Novi Slovenski biografski leksikon

Rodil se je kot peti, zadnji otrok v družini. Ko je bil star tri leta, mu je umrla mati. Med 1910 in 1915 je obiskoval osnovno šolo v Mariboru. Šolanje je nadaljeval na nižji gimnaziji prav tako v Mariboru, vse do leta 1920, ko je vstopil v frančiškanski red. Od svojega desetega leta do tedaj je obiskoval pouk violine pri Johannu Grögerju. 1918 je ob koncu vojne sodeloval pri obrambi severne meje kot Maistrov borec. 1921 je v Nazarjah opravil enoletni noviciat in prve zaobljube, nato je do 1925 bival v kamniškem samostanu. V Kamniku je obiskoval zasebno cerkveno višjo gimnazijo in 1925 maturiral. Zatem je šel v Ljubljano, kjer je 1925 naredil slovesne zaobljube. V Ljubljani se je glasbeno izobraževal pri svojem sobratu Hugolinu Sattnerju (klavir, orgle, petje, dirigiranje, harmonija, kontrapunkt). V tem času je začel študirati na ljubljanski Teološki fakulteti. 1928 je prejel mašniško posvečenje, 1930 pa je zaključil študij ter postal kaplan in subsidiar v ljubljanski cerkvi Marijinega oznanjenja. Tega leta je pričel študij na ljubljanskem glasbenem Državnem konservatoriju, vendar ga je zaradi nestrinjanja z nekaterimi profesorji po dveh letih opustil. Na konservatoriju se je izobraževal pri prof. Mateju Hubadu (solopetje), Stanku Premrlu (orgle, harmonija), Janku Ravniku (klavir) in Lucijanu Mariji Škerjancu (kompozicija).

V ta čas sodi tudi Ačkova intenzivna politična dejavnost. Bil je zagovornik idej krščanskega socializma. O socialnih in aktualnih družbenih ter političnih vprašajih je napisal vrsto prispevkov za Ogenj krščanske socialistične mladine, pa tudi za Delavsko pravico. 1931 je za zbirko Krekova knjižnica prevedel roman Samuelovo iskanje Uptona Sinclaira. Ko je postal duhovni vodja taborniške vzgojne organizacije Borci, mu je bila prepovedana udeležba na duhovniških konferencah v ljubljanski škofiji. V drugi polovici tridesetih let je opustil neposredno politično dejavnost, ostal pa velik zagovornik taborništva in gorništva. Za Planinski vestnik je napisal več prispevkov o naših gorah in gorništvu.

Bil je dejaven tudi na misijonih po različnih slovenskih župnijah in je kmalu postal cenjen pridigar. Po Sattnerjevi smrti 1934 je v ljubljanski cerkvi Marijinega oznanjenja postal vodja kora. 1937 je odšel v Kamnik, kjer je opravljal službo kaplana. Od tega leta do 1941 je zasebno študiral kompozicijo pri Srečku Koporcu, kar je imelo odločilen vpliv na njegovo nadaljnjo glasbeno-ustvarjalno pot. Med njima se je kmalu spletla prijateljska vez. 1938–41 je bil katehet na uršulinski meščanski šoli v Mekinjah, 1940–41 pa tudi na deški ljudski šoli v Kamniku. 1941 se je pred nemškimi vojaki za kratek čas umaknil v Ljubljano, nato na Kurešček, zatem pa se je odpravil v Rim, kjer je 1941–43 na Papeškem inštitutu za cerkveno glasbo študiral gregorijanski koral in kompozicijo. V času študija je bival v samostanu S. Francesco delle SS. Stimmate in bil v tamkajšnji samostanski cerkvi vodja kora. Po prvem letu je diplomiral iz gregorijanskega korala, po drugem pa še iz kompozicije. 1943 se je vrnil v Ljubljano. Kmalu po prihodu je bil aretiran in prebil štiri mesece v nemškem zaporu v Ljubljani. Po izpustu iz ječe je slabi dve leti bival v Ljubljani, nato pa je v začetku 1946 prevzel župnijo Dobrova pri Ljubljani. V samostan Marijinega oznanjenja v Ljubljani se je vrnil sredi istega leta in tam ostal nekaj mesecev. Konec 1946 je bil premeščen za Bežigrad, kjer je v cerkvi sv. Cirila in Metoda opravljal kaplansko službo, poleg tega je bil tudi vodja kora in organist. Od leta 1948 je bil učitelj na glasbeni šoli na Viču. Sredi 1951 je bil prestavljen na Vič, kjer je kaplanoval v cerkvi sv. Antona Padovanskega. 1952 je odšel v Rim za dosego doktorata. Tam je bival v frančiškanskem samostanu S. Lorenzo in bil v tamkajšnji cerkvi organist. Še istega leta se je vrnil in nadaljeval s kaplanovanjem na Viču v Ljubljani. V Rim se je ponovno odpravil 1954 in na Papeškem inštitutu za cerkveno glasbo konec aprila doktoriral iz kompozicije s temo o življenju in delu Hugolina Sattnerja (Vita ed opere del p. Ugolino Sattner O.F.M. nella storia della musica Slovena). Po vrnitvi na Vič je opravljal različne pastoralne dejavnosti. 1964 je postal član Škofijskega glasbenega sveta in kolavdator zvonov za ljubljansko škofijo, pri čemer je spričo cenjenosti kolavdiral po celi Sloveniji. Do 1966 je bil v viški cerkvi vodja kora. 1968 je preživel hudo prometno nesrečo in od takrat naprej vidno pešal. Zaradi tega je moral opustiti številne dejavnosti, prenehal je tudi skladati. Na predzadnji dan leta 1974 je umrl v samostanu na Viču.

Ačko je že zgodaj kazal glasbeni talent, kar je prvi opazil njegov oče, ki je sicer ljubiteljsko igral citre. Kasneje so ugotovili, da ima absolutni posluh. Čeprav je bil dejaven na mnogih področjih, je danes znan predvsem kot skladatelj. Ačkov opus obsega komično opereto Svojeglavček (1939); večja vokalnoinštrumentalna dela, med njimi uglasbitev Psalma 3 Domine, quid multiplicati za mešani zbor in orkester (1942) ter mašo za mešani zbor, soli, veliki orkester in solo orgle Missa solemnis (1941); zborovsko glasbo z inštrumentalno spremljavo, mdr. eno od njegovih najbolj znanih skladb Počivaj, milo Detece za sopran ali bariton, mešani zbor in orgle (1938); zborovsko glasbo brez inštrumentalne spremljave, med njimi Zvedel sem nekaj novega za moški zbor (1939) in Tu es Petrus za mešani zbor (1942); dela za glas in inštrumentalno spremljavo, npr. Dve pesmi za glas in klavir (1938) ter Requiem za bariton in orgle (1948). Posebno mesto v njegovem opusu zavzema liturgično enoglasje (z orgelsko spremljavo ali brez), pogosto imenovano kar »slovenski koral«, z njegovo najverjetneje najbolj razširjeno skladbo Oče naš (1963) na čelu. Med Ačkova najbolj priljubljena in prepoznavna dela zagotovo sodijo otroške in mladinske pesmi, ki jih je izdal v več zbirkah. Med najbolj znanimi in pogosto izvajanimi so pesmi Angelčki stopajo, Na kamelah jezdijo in Pridi, ljubi Jezus. Pisal je tudi inštrumentalna dela. Med večja orkestralna dela sodi denimo Uvertura za veliki orkester (1941). Napisal je tudi kar nekaj komornih del, predvsem za violino in klavir ter za dve violini, med temi Rondo za violino in klavir (1951) ter Passacaglio za dve violini (1967). Med solistična dela sodi Šest etud za violino solo (1949), Suita za klavir (1937), Dvanajst preludijev za orgle (1949) in obsežna Sonata za orgle (sicer napisana 1943, a je v tisku izšla ob petstoti obletnici ljubljanske nadškofije 1962), ki zaseda vidno mesto v slovenski orgelski literaturi. Ohranjene so tudi nekatere inštrumentacije lastnih in tujih skladb, predvsem božičnih pesmi. Nekaj del je ostalo nedokončanih (mdr. godalni kvartet, opera Alenčica, katere rokopisne osnutke je uničil sam). Veliko del je izgubljenih, predvsem zgodnejša, ki so mu jih ob okupaciji uničili nemški vojaki. Marsikatera Ačkova skladba s kompozicijskega vidika izstopa iz tedanjih okvirov. To se kaže tako v manjših kot tudi večjih kompozicijah, denimo v maši iz 1941 in sonati za orgle, v katerih se je približal tehniki komponiranja z dvanajstimi toni. Skladbe je objavljal v revijah, zbirkah in samostojno, mnogo del pa je ostalo v rokopisu. Prav tako so se v rokopisu ohranila njegova teoretska dela (Noel; Uvod v koral; Oblikoslovje).

Dela

  • Upton Sinclair: Samuelovo iskanje, Ljubljana, 1931 (prevod).
  • Nekaj cerkvenoglasbenih opazk, Cerkveni glasbenik, 58, 1935, 12.
  • Pota in cilji naše cerkvene glasbe v bodočnosti, Cerkveni glasbenik, 61, 1938, 36–37.
  • Spomini, Nova pot, 3, 1951, 53–58.
  • Skladbe dona Koste Seljaka, Nova pot, 13, 1961, 62–63.
  • Cerkvena ljudska pesmarica, Ljubljana 1961, Nova pot, 14, 1962, 568.
  • Osnovni nauki o zvonovih, Nova pot, 18, 1966, 55–68.
  • Dr. Dragotin Cvetko: Iacobus Handel Gallus-Petelin, Harmoniae morales, 1966, Slovenska matica, Nova pot, 19, 1967, 139–140.
  • Hugolin Sattner (1851–1934), Cerkveni glasbenik, 77, 1984, 2–8, 52–59, 69–76, 111–115 (prev. in prir. Angela Tomanič).
  • Marijin križev pot, Ačkov zbornik, Ljubljana, 1999, 185–187.
  • Anton Reicha: Nauk o glasbi (prevod; rokopis).

Vokalna dela

  • Počivaj, milo Detece, 1938 (za sopran/bariton, mešani zbor, orgle).
  • Dve pesmi, 1938 (za glas in klavir.
  • Zvedel sem nekaj novega, 1939 (za moški zbor).
  • Missa solemnis, 1941 (za mešani zbor, soli, orkester in solo orgle).
  • Domine, quid multiplicati (Ps 3), 1942 (za mešani zbor in orkester).
  • Tu es Petrus, 1942 (za mešani zbor).
  • Requiem, 1948 (za bariton in orgle).
  • Oče naš, 1963 (za zbor).
  • Angelčki stopajo (za otroški/mladinski zbor).
  • Na kamelah jezdijo (za otroški/mladinski zbor).
  • Pridi, ljubi Jezus (za otroški/mladinski zbor).

Glasbenogledališka dela

  • Svojeglavček, 1939 (komična opereta).
  • Alenčica, (opera, nedokončano, izgubljeno).

Instrumentalna dela

  • Suita, 1937 (za klavir).
  • Uvertura, 1941 (za orkester).
  • Sonata, 1943 (za orgle).
  • Šest etud, 1949 (za violino).
  • Dvanajst preludijev, 1949 (za orgle).
  • Rondo, 1951 (za violino in klavir).
  • Passacaglia, 1967 (za 2 violini).
  • Godalni kvartet (nedokončano).

Viri in literatura

  • NUK, arhivsko gradivo.
  • Samostanski, družinski idr. zasebni arhivi.
  • Enciklopedija Slovenije.
  • Leksikon jugoslavenske muzike, Zagreb, 1984.
  • Edo Škulj: Leksikon cerkvenih glasbenikov, Ljubljana, 2005.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Stanko Trobina: Slovenski cerkveni skladatelji : z uvodom v cerkveno glasbo in njeno zgodovino, Maribor, 1972, 207–209.
  • Vendelin Špendov: Organ music in Slovenia since 1900, Lemont (ZDA)-Rim, 1973.
  • Jože Trošt: In memoriam France Ačko, Družina, 12. 1. 1975.
  • Anđelko Milanović: O. Franjo Ačko, Sveta Cecilija (Zagreb), 45, 1975, 105–106.
  • Janja Črčinovič Rozman: Ačkova sonata za orgle, Cerkveni glasbenik, 77, 1984, 106–110.
  • Edo Škulj: Slovenski frančiškani glasbeniki, Sattnerjev zbornik : simpozij ob 60. obletnici smrti, Ljubljana, 1995, 121–122.
  • Hubert Bergant: Ob orglah, Nova Gorica, 1996, 138.
  • Simon Peter Berlec: P. dr. France Ačko : življenje in delo, Ačkov zbornik, Ljubljana, 1999, 147–195.
  • Edo Škulj: Organisti in orgle v frančiškanski cerkvi, Frančiškani v Ljubljani : samostan, cerkev in župnija Marijinega oznanjenja, Ljubljana, 2000, 397–400.
  • Tadej Sadar: P. France (Ludvik Gvido) Ačko – 23. julij 1904 – 30. december 1974, Cerkveni glasbenik, 97, 2004, št. 3, 14–15.
Grabnar, Klemen: Ačko, France (1904–1974). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1001270/#novi-slovenski-biografski-leksikon (17. avgust 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 1. zv. A. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine