Batjel, France (1875–1940)

BATJEL, France (Fran Batjel, Franc Batjel), podjetnik, kolesarski organizator (r. 27. 3. 1875, Vipava; u. 28. 6. 1940, Ljubljana). Oče Franc Janez (Ivan), kmet, mizar, mati Antonija, r. Kopačin.

Po končani ljudski šoli je 1889 začel vajeništvo pri ljubljanskem pilarju Ivanu Lerchu, naslednje leto pa v graški tovarni Puch, kjer je ostal dve leti in tam pridobil poklicno spričevalo. Po spletu okoliščin je odšel v Egipt, kjer je pri družini svoje polsestre ostal eno leto. Za nekaj mesecev se je vrnil v tovarno Puch, nato pa je 1895 odšel na Dunaj, kjer se je zaposlil v tovarni koles ter šivalnih in pisalnih strojev. S prisluženim denarjem si je že v nekaj mesecih kupil orodje in v domači hiši v Vipavi odprl delavnico za izdelovanje orodja in popravilo koles. Na prelomu stoletja je po neuspelem zakonu z uslužbenko tamkajšnjega hotela razprodal imetje in odpotoval v Ameriko, kjer se je preživljal najprej z delom v različnih tovarnah. Kmalu se je vrnil in si delo najprej priskrbel v Kamniku in Trstu, ustalil pa se je v Gorici. Na Vii del Duomo je odprl uspešno delavnico za popravilo koles in prodajalno. Kmalu je odprl še gostilno Pri kolesarju. Pred začetkom prve svetovne vojne je odkupil poslopja več let zaprte pivovarne Gorup na Tržaški cesti v Gorici, kjer je uredil proizvodne prostore Tovarne dvokoles Tribuna in skladišče, del poslopja pa namenil za restavracijo s prostornim vrtom in baliniščem in jo 1912 oddal v najem Alojzu Slamiču.

Kot proizvajalec in trgovec s kolesi je bil tudi med odborniki 1895 ustanovljenega slovenskega Kolesarskega društva (KD) Gorica, ki je 1908 na goriškem velodromu priredilo veliko Narodno kolesarsko dirko, na kateri je nastopil tudi Batjel. Zaradi nezadovoljstva z organizacijo prireditve je s somišljeniki protestno izstopil iz društva in 1909 ustanovil KD Danica ter postal njegov predsednik. Društvo z več kot 250 člani je postalo športni ponos slovenske Goriške. Batjel, ki je že prej pomagal ustanavljati sorodna kolesarska društva po slovenskih vaseh na Goriškem in Krasu, je v teh krajih širil tudi svoje poslovanje. Vstop Italije v prvo svetovno vojno je presekal razcvet njegovih poslov in razmah športnega kolesarstva na Goriškem. O dogajanju na soški fronti je iz Gorice poročal za časnika Slovenski narod in Slovenec, medtem ko je bil sam oproščen vojaščine. Avgusta 1916 se je umaknil v Ljubljano, kjer je odprl delavnico na Starem trgu. Oktobra 1917 se je vrnil v Gorico in za silo uredil delavnico in gostilno, 1919 pa se je zaradi tamkajšnjih povojnih razmer z družino dokončno umaknil v Ljubljano, kjer je na novo postavil tovarno Tribuna, ki je izdelovala kakovostna kolesa in otroške vozičke, prodajal pa je tudi motorje in pnevmatike. Podjetje je med svetovnima vojnama uspešno raslo, tovarna je na svojem vrhuncu zaposlovala sedemdeset delavcev. Batjel je redno obiskoval velesejme po vsej Evropi, da je sledil novostim. Bil je tudi inovator, patentiral je, na primer, kombinirano gospodinjsko lestev. Izdelke je razstavljal predvsem v Ljubljani in Zagrebu. Bil je zelo priljubljen med delavci in dejaven v različnih strokovnih združenjih; v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja je predsedoval Združenju kovinskih strok v Ljubljani, bil je tudi odbornik v ljubljanskem odboru Združenih obrtniških organizacij in Obrtniškem društvu Ljubljana.

Bil je tudi soustanovitelj in prvi predsednik ljubljanskega Akademskega sportnega kluba Primorje (1920), soustanovitelj ter predsednik Kolesarskega in motociklističnega društva Sava (1919), nekaj časa je predsedoval tudi Zvezi kolesarskih društev. Bil je član Sokola in eden od ustanoviteljev društva Narodno udruženje Soča z matico v Ljubljani in Motokluba Slovenija (1923). 1926 je v Ljubljani izdajal tednik Naš sport : neodvisen tednik za vse sportne panoge in sportno kritiko. Umrl je 1940 po dolgotrajni bolezni.

Batjel France, podjetnik, r. 27. mar, 1875 v Vipavi, u. 28. jun. 1940 v Ljubljani. S 14. letom se je šel učit pilarstva pri tvrdki Lerch, kasneje je pobegnil v Gradec v tovarno dvokoles Puch, da se izuči za mehanika. Po dvoletnem učenju jo mahne v Egipt, od tam na Dunaj v tovarno koles in šivalnih strojev; po štirih mesecih se vrne v rojstni kraj Vipavo in si postavi samostojno delavnico domačega orodja. Zaradi težav v zakonu je odšel v Ameriko, kjer si je po tovarnah služil kruh. Po vrnitvi v domovino je delal nekaj časa v Kamniku, nato v Trstu in se končno nastanil v Gorici v Via del Duomo (naslov njegove tvrdke je še danes viden nad vrati!). Odkupil je tudi pivovarno Gorup na Tržaški cesti, ki je šla v konkurz in bila že šest let zaprta; iz nje je napravil restavracijo z vrtom in baliniščem. Prva svet. vojna je prizadela tudi njegovo hišo v Via Duomo (najprej so se vanjo naselili avstrijski vojaki 97. pešpolka), vendar je vztrajal v samem mestu. Bil je prvi goriški Slovenec, ki je imel avto, bil je odbornik kolesarskega društva »Gorica«, v njem je tudi sam tekmoval, vendar je zaradi nepravilnosti iz tega društva skupaj z drugimi izstopil in z njimi osnoval novo kolesarsko društvo »Danica«, ki je bilo pobudnik za vrsto podobnih društev po vaseh goriške dežele (Miren, Vrtojba, Solkan, Kojsko, Ajševica, Gorjansko). Med vojno je bil dopisnik SN in S. Za silo si je spet uredil delavnico v času, ko so se Italijani umaknili in je bila Gorica ponovno zavzeta. Vztrajal je do prihoda Italijanov in še nekaj časa potem; šele ko so mu odvzeli koncesijo, je odšel v Ljubljano. Tam si je spet postavil močno podjetje »Tribuno« (prodajal je kolesa, motorje, otroške vozičke, pnevmatike), redno je obiskoval sejme po Evropi, prinašal domov novosti in jih tudi sam izpopolnjeval. Svoje izdelke je razstavljal na ljubljanskih in zagrebških sejmih. Do leta 1935 je izučil 78 učencev, v tem času je zaposloval okoli 70 delavcev. Udejstvoval se je tudi v društvenem in strokovnem življenju: bil je deset let načelnik Združenja kovinskih strok v Ljubljani, odbornik krajevnega odbora Združenih obrtniških organizacij v Ljubljani, odbornik Obrtniškega društva v Ljubljani, ustanovnik in prvi predsednik Športnega kluba »Primorje«, ustanovnik in predsednik kolesarskega in motociklističnega društva Sava, predsednik Zveze kolesarskih društev, član Sokola ter soustanovitelj »Soče« in Motokluba Ljubljana. Svoje življenje in delo je ob svoji 60-letnici popisal in izdal v knjigi.

Prim.: 60 letnica Franceta Batjela, obrtnika, podjetnika in lastnika »Tribune«, Lj. 1935 (s slikami); France Batjel, Kronika slovenskih mest, 1940, 2, 36.

Brj.