Novi Slovenski biografski leksikon

Osnovno šolo je obiskoval v rodni Gorici (1908–12), gimnazijo v Gorici (1912–15) in na Zavodu svetega Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano (1915–20). Pripadal je prvi generaciji študentov zgodovine in zemljepisa na ljubljanski univerzi (1920–24), kjer je 1926 diplomiral. Član Geografskega društva je postal že ob njegovi ustanovitvi 1922, ob njegovi petdesetletnici 1972 pa je postal njegov častni član. 1924–25 je bil prefekt v Alojzijevišču v Gorici. Uredil je prvo številko dijaškega glasila Rast (1925). 1925 je postal član uredništva Goriške straže, kjer je ostal do srede 1927, ko je odšel na služenje vojaškega roka (dosegel je čin podporočnika, ki mu je bil 1932 odvzet). Po vrnitvi je v Trstu urejal Mali list (do januarja 1929), nato je bil član uredništva Novega lista in Družine v Gorici (1929–30), zatem do 1939 poslovni tajnik Katoliškega tiskovnega društva. 1930 je bil med ustanovitelji založbe Sigma, nato njen tajnik. Preživljal se je tudi z delom v knjigoveznici, ki jo je nasledil po očetu. Zaradi kulturnega in političnega delovanja v manjšinskih organizacijah je bil po 1926 večkrat zaprt, trikrat interniran, poslan v kazenski bataljon, nedostopne so mu bile vse javne službe. Jeseni 1944 je začel poučevati na novi slovenski gimnaziji v Gorici. V šolskem letu 1945/46 je poučeval na gimnaziji v Ajdovščini in bil hkrati njen upravnik. Od 1946 do upokojitve 1972 je poučeval na učiteljišču in klasičnem liceju v Gorici. 1951 je z zagovorom disertacije L'arte di Cankar con speciale riferimento all'ambiente politico, sociale e culturale (Umetnost Ivana Cankarja s posebnim ozirom na politično-socialno in kulturno okolje) doktoriral na Filozofski fakulteti Univerze v Trstu. 1959 je v Rimu opravil izpit usposobljenosti iz slavistike. Po drugi svetovni vojni je delal pri Novem listu, od 1961 do smrti je bil njegov goriški dopisnik, in Mladiki, pripravljal je oddaje za Radio Trst A, v katerih je predstavljal zamejske slovenske kraje, slovensko folkloro, Kras, prizadevanja raziskovalcev kraškega podzemlja, nove geografske publikacije na Slovenskem ipd. Posebno skrb je namenjal Beneškim Slovencem, med 1954‒75 je urejal Trinkov koledar, za katerega je tudi pisal.

Poleg uredniškega dela je prevajal iz angleščine, nemščine in francoščine (George Goodchild, Joseph Spillman, Felix Nabor, Jules Verne idr.) ter napisal več poljudnoznanstvenih del, potopisov in učbenikov, med drugimi Zemljepis Slovenije (1952), Geografija Evrope (1953), Osnove zemljepisa (1955) in Italija: zemljepisni pregled (1955), kjer je poudaril vlogo slovenske narodne manjšine v Italiji. Je tudi avtor zgodovinskih učbenik oZgodovina srednjega veka: splošni pregled (1948), Zgodovina Slovencev (1952) in Zgodovina, Novi vek: moderna doba (1953).

Bil je tudi zavzet javni delavec. V študentskih letih je bil predsednik Katoliškega akademskega društva Danica in Akademskega podpornega društva v Ljubljani. Po vrnitvi na Goriško se je posvetil prosvetno-organizacijskemu delu. Bil je predsednik krščansko-socialne Dijaške zveze in predsednik katoliškega prosvetnega društva Mladika v Gorici (1926‒27). Po drugi svetovni vojni je bil soustanovitelj in predsednik Šolskega odbora (1959) in Sindikata slovenskih šolnikov v Gorici (od 1957).

Dela

  • Od Anapa do Soče : potopisne črtice, Gorica, 1930.
  • V tri smeri, Gorica, 1932.
  • Križem sveta : slike z doma in iz tujine, Gorica, 1932.
  • Mali junaki za Jezusa, Gorica, 1934.
  • Zgodbe srbskega naroda, Ljubljana, 1936.
  • Čisti žrtvi svetal spomin, Groblje, 1937.
  • Goriška in Tržaška pokrajina v besedi in podobi, Gorica, 1932.
  • Oblike, razvoj in sedanje stanje izseljevanja iz slovenskih krajev, Geografski obzornik, 20, 1973, 38‒44.
  • Osebna bibliografija (COBISS)

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • PSBL.
  • ES.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Leksikon pisaca Jugoslavije, Novi Sad, 1972.
  • Roman Savnik: Radu Bednariku v spomin, Geografski vestnik, 48, 1976, 201‒202.
  • Nekdaj v starih časih : spisi Rada Bednarika (1902‒1975) in prispevki o njem, Gorica, 2013.
Kladnik, Drago: Bednarik, Rado (1902–1975). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1001830/#novi-slovenski-biografski-leksikon (18. junij 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Primorski slovenski biografski leksikon

Bednarik Rado (Radivoj), časnikar, publicist, šolnik, r. 2. avg. 1902 v Gor. in prav tam u. 23. sept. 1975. Oče Ivan, knjigovez, mati Frančiška Vertovec. Osn. š. je obiskoval v Gor. (1908–1912), gimn. v Gor. (1912–1915) in v Šentvidu pri Lj. (1915–1920). Na univerzi v Lj. je študiral zgodovino in zemljepis (1920–1924) in diplomiral (1926). Leta 1924–1925 je bil prefekt v Alojzijevišču v Gor. Isto leto je začel delati v uredništvu GorS, kjer je ostal do srede 1927, ko je bil poklican k vojakom. Dosegel je čin podporočnika. Po vrnitvi od vojakov je urejal Mali list v Trstu (do jan. 1929), nato bil član uredništva NL in Družine v Gor. (1929–1930), zatem poslovni tajnik KTD, kar je ostal do 1939. Preživljal se je z delom v lastni knjigoveznici. Jeseni 1944 je začel poučevati na novi slov. gimm. v Gor. V š. l. 1945–1946 je poučeval na gimn. v Ajdovščini, od 1946 do upokojitve 1972 na učiteljišču in na klasičnem liceju v Gor. Leta 1951 je doktoriral na literarni fakulteti v Trstu z disertacijo Umetnost Ivana Cankarja s posebnim ozirom na politično-socialno in kulturno okolje. Usposobljenostni izpit iz slavistike je napravil v Rimu leta 1959. Poleg časnikarskega in poklicnega dela se je udeleževal javnega življenja. V akademskih letih je bil preds. Kat. akad. društva Danica in Akademskega podpornega društva v Lj. Po vrnitvi na Goriško se je skupno s Filipom Terčeljem posvetil prosvetno-organizacijskemu delu. Bil je preds. krščansko-socialne Dijaške zveze, preds. kat. prosv. društva Mladike v Gor. (od jan. 1926 do jun. 1927) in podpreds. PZGor. Pomagal je ustanoviti književno založbo Sigma (1930) in bil njen tajnik. Po vojni je bil soustanovitelj in preds. Šolskega odbora (1959) in Sindikata slov. šolnikov v Gor. Bil je tudi soustanovitelj in častni član GDS v Lj. (1972). Uredil je prvo številko dijaškega glasila Rast (Gor. 1925). Sodeloval je pri kat. dijaški reviji Križ na gori, pri KolGMD (1925–1931), v mesečniku NašČ, glasilu PZGor (1923–1928). Uredil je tretji Jadranski almanah (1925–1930), Goriško pratiko (1923–1929) ter poznejše Pratike (1931–1935, 1938–1940). Pisal je v razne publikacije, ki so izhajale na Primorskem in v Sloveniji: v M, Jaselce, Gospodarja, Bogoljub, Jegličev vestnik, Obzornik, v revijo Obisk (1941), DS, Slovenčev koledar. Po vojni je pisal v PDk, SPor, v Sočo, Matajur, Galeb, Razglede, M(Trst), JKol. Urejeval je TKol (1954–1975) in uredil brošuro Ob stoletnici štandreške čitalnice (Gor. 1969). Od leta 1961 do smrti je bil goriški dopisnik NL. Veliko let je govoril na RAITrstA o slovenski folklori, o pratiki in o likih slovenskih mož. Napisal je več knjig poljudnoznanstvene vsebine in raznih potopisov: Od Anapa do Soče (Gor. 1930), Spomin na sv. birmo (1931), Križem sveta (1932), V tri smeri (1932), Goriška in tržaška pokrajina v besedi in podobi (1932), Čisti žrtvi svetal spomin (v spomin Lojzetu Bratužu – Groblje 1937), Angelska služba. Nauk in molitve za strežnike (1940). Iz tujih jezikov je prev. oz. priredil nekaj povesti: Nabor Feliks, Krona življenja (1931), V Skalnih gorah in majhne dogodbice (1932), Verne Jules, Otočje v plamenih (1933), Goodchild George, Črna orhideja (1937), Spillmann, Na morišče (1938/39). Za pouk na liceju je napisal Skripta: Zgodovina srednjega veka. Splošni pregled (1948), Zgodovina novega veka (1953), Zgodovina moderne dobe (1969/1972), Evropa. Zemljepisni pregled (1950), Italija. Zemljepisni pregled (1961; 5 izdaj), Latinsko slovstvo, I., II. (1952). Nekateri učbeniki so izšli v več izdajah. Bil je član Kluba starih gor. študentov in sotrudnik PSBL. Politično je pripadal Ščak-Besednjakovi kršč. soc. skupini; leta 1975 se je vključil v Slovensko skupnost na Goriškem ter bil izvoljen za podpreds. Pod fašizmom je bil preganjan: vojaško sodišče v Vidmu ga je degradiralo (1932), med drugo vojno je bil večkrat zaprt in interniran v Urbisaglio pri Macerati (1941). Psevdonimi: R. B., r. b., Rado.

Prim.: I. Grahor, R. B.: Goriška in tržaška pokrajina v besedi in podobi, LjZ LIII 1933, 243–244; A. Budal, Knjige GMD za leto 1933, LZ LIII 1933, 373; M. Brecelj, R. B. jubilant. Primorske novice, Koper-N. Gorica 1962, 15. 3; M. Jevnikar, Sodobna slov. zamejska literatura, M(Trst) 1968, 121; 1970, M. Brecelj, R. B., Leksikon pisaca Jugoslavije, Novi Sad 1972, 185 (s sl. in bibl.); Geografski obzornik 1972, 2, 33–35; Anonimni članek R. B. sedemdesetletnik M(Trst) 1972, 105 (s sl.); Mohorjev koledar, Celje 1973, KatG 1972, 10. 8.; 1975, 29. 9. in 2. 10.; NL 1975, 18. 9.; Drago Legiša, Umrl je prof. R. B. v NL 1975, 25. 9.; PDk 1975, 26. 9.; KolGMD 1976, 134–7. Koleričeva.

Ur.

Uredništvo: Bednarik, Rado (1902–1975). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1001830/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (18. junij 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 2. snopič Bartol - Bor, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1975.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine