Novi Slovenski biografski leksikon

BOJC BIDOVEC, Franja (Frančiška/Franja Bojc), partizanska zdravnica, specialistka ginekologije (r. 26. 11. 1913, Nemška vas; u. 26. 11. 1985, Umag, Hrvaška, pokopana v Ljubljani). Oče Ivan Bojc, kmet, lesni prevoznik, mati Marija Bojc, r. Hribar. Mož Franc (Frenk) Bidovec, zdravnik, sin Andrej Bidovec, parazitolog veterinar, sin Milan Bidovec, geolog, geokemik.

Osnovno šolo je obiskovala v Ribnici 1920–25, prav tako en razred meščanske šole 1925–26, nato se je prepisala na Mestno žensko realno gimnazijo v Ljubljani, ki jo je zaključila 1933. V Ljubljani je živela v skromnih razmerah v internatu Družbe usmiljenih sester v Zavetišču sv. Jožefa, kjer se je preživljala tudi z inštrukcijami. Nepopolno Medicinsko fakulteto v Ljubljani je obiskovala 1933–39, nato je študij nadaljevala v Beogradu in Zagrebu, kjer je bila promovirana 1939. Obvezen enoletni staž je opravila 1939–40 in nato 1940–41 prostovoljni staž v bolnišnici za ženske bolezni in porodništvo v Ljubljani, 1946–48 je bila specializantka na ginekološko-porodniški kliniki v Ljubljani, 1950–53 pa specializantka za ginekologijo in porodništvo na kliniki v Beogradu, kjer je 1953 opravila specialistični izpit. Istega leta je opravila tečaj iz kolposkopije na ginekološki porodniški kliniki v Ljubljani ter 1963 podiplomski študij iz genitalne tuberkuloze v Ljubljani in Italiji (Torino in Pietra Ligure).

1941−43 je odprla zasebno ordinacijo splošne prakse v Ribnici in od julija 1941 do začetka septembra 1943, ko je odšla v partizane, delovala kot ilegalna zdravnica za partizanske enote. V Ribnici je bila pomočnica upravnika partizanske bolnišnice. Od januarja 1944 do maja 1945 je bila upravnica, zdravnica in kirurginja Slovenske vojne partizanske bolnice Franja (SVPB-F), poimenovane po njej.

Po osvoboditvi je bila do konca maja 1945 upravnica vojne bolnice v Gorici, do junija 1946 pa upravnica vojne bolnice v Trstu; do decembra 1946 je bila zaposlena na kirurškem oddelku vojne bolnice v Ljubljani. Julija 1946 je bila na lastno željo demobilizirana zaradi materinstva. 1946–48 se je specializirala na Ginekološki kliniki v Ljubljani, 1948–50 je bila pomočnica poverjenika za zdravstvo na Mestnem ljudskem odboru Ljubljana, 1950–53 na specializaciji na Ginekološki kliniki v Beogradu, do 1957 tam specialistka asistentka, do 1966 vodja oddelka in do 1967 asistentka primarijka. 1963 je opravljala podiplomski študij iz genitalne tuberkuloze v Ljubljani in Italiji. 1967–73 je bila vodja ginekološkega kabineta v vojaški bolnišnici v Ljubljani, 1973 se je upokojila.

Med študijem medicine na ljubljanski medicinski fakulteti se je vključila v katoliško akademsko društvo Danica, kmalu pa je postala članica levičarskega akademskega kluba Njiva ter Društva kmetskih fantov in deklet. Že v Ribnici se je povezala z OF ter kot partizanska zdravnica iz Ljubljane prenašala sanitetni material in ilegalni tisk ter obveščevalna poročila. Italijanske oblasti so jo 1942–43 trikrat aretirale in nato zaradi pomanjkanja dokazov izpustile; vedno se je sklicevala na Hipokratovo prisego. Po kapitulaciji Italije je delovala v partizanski bolnišnici v Ribnici, ki jo je bilo zaradi nemške ofenzive treba evakuirati; umaknili so se na Travno goro, kjer je bila bolnišnica napadena, del osebja in ranjencev pa zajet, mdr. Franja Bojc; njen brat Janez je v boju proti Nemcem padel. Odpeljana je bila v tržaški zapor, skupaj s sestro Pavlo, 17. novembra 1944 je bila z vlakom napotena v Ljubljano, pri Logatcu je izstopila z zdravnico Pavlo Jerina, da ne bi prišla v roke domobrancem, medtem ko se je za sestro Pavlo izgubila vsaka sled; domnevno so jo domobranci zadržali in ubili. Po navodilih OF sta obe partizanski zdravnici odšli na osvobojeno ozemlje na Primorskem, Pavla Jerina je odšla v Trnovski gozd, Franja Bojc pa je bila poslana v novoustanovljeno bolnišnico 31. divizije v soteski Pasice pri Novakih pri Cerknem. Delo v bolnišnici je nastopila 3. januarja 1944, istega leta je bila sprejeta v KPS. Iz ene bolnišnične barake je v času njenega vodenja nastalo petnajst objektov, vključno z elektrarno in prostorom za rentgen. Zaradi naklonjenosti prebivalstva in dobre konspiracije nemški okupator bolnišnice ni nikoli odkril. Franja Bojc je v zadnji nemški ofenzivi 23. marca 1945 zaradi nevarnosti skupaj s sanitetnim referentom in prvim upravnikom bolnišnice Viktorjem Volčjakom vodila zahtevno evakuacijo ranjencev, za katero je odredila tudi navidezen požig bolnišnice. Bolnišnica je sprejemala najtežje ranjence, katerih zdravstveno stanje je zdravnica osebno spremljala, tudi na vseh desetih oddaljenih postojankah, opravljala je delo kirurginje ter skrbela za redno oskrbo bolnišnice s sanitetnim materialom in zdravili. V vseh oddelkih bolnišnice se je skupno zdravilo ok. 1.000 ranjencev.

Avgusta 1944 je bil proti njej in Viktorju Volčjaku sprožen politično motiviran kazenski proces, vendar so bile po dveh mesecih postopka obtožbe zavrnjene, zato se je vrnila na upravniško mesto. Po vojni in demobilizaciji se je posvetila strokovnemu delu na področju porodništva in ginekologije, samostojno ali v soavtorstvu je izdala šestintrideset strokovnih člankov.

1945 je prejela red za hrabrost in red zaslug za ljudstvo, 1950 red bratstva in enotnosti, prejela je red za vojne zasluge z zlatimi meči, red republike s srebrnim vencem, garibaldinsko zvezdo, malo plaketo JLA, 1981 je postala častna občanka Ribnice in 1983 častna občanka Idrije, 1985 je prejela srebrno priznanje OF. Bila je častna članica Sekcije za sterilitet Beograd, častna članica Slovenskega zdravniškega društva in Udruženja ginekologa Jugoslavije. Od 1982 se po njej imenuje kolesarski Maraton Franja, 2012 je bil o njej posnet igrano-dokumentarni film Franja.

Dela

  • Kronika SVPB Franja od ustanovitve 23. dec. 1943 do 5. maja 1945, Slovenski zbornik 1945, Ljubljana, 1945.
  • Spomini na partizansko bolnišnico "Franja", Slovenski koledar ... : koledar za Slovence po svetu, Ljubljana, 1956, 80–84.
  • Ni neskončnih poti : pisma sinu, Ljubljana, 1984.

Viri

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Ni neskončnih poti : pisma sinu, Ljubljana, 1984.
  • Mateja Jeraj, Jelka Melik: Partizanski zdravniki in pravniki med stroko in politiko, Ljubljana, 1996.
  • Marija Cigale: Partizanska zdravnica dr. Franja Bojc Bidovec, Ljubljana, 1998.
  • Vida Deželak Barič: Franja Bojc Bidovec : (1913–1985) : partizanska zdravnica, Pozabljena polovica : portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, Ljubljana, 2007, 505–509.
Svoljšak, Petra: Bojc Bidovec, Franja (1913–1985). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1002570/#novi-slovenski-biografski-leksikon (18. avgust 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Primorski slovenski biografski leksikon

Bojc Franja por. Bidovec, zdravnica, r. 26. nov. 1913 v Nemški vasi pri Ribnici na Dolenjskem; prom. na medicinski fakulteti v Zgbu 1939; opravila specialistični izpit iz ginekologije in porodništva 1954 v Bgdu. Sedaj upokojena. Je častni član Slov. zdravniškega društva. Znana zaradi svojega delovanja v partizanski bolnišnici, ki nosi po njej ime. V partizane je odšla po kapitulaciji Italije. V bolnico Franjo je prišla 6. jan. 1944 in je v njej ostala, s kratkim presledkom, do konca vojne. Partizansko bolnico, ki je kasneje dobila ime Franja, so ustanovili v nov. 1943 v strmi dolini blizu Cerkna. Ob koncu vojne je obsegala vrsto barak in varnostnih bunkerjev, elektrarno, priprave za rtg slikanje itd. Marca 1945 je bilo v njej 107 ranjencev in bolnikov ter 3 matere z dojenčki.

Prim.: Bolnica Franja, 1960, 28–72 s sl.; Aleksander Gala-Peter, Partizanski zdravnik, Lj. 1972; Aleksander Gala-Peter, Jerina Lah-Pavla: Bolnica Pavla, Nova Gorica 1967; Blažič Viktor, Partizanska bolnišnica Franja, Pionirski list 1959, 22. IV.; Furlan Dušan, Partizanske bolnišnice na Primor., JKol 1955, 133–35; Bojc-Bidovec F., Iz partizanske bolnice Franje, Turizem in gostinstvo, 1948, 267–68, s sl.; Ivo Vajgl, Doktorica Franja, Komunist 1970, 6. III., 10.

Špac.

Špacapan, Bernard: Bojc Bidovec, Franja (1913–1985). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1002570/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (18. avgust 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 2. snopič Bartol - Bor, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1975.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine