Novi Slovenski biografski leksikon

Osnovno šolo je obiskoval v Pudobu (1907–08) in Iga vasi (1908–12). Nato je bil 1912–13 vajenec na Reki in 1913–14 v Crikvenici. 1915 je bil pastir v Žirovnici, 1916 trgovski vajenec v Mariboru, pozimi 1917/18 pa gozdni delavec v Križevcih na Hrvaškem. V šolskem letu 1919/20 je opravil izpit za prvi razred gimnazije. Drugi razred je končal na realni gimnaziji v Kočevju. Nato je šolanje nadaljeval v Ljubljani, kjer je 1927 na III. državni gimnaziji maturiral. Vpisal se je na Filozofsko fakulteto v Beogradu, istočasno je bil do 1928 zaposlen kot uradnik na ministrstvu za socialno politiko. Kot dijak in študent je deloval v raznih društvih, bil predsednik srednješolske dijaške organizacije Razor, Kovačev in dijaškega Orla. Objavljal je pesmi v dijaškem listu Svit in 1919 napisal igro Berač Miha. V Beogradu je zastopal ljubljansko univerzo pri jugoslovanski akademski organizaciji Pobratimstvo. Po diplomi iz slavistike (1932) je bil 1933–34 suplent na realni gimnaziji v Varaždinu, 1934–36 pa na realni gimnaziji v Novem mestu. 1936–38 je bil profesor na realni gimnaziji v Mariboru. Profesorski izpit je opravil 1937 v Beogradu. Nato je 1938–39 poučeval na realni gimnaziji na Ptuju in 1940 na meščanski šoli na Jesenicah. Do 1941 je bil referent za šolstvo na banski upravi v Ljubljani, nato je do 1944 služboval na I. moški realni gimnaziji. 1943 je promoviral na ljubljanski Filozofski fakulteti z disertacijo Službena leta Janeza Trdine (1853–1867). 1945 je v Idriji vodil dopolnilni učiteljski tečaj in pripravljalni gimnazijski tečaj. Maja 1945 je pobegnil na Koroško in bil skupaj z drugimi slovenskimi begunci premeščen v Monigo pri Trevisu, kjer je bil imenovan za ravnatelja slovenske begunske gimnazije. Po premestitvi gimnazije v Trst je bil še istega leta imenovan za strokovnega svetovalca za slovensko šolstvo pod Zavezniško vojaško upravo (ZVU) in za ravnatelja realne gimnazije (Liceo scientifico sloveno). Deloval je na oddelku za vzgojo pri ZVU, ki je na njegov predlog ustanovila šest srednjih šol, štiri nižje strokovne šole, ljudske šole in učiteljski tečaj v Gorici, 1947 pa še novo slovensko učiteljišče v Trstu.

Od 1948 je živel v Buenos Airesu, sprva zaposlen v stavbni stroki, od 1953 pa v tekstilni. V Argentini je sodeloval pri Slovenski kulturni akciji kot vodja zgodovinskega odseka in bil govornik na prireditvah. Bil je med ustanovitelji Zavetišča dr. Gregorija Rožmana in tajnik organizacije Tabor.

Pisal je tudi v liste Sij slovenske svobode, Vrednote, Meddobje in Tabor, mdr. o pesniku Francetu Balantiču in politiku Karlu Lavriču ter o knjigi Vladimirja Vauhnika Nevidna fronta. Ustanovil je list Glasnik slovenskega Zavetišča Gregorija Rožmana in bil njegov urednik 1969–72.

Dela

  • Problem Trdinove upokojitve, Dom in svet, Zbornik I, 1943, 83–105.
  • Odnos Slovencev do Jugoslavije, Buenos Aires, 1965.
  • Ob knjigi Vladimira Vauhnika »Nevidna fronta«: predavanje pri SKA dne 15-10-1966: eseji in razprave, Meddobje (Buenos Aires), 2002, 251–288.
  • Osebna bibliografija (COBISS)

Viri in literatura

  • PSBL.
  • Tine Debeljak: Baraga Srečko, prof. dr. – umrl, Svobodna Slovenija (Buenos Aires), 1977, št. 6/7, 5.
  • Alojzij Geržinič: Boj za slovensko šolstvo na Primorskem : za delovanje dr. Srečka Barage pri ZVU, Buenos Aires, 1983.
  • France Papež: Profesor dr. Srečko Baraga, Zbornik Slovenske kulturne akcije : 1954–1994, Celje, 1994, 73–74.
  • Srečko Baraga: Spomini na očeta, Trst, 1995.
Hojan, Tatjana: Baraga, Srečko (1901–1977). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1001530/#novi-slovenski-biografski-leksikon (21. oktober 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Primorski slovenski biografski leksikon

Baraga Srečko, kulturni delavec, šolnik, r. 19. marca 1901 v Šmarati, občina Stari trg pri Ložu, kmetu Janezu in Ani Baraga. Osn. š. obiskoval v Pudobu (1907–8) in v Iga vasi (1908–12). Trgovski vajenec na Reki (1912–13), v Crikvenici v Hrv. Primorju (1913–15) in pri tvrdki Žagar v Markovcu (1916–17). Na nasvet starotrškega kaplana Antona Gornika se je začel pripravljati na srednje šole: realna gimn. v Kočevju (1920), klas. gimn. v Lj., spet na realni gimn. v Kočevju in v Lj., kjer je maturiral junija 1927. Vpisal se je na filozofsko fakulteto na U v Bgd (okt. 1927) in zatem v šolo za rezervne oficirje v Sarajevu (1928–29) in bil imenovan za rezervnega poročnika (dec. 1930). Diplomiral je v Bgd (febr. 1932). Služboval je kot suplent na gimn. v Varaždinu (1933–34), Novem mestu (1934–36) in Mrb. Po opravljenem prof. izpitu v Bgd (1937) je bil prof. na gimn. v Ptuju (1938–39), na meščanski šoli na Jesenicah (1940–41) in na realni gimn. v Lju. (1941–45). Febr. 1943 je doktoriral na lj. U. Jan. 1945 je prevzel vodstvo učiteljskega tečaja v Idriji in tam osnoval enotni gimn. razr. in splošni izobraževalni tečaj. Po umiku na Koroško (maja 1945) je bil skupno z drugimi slov. begunci premeščen v Monigo pri Trevisu in imenovan za ravnatelja tamkajšnje slov. begunske gimn., kateri je B. izposloval priznanje pri ZVU v Padovi. Ker je sept. 1945 prenehala v Severni Italiji zavezniška vojaška oblast, je prof. zbor naprosil Vatikan za premestitev slov. begunske gimn. drugam. Vatikan je pristal na Loreto. ZVU v Trstu se je medtem odločila obnoviti slov. šolstvo na Primorskem. B. je odšel v Trst in dosegel pri poročniku Johnu P. Simoniju, vodji prosv. odd., dovoljenje za premestitev slov. begunske gimn. v Trst. Simoni ga je naprosil, naj mu pomaga organizirati vse slov. š. na področju ZVU v Trstu. Dne 18. avg. 1945 je bil B. imenovan za strokovnega svetovalca za slov. š. pod ZVU v Trstu. Dne 8. okt. 1945 je ZVU z zak. odlokoma št. 7 in 8 ustanovila slov. ljudske in srednje š. na področju cone A in dne 10. okt. imenovala B. za ravnatelja realne gimn. (Liceo scientifico sloveno). B. je obenem sodeloval na oddelku za vzgojo pri ZVU (avg. 1945–febr. 1948), ki je na njegov predlog ustanovila: 6 srednjih slov. š., 4 nižje strokovne š., vse ljudske š. in še poseben učiteljski tečaj v Gor.; v puljskem okrožju pa hrvatske š. in poseben učiteljski tečaj; okt. 1947 še novo slov. učiteljišče v Trstu. Dne 7. febr. 1946 je bil B. v odsotnosti v Jsli obsojen na smrt. Od marca 1948 živi v Buenos Airesu. Sprva je bil zaposlen v stavbni stroki, od 1953 pa v tekstilni stroki. B. se je že zgodaj javno udejstvoval: bil je preds. kat. srednješ. dijaške organizacije »Razor« v Lj., preds. srednješ. organizacije Kovačev in zatem preds. dijaškega Orla. V Bgd je bil član hrv.-slov. akad. kat. kluba in v Lj. član kat. akad. kluba »Borba« in soust. akad. organizacije Zveze slušateljev lj. U (ZSLU) in njen prvi preds. V Bgd je B. zastopal lj. U pri osrednji jugosl. akad. organizaciji Pobratimstvo in bil do 1932 njen poslovodeči podpreds. kot prvi in edini Slovenec v prejšnji Jsli. Od 1943 do 1945 je organiziral in vodil podtalno organizacijo demokratično usmerjenih prof. in učiteljev v Lj. V Argentini sodeluje pri Slov. kulturni akciji kot vodja zgod. odseka in nastopa kot govornik pri raznih prireditvah. Bil je med ust. Zavetišča dr. Gregorija Rožmana in je tajnik borčevske organ. Tabor. Pisateljsko delovanje: l. 1919 je spisal šaljivo igro Berač Miha, ki je bila uprizorjena; kot srednješolec je objavljal pesmi v dijaškem listu Svit, ki mu je bil nekaj časa tudi urednik; spisal je monografijo o Janezu Trdini v srbohrvaščini; del te monografije je izšel 1943 v DS pod naslovom Službena leta Janeza Trdine. Sodeluje pri Meddobju in pri Taboru. V Vr je objavil razpravo Odnosi Slovencev do Jugoslavije (1968). Ustanovil je v Buenos Airesu periodični list »Glasnik slov. Zavetišča G. Rožmana« in bil njegov urednik (1969–72). V rkp ima zbirko pesmi »Satire političnega emigranta«, literarno zgodovinsko študijo o pesniku Fr. Balantiču in spomine na ustanovitev slov. šol na Primorskem pod ZVU.

Prim.: Vprašalna pola; Novak 210; Alojzij Geržinič, Pouk v materinščini ali ne?, Buenos Aires 1972, 10, 94, 132–36; KolclcMD 1950, 97; Tabor, zbornik umetnosti in razprav, Trst-Celovec 1951, 84.

R. K.

Klinec, Rudolf: Baraga, Srečko (1901–1977). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1001530/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (21. oktober 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 1. snopič A - Bartol, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1974.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine