Auersperger, Alenka (1942–)
Foto: © Svetozar Busič

Novi Slovenski biografski leksikon

Do 1961 je bivala v rodnem Novem mestu, kjer je zaključila osnovno in srednje izobraževanje. Diplomirala je 1966 na Oddelku za primerjalno književnost na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Med študijem se je začela ukvarjati z novinarstvom in nadaljevala pri časniku Oslobođenje v Sarajevu. Po nekaj letih različnih zaposlitev (nekaj časa na Oddelku za informiranje takratne Republiške konference SZDL BiH), je začela delati kot novinarka na TV Ljubljana, najprej kot redaktorica jugoslovanskega programa, predvajanega v Sloveniji (1972), nato kot televizijska dopisnica iz Sarajeva (1974–76) in kasneje kot scenaristka in režiserka na TV Slovenija (1977–87 ter 1992–98). Podpisana je pod več kot 50 televizijskimi filmi.

Kot scenaristka in pogosto tudi režiserka dokumentarnih filmov se je sprva lotevala tematike, povezane z Bosno in Hercegovino. V ta sklop sodijo portreta dveh slikarjev, Mersada Berberja (1977) in Đevada Hoze (1979), in film Brčko-Banovići (1976). V filmih Domov (1975) in Ana, Breda, Ljubica (1980) se je dotaknila občutij ljudi, živečih med dvema domovinama. S filmi Živeti drugače (Romi) (1979), Cukrarna (1980), Kam (po zaporu) (1978), Za grajskimi zidovi (1980) in Čez (mejo) (1987) pa se je kritično približala socialnemu obrobju in utirala pot pogumnejši obravnavi manj prepoznavnih skupin.

V času izrazitejše družbene preobrazbe so njeni dokumentarci postajali bolj esejistični: Kako živijo borci (1979), Posredniki (1979), Kako zelena je bila moja dolina (1982), Okvir za sliko mojih prednikov (1985) in Moja generacija (1986). Zanimali so jo delavci, junaki, ki so si s svojimi rokami pridobili sloves in ostali zvesti svojim idealom. Takšen je film o Leninovem učencu (Majnik Jožefa Čudna, 1984), o herojinji, ki je našla svoj obraz (Binca, 1982), o rudarjih, ki so porušili rekord Alekseja Stahanova (Junaki dela, 1981), ter portreta Mileta Klopčiča (1983) in Iveta Šubica (1987).

Ko so zaradi pesimističnega prikaza tedanje družbene stvarnosti prepovedali predvajati film Moja generacija (1986), je izbrala poklic svobodne novinarke in publicistke. O dogodkih na trgu Tiananmenu je poročala za dnevni program TV Slovenija iz Pekinga (na Kitajskem je bivala med 1987 in 1989), kasneje pa še iz Budimpešte (1989–91) o družbeni preobrazbi na Madžarskem za Delo in Radio Slovenija.

V Ljubljano se je vrnila 1991, kjer je sodelovala pri več časopisih (Ampak, Delo, Mladina, Rodna Gruda, Slovenec, Svobodna misel idr.) in v obdobju 1992–97 delala na TV Slovenija kot scenaristka in režiserka v dokumentarnem programu.

Bivanje na Kitajskem, Madžarskem in v Bosni je prispevalo k obogatitvi njenega filmskega izraza ter vplivalo na njeno literarno delo. Po vrnitvi iz tujine in slovenski osamosvojitvi je dokončala dokumentarec o zavezniških akcijah v Jugoslaviji in reševanju padalcev (Ko je gorelo nebo, 1995); s tematiko beguncev, ki so pribežali v Slovenijo iz Bosne in Hercegovine, se je ukvarjala v dokumentarcih Selam alejkum (1993), Miloška (1994) in Moja vojna pa še traja (1996).

Svoje delo na TV Ljubljana je zaključila z dvema filmoma o prebivalcih nemške narodnosti: o tistih, ki so med drugo svetovno vojno izbrali nemško državljanstvo in zapustili svojo domovino Kočevsko, govori film z naslovom V neizbrisnem spominu (1997), o plemstvu nemške narodnosti, ki je zaradi različnih razlogov zapustilo Slovenijo, zdaj pa se poteguje za vrnitev premoženja, pa govori film z naslovom Aulofonija domestica (1998).

Za svoje delo je prejela priznanja: za dokumentarni film Kam plaketo Josipa Miškovića - Brace (Portorož, 1978), za avtorski oddaji Posredniki in Živeti drugače nagrado zlati ekran (Sedem dni, 1980), za dokumentarec Cukrarna Župančičevo nagrado mesta Ljubljana (1981), nagrado povelja za trajen prispevek k jugoslovanski kinematografiji (Beograd, 1983) in diplomo na EKO festivalu v Ostravi (1987).

Je avtorica treh monografskih publikacij: v Kitajskih zapiskih je v literarni obliki, a na oseben način opisala Kitajsko in revolucionarno gibanje, ki se je končalo s pokolom študentov na Tiananmenu 1989, Popotni kronogrami so neke vrste literarni road movie po Bosni, v Iskalcih grala je z dokumentarno pripovedjo bralcu približala temno plat delovanja nekaterih, po 1991 ustanovljenih nemških društev v Sloveniji. Zadnje čase se posveča predvsem publicistiki in pisanju.

Dela

  • Kitajski zapiski, Novo mesto, 1994.
  • Popotni kronogrami, Grosuplje, 2003.
  • Iskalci grala, Ljubljana, 2004.
  • Ivan pri bratu Karlu v Sarajevu : pred sto leti v Bosni cenzurirana Cankarjeva črtica Krivica, Vrhniški razgledi, 7, 2006, 41–46.
  • Narod si bo pisal sodbo sam: ne frak mu je ne bo in ne talar! : ob stoletnici Cankarjeve drame Hlapci, Vrhniški razgledi, 11, 2010, 11–39.
  • »Nemško vprašanje« v Sloveniji, Novi razgledi, 19, 23. 7. 2010, 1–16.

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, vprašalnik za SBL.
  • RTV dokumentacija, Služba za arhiviranje in dokumentacijo Televizije Slovenija.
  • http://www.film-center.si/ (junij 2013)
Meden, Ahac: Auersperger, Alenka (1942–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1001020/#novi-slovenski-biografski-leksikon (26. avgust 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 1. zv. A. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine