gabršček, Goriški Slovenci II, 393; Elenco delle pubblicazioni della Stazione chimico agraria sperimentale di Udine e del'Istituto agrario sperimentale di Gorizia dal 1869 al 1971, Gorizia 1972, str. 31–51, 53–57 (bogata bibliografija B.-tovih objav).

Brj.

Brecelj, Marijan: Bolle, Ivan (1850–1924). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1002650/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (22. februar 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 2. snopič Bartol - Bor, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1975.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine