Novi Slovenski biografski leksikon

Pripadal je razmeroma novemu kranjskemu nižjemu plemstvu (rodbina je izpričana od 1384). Ded Jurij (umrl pred 1400) je bil že 1387 gradiščan Katarine Celjske v (Zgornji) Vipavi, oče Viljem (1384/85–okoli 1466) je bil kot mladoleten prvič omenjen 1401, 1415 pa je izpričan kot celjski gradiščan v Vipavi.

Prvič je bil omenjen kot mladoleten 1430. Viteško »izobrazbo« je dobil na dvoru avstrijskega vojvode in kasnejšega cesarja Friderika V.(III.). Že takrat je izstopal po telesni moči in vročekrvnosti. Konec 1446 mu je Friderik zastavil grad in gospostvo Schlaining (madžarsko Szalónak) na zahodnem robu Ogrske (danes avstrijska Gradiščanska), kjer je bil Baumkircher že prej oskrbnik. Kot vojak se je prvič izpostavil poleti 1452, ko je pred Dunajskim Novim mestom v srditem boju z vojsko avstrijskih stanov cesarju omogočil varen umik v mesto.

Bojevitost in pohlep sta ga 1453 privedla med cesarjeve nasprotnike. Najprej je služil celjskemu grofu Ulriku II., ki ga je postavil za bratislavskega grajskega glavarja (1454). Od 1455 je bil najemniški vojskovodja madžarsko-češkega kralja Ladislava, boril pa se je predvsem proti cesarski vojski. Za plačilo je dobil v fevd grad Schlaining in nekatera druga gospostva. V celjski nasledstveni vojni (1457–60) je bil na strani Ladislava in nato Ulrikove vdove Katarine, po spravi med njo in cesarjem Friderikom pa je kot poveljnik najemnikov hitro presedlal k Habsburžanu. Iz dotlej skromnega kranjskega viteza je postal gospod mnogih gradov in bratislavski glavar oz. župan. Kot ogrski magnat je bil februarja 1459 med tistimi, ki so Friderika izvolili za ogrskega kralja. Konec istega leta mu je cesar podelil pravico do kovanja denarja in ga imenoval za svojega svétnika, namesto plačila v gotovini pa mu je zastavil več nekdanjih celjskih posesti na Hrvaškem in Ogrskem. Ko so oktobra 1462 Friderika v Hofburgu oblegali njegov brat Albreht VI. in Dunajčani, je Baumkircher po štiridnevni ježi do Prage na pomoč pripeljal vojsko češkega kralja Jurija Podjebradskega in se še bolj prikupil cesarju. Januarja 1463 mu je ta za 6.000 goldinarjev zastavil mesto Korneuburg; zastava je šla na račun dolgov, ki jih je imel cesar do podjetnega vodje najemniške vojske. Junija istega leta ga je povzdignil v barona iz Schlaininga.

Baumkircher je bil nestanovitnega značaja in je služil tistemu, ki je več ponudil. Po kompromisni pogodbi med cesarjem Friderikom in ogrskim kraljem Matijo Korvinom (1463) je ostal cesarjev vazal in vojskovodja, vse tesnejše pa so bile tudi vezi s Korvinom. Obljubil mu je zvestobo in poslušnost ter v zameno dobil potrditev svojih ogrskih posesti, uradov in privilegijev. Bratislavski nadžupan je ostal do 1465.

Pozimi 1468/69 je bil cesar na romanju v Rim. Nezadovoljno štajersko plemstvo je to izkoristilo za oblikovanje zveze, ki jo je vodil Baumkircher. Njegov glavni motiv so bili neporavnani dolgovi, medtem ko so uporno plemstvo motili stalni spori v habsburški dinastiji, s temi povezane vojne in pustošenja, višanje davkov, slabšanje denarja, zastavitve knežjih posesti, slaba zaščita pred turškimi vpadi ipd. Poleg Baumircherja so bili vodje upora še njegov zet Hans Stubenberger, Ulrik Pesnitzer, Krištof in Andrej Närringer ter Ludvik Hauser. Zveza, ki se ji je pridružilo precej štajerskega plemstva, je cesarju februarja 1469 napovedala fajdo in že naslednji dan začela s sovražnostmi. Uporniki so hitro zavzeli več štajerskih mest, trgov in gradov. Fajdo je poleg za Baumkircherja uspešne bitke pri Fürstenfeldu (junija 1469) zaznamovalo predvsem neusmiljeno pustošenje najemnikov po štajerskem podeželju. Ozračje nezaupanja in splošne negotovosti so zaostrili še turški vpadi. Po pogajanjih in krhkih premirjih je bila s pomočjo deželnih stanov na meddeželnem zboru v Velikovcu junija 1470 dosežena poravnava med cesarjem in upornim plemičem. Slednjemu je bila odobrena odškodnina v višini 14.000 goldinarjev, ki se je zbirala z razpisom posebnega telesnega davka (glavarine); uradno je šlo za davek za obrambo pred Turki in vzpostavitev deželnega miru, dejansko pa za pomiritev Baumkircherja in najemnikov. Baumkircher večine denarja ni dobil, zato tudi ni izročil zasedenih posesti in je s Korvinovo podporo snoval nov upor. Jeseni 1470 je nasilje spet vzplamtelo. Sledili so novi poskusi pogajanj, ki so Baumkircherja aprila 1471 privedli v Gradec na srečanje s cesarjem. Čeprav je ta Baumkircherju in Andreju Greisseneggerju (njegova vloga v sporu ni povsem jasna) pisno jamčil varno vrnitev, ju je dal po neuspešnih pogajanjih prijeti in še isti večer brez sojenja obglaviti. Trupli so pokopali v minoritskem samostanu, Baumkircherjevo pa kasneje prepeljali v Schlaining.

Sodbe o upravičenosti usmrtitve so različne. Da je Baumkircher služil dvema gospodoma in se na koncu nagnil na Korvinovo stran, ne bi mogli označiti za veleizdajo, saj cesar ni bil v vojni s Korvinom. Po veljavnem pravu je bil do fajde upravičen, ni pa se držal vseh pravil. Cesar mu je očital, da krši petletni deželni mir, ki ga je 1467 zaradi turške nevarnosti razglasil državni zbor v Nürnbergu in je predvideval popolno prepoved fajde. Po drugi strani je Friderik prelomil obljubo varnosti in preprečil, da bi se plemič branil pred sodiščem. Očitno je ocenil, da bo z naglo, čeprav nadvse sporno akcijo tvegal manj. Imel je prav: ne Korvin ne stanovi se niso preveč razburjali. Posesti, ki so bile pod njegovo jurisdikcijo, je cesar zaplenil, maja 1472 pa je z Baumkircherjevimi dediči sklenil poravnavo in plačal nekaj odškodnine. »Baumkircherjeva fajda« se je tako uradno končala. Sinova Viljem in Jurij sta 1492 oz. 1501 umrla brez moških potomcev; dediščina je šla sorodnikom iz rodbin Stubenberg in Puchheim.

Očetovo posest je Baumkircher na Kranjskem podedoval šele po 1466 in jo je torej imel največ pet let. Dedna posest na Kranjskem je bila skoncentrirana predvsem okrog Vipave in Polhovega Gradca, nekaj tudi med Šmarno goro in Smlednikom ter med Kamnikom in Trojanami. Znana sta (bila) tudi dva Baumkircherjeva »turna«, eden v Vipavi, drugi pri Horjulu. Kot zemljiški gospod na Kranjskem Baumkirchner ni igral omembe vredne vloge. V Schlainingu je zgradil grad, ustanovil samostan pavlincev s cerkvijo in nasploh vzpodbujal razvoj naselbine.

Tragičen konec in legendarna bojevitost sta vplivala na idealizirano podobo, ki si je v svoji želji po dobičku in ob stalnem menjanju strani najbrž ne bi zaslužil. Baumkircherjeva zgodba, še zlasti njen konec, je navdihovala tako kranjske kot štajerske pisce. Predvsem štajersko (nemško) leposlovje, ki je bilo navdihnjeno s pripovedjo Janeza Vajkarda Valvasorja, ga je v 19. in 20. stoletju predstavljalo kot štajerskega junaka, čeprav ne po rodu ne po posesti ni bil Štajerec, poleg tega pa je ravno Štajerski prizadejal največ gorja. V modernejši slovenski literaturi nastopa v baladi Klativitez Janeza Menarta.

Viri in literatura

  • Allgemeine Deutsche Biographie.
  • PSBL.
  • Johann W. Valvasor, Die Ehre des Hertzogthums Crain XV, Laybach – Nürnberg, 1689, 370–372.
  • Paul Joachimsohn, Zeitgenössischer Gesandtschaftsbericht über Baumkirchers Hinrichtung, Beiträge zur Kunde steriermärkischer Geschichts-Quellen, 23, 1891, 3–9.
  • Jakob Unrest, Österreichische Chronik, Weimar, 1957, 23–34.
  • Andreas Baumkircher und seine Zeit, Eisenstadt, 1983.
  • Roland Schäffer, Die frühen »krainischen« Baumkircher, Geschichte und ihre Quellen, Graz, 1987, 199–210.
  • Sergij Vilfan, Obljuba varnosti in njen prelom od dogodka do krajevnega izročila (Pripovedka o Andreju Baumkircherju), Traditiones, 24, 1995, 85–94.
Nared, Andrej: Baumkircher, Andrej, baron (okoli 1420–1471). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1001740/#novi-slovenski-biografski-leksikon (16. julij 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Primorski slovenski biografski leksikon

Baumkircher Andrej, plemiškega rodu, poveljnik najemniških čet, roparski vitez, baron in glavar v Bratislavi, se je r. leta 1420 v Vipavi (ob glavnih izvirih Vipave je stal nekoč grad Tabor, ki se je imenoval tudi Baumkircherjev grad po nekdanjem lastniku Viljemu B.) cesarskemu oskrbniku Viljemu B., usmrčen je bil v Gradcu 23. aprila 1471. Najprej je postal oskrbnik, kasneje še lastnik zastave Korneuburg in Schlaming pri Eisenburgu na Gradiščanskem. Zaradi svoje postave (bil je izredno velik in močan) in predrznosti je veljal za silovitega junaka. Bil je prijatelj Erazma Luegerja (Predjamskega), drugega podobnega roparskega viteza. Cesarja Friderika III. je dvakrat rešil; prvič, ko sta Vitovec in Einzinger oblegala Dunajsko Novo mesto (1452), drugič pa leta 1462. B. je bil nestanovitnega značaja; v službo je stopil k temu, ker se je nadejal večjega dobička. Tako je prešel na stran celjskega grofa Ulrika. Ko je kasneje spet prestopil na Friderikovo stran in se zanj bojeval, mu cesar uslug ni poravnal, zato se je izkušeni poveljnik najemniških čet postavil na čelo nezadovoljnih plemičev (Studenberga, Naringa in drugih) in se bojeval proti deželnemu knezu. Frideriku je napovedal »vojno«, ko se je ta mudil v Rimu. Zasedel je razna mesta in trge na štajerskem (Maribor, Fürstenfeld, Slovensko Bistrico, Wildon, Konjice). Vojski – medtem je cesar organiziral svojo najemniško vojsko – sta strahovito uničevali podeželje (polja, vinograde, plenili živino). Pri Fürstenfeldu je 1469 premagal cesarjevo vojsko. Cesar se je moral na pritisk notranjeavstrijskih stanov z B.-jem pogoditi in pristati na plačilo odškodnine B.-ju in njegovim najemnikom v višini 14.000 goldinarjev. B. je tudi dobil od cesarja pravico kovati svoj denar. Da bi lahko Friderik zbral toliko vsoto denarja, je moral razpisati dodatne davke, ti pa so zaradi splošnega opustošenja dežele počasi dotekali in B. je uvidel, da mu cesar dolga ne bo mogel izplačati, zato je začel snovati nov upor. Iz bojazni pred tem ga je cesar dal poklicati v Gradec, da bi se pobotala, a ga kljub dani besedi o prostem odhodu dal prijeti in usmrtiti. – Literarno živi v slov. ljudskem izročilu. O njem govori tudi balada Klativitez (Janez Menart, Srednjeveške balade, Lj. 1973, 34–5, gl. še opombo).

Prim.: Valvasor III, 289; Gruden 277–81 s sl.; M. Kos, Zgodovina Slovencev, Lj. 1933, 233–4; isti, Zgodovina Slovencev, Lj. 1955, 320–5; Bogo Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, Lj. 1956, 37–8; KLS I. 30.

Brj.

Brecelj, Marijan: Baumkircher, Andrej, baron (okoli 1420–1471). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1001740/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (16. julij 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 2. snopič Bartol - Bor, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1975.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine