Adamič, Bojan (1912–1995)
Foto: © Marjan Zaplatil

Novi Slovenski biografski leksikon

Do 1921 je živel v Ribnici, kjer je obiskoval prve tri razrede osnovne šole, potem pa so se z družino preselili v Ljubljano na Vodmat, kjer je mati odprla trgovino. Šolanje je nadaljeval na Osnovni šoli Ledina. 1923 se je vpisal na osemletno Gimnazijo Poljane, kjer je 1931 maturiral (bil je sošolec Vide Tomšič). Poleg glasbe ga je zanimala tudi atletika, predvsem metanje diska in kopja.

1922 se je vpisal v srednjo glasbeno šolo in 1928 na Državni konservatorij, kjer je končal orgle (Pri Stanku Premrlu), trobento (pri Františku Karasu) in deloma kompozicijo (pri Slavku Ostercu). Hkrati se je vpisal na Pravno fakulteto Univerze v Ljubljani (1936 jo je zapustil kot absolvent) in Glasbeno akademijo v Ljubljani, kjer je 1941 diplomiral iz klavirja pri Antonu Ravniku. Na akademiji je veljal za obetavnega pianista. Značilno zanj je bilo, da je v izvajanje Chopinovih skladb rad vpletal jazzovske elemente.

1932 je z orkestrom Ronny dokončno odkril jazz (v njem se je poskusil tudi s harmoniko in saksofonom). Orkester je dobil dvomesečno rezidenco na eni od blejskih teras in je izpodrinil uveljavljeni ansambel Nemca Ericha Hertzla. Prek švedskega plemiča, ki je bil med poslušalci, se je Adamič seznanil z glasbo Duka Ellingtona, ki mu je postal večni vzornik. Ob koncu poletja je orkester razpadel, Adamič se je posvetil samo še jazzu in tako vstopil v obdobje glasbenega uporništva. 1939–40 je v Mariboru opravil letno služenje vojaškega roka, se vrnil v Ljubljano, kjer je prve dni okupacije igral v vsaj desetih jazzovsko usmerjenih zasedbah. Vsi jazzisti so se včlanili v jazzovski klub, ki je bil krinka za delovanje OF. Adamič se je klubu pridružil avgusta 1941. Med skupinami so izstopali domiselni Veseli berači in Plesni orkester Bojana Adamiča, ki je v mestu veljal za ljubljanskega Glenna Millerja. S svojo skupino je nastopal tudi v frančiškanski dvorani (v današnjem Mestnem gledališču ljubljanskem). Prvo leto okupacije so italijanski fašisti prepovedali jazz, vendar se je prepoved izvajala le napol. Adamič je s svojim orkestrom odigral radijski koncert, ki ga je poslušala vsa Italija, zaradi izrazito ameriškega programa pa je povzročil celo manjši škandal.

1943 je Adamič odšel v partizane, kjer je bil poznan pod imenom Gregor. Najprej je bil kurir, potem mitraljezec. Med sovražno ofenzivo na Ilovi gori je bil hudo ranjen (imel je poškodovano glavo in hrbtenico), med zdravljenjem v bolnišnici so ga na predlog predvojnega glasbenega znanca iz Škofje Loke Miloša Ziherla (brata partijskega ideologa Borisa Ziherla), določili za vodjo pihalne godbe Glavnega štaba NOV in POS v Beli krajini (postal je namestnik načelnika za propagando). Zaradi zasedbe orkestra (ta je bil sestavljen večinoma iz vojnih invalidov s pomanjkljivim glasbenim znanjem) se je Adamič domislil posebnega načina izvajanja pesmi. Orkester je namreč igral samo uvode in zaključke, pevske dele pa so člani orkestra peli skupinsko. Boris Kidrič in Franc Rozman - Stane sta bila s tem zelo zadovoljna. Takoj po vojni je zaradi tega načina izvajanja orkester v Trstu pobral prvo nagrado, tj. pred Američani in Angleži.

Adamiča so v partizanih sprejeli v Komunistično partijo, iz katere ni nikoli izstopil. Z besedilopiscem Matejem Borom in skladateljem Pavlom Šivicem si je delil avtorstvo za pesem Hej brigade, s Francetom Kosmačem pa koračnico Če zapojemo veselo. Konec vojne je dočakal kot podporočnik, kasneje je postal major. V Ljubljani je zavzel radijsko hišo in prve dni po osvoboditvi stražil tehniko pred morebitnimi plenilci. Maja 1945 se je zaposlil na Radiu Ljubljana kot vodja glasbenega oddelka in pomočnik direktorja. Oblast mu je zaupala ustanovitev Plesnega orkestra Radia Ljubljana (PORL), v katerem je deloval kot dirigent, skladatelj in aranžer, k sodelovanju pa je povabil vse preživele jazziste iz predvojnega obdobja. 1939 se ga je prijel umetniški nadimek Mojster.

Sodeloval je s Franetom Milčinskim - Ježkom, za katerega je 1946 uglasbil delo Preprosti mežnar (ena njegovih prvih glasbenih stvaritev), skupaj pa sta zaslovela s skladbami, kot je npr. Marička. Po Ježkovi smrti je dobil Adamič od njegove družine dolgo želeni Requiem (poznal ga je že od 1946), ga uglasbil in iz treh napravil štirideset minut glasbe. Adamič se je 1946 povezal s Triglav filmom in napisal glasbo za prvi slovenski dokumentarni film Mladina gradi, ki je 1946 v Benetkah prejel nagrado za glasbo. Kmalu za tem je bil Adamič udeležen v incidentu v Beogradu. Tam so namreč na pobudo Andreja Novaka, tedaj direktorja Radia Ljubljana, priredili dva jazzovska koncerta in bili zato proglašeni za orodje ameriške propagande. Na nato sklicanem sestanku vseh jugoslovanskih radijskih urednikov, kjer so se odločali za jazzovsko glasbo oz. proti njej, je bil Adamič eden od treh, ki so glasovali za njeno ohranitev. Zato je bil 1947 z državnim dekretom kot »kulturna pomoč« poslan v Albanijo. V Tirani je delal kot telovadni učitelj in začel sodelovati z njihovim radijskim orkestrom. Navdušil se je nad albansko folkloro in aranžiral njihove narodne melodije. 1948 se je vrnil v Ljubljano in spet zasedel mesto dirigenta PORL, ki ga je vodil do 1961, dirigiral pa mu je (občasno) še najmanj 20 let. 1955 se je orkester odpravil na turnejo po Madžarski, kjer so igrali kot prvi Jugoslovani po obdobju informbroja. V Budimpešti so igrali na donavskih otokih pred deset- do petnajsttisočglavo množico. 1958 je Adamič odpeljal orkester na turnejo po Poljski, 1962 pa po Sovjetski zvezi. Prvih nekaj koncertov je bilo komornih, saj je tamkajšnja oblast določila starostno mejo za obiskovalce koncerta nad 50 let. Turnejo so nadaljevali v Kijevu, kjer so igrali na odprtem, v amfiteatru pred šestnajsttisočglavo množico.

1980 je postal direktor glasbene produkcije RTV. Skrbel je za PORL, nabavljal inštrumente, urejal rezervacije dvoran in določal snemalne ure. Upokojil se je 1981.

Ustvaril je različna simfonična dela (mdr. Ljubljanski koncert, 1972; Tri študentke, 1973; Narodni koktajl, 1966), simfonične priredbe (npr. melodije bratov Avsenik, 1979; slovenske narodne pesmi, 1991), orkestralna (mdr. Koncert za klavir in orkester, 1948; 1. Suita in 2. Suita za simfonični orkester, 1950; Suita za klarinet in godala v 4 stavkih, 1963), komorna in solistična dela (mdr. Mesečina na Travni gori za violino in klavir, 1944; variacije na temo Naglo puške smo zgrabili za violino in klavir, 1944), vokalno-instrumentalna dela (mdr. Kiša pada za zbor in orkester, 1962; Partizanske pesmi za zbor in orkester, 1962; Titov Naprijed za bariton, dva recitatorja in orkester, 1979), dela za plesni in zabavni orkester (preko 200, mdr.: Jesenski dan, 1962; Sentimentalnost v Es, 1963; Obvestilo, 1964; I-ha-ha polka, 1973; 41°C vročine, 1977: posnetek, skladba je bila napisana že 1938 ali prej; Vodmatska roža, 1982), ter dela za pihalne godbe (mdr. Suita za pihalni orkester, 1971; Rezervistova uspavanka, 1974; Slovenska rapsodija, 1979; Trboveljska rapsodija, 1993; Fičfirič, posneto 2000; Igračkanje za harfo in pihalni orkester, posneto 2001).

Adamič se je preživljal tudi kot vabljeni dirigent na popevkarskih festivalih (npr. v Opatiji). Nastopal je še na festivalih Kajkavska popevka Krapina, Melodije Istre in Kvarnerja, Festival Split, Slavonija, Vojni festival, Beograjsko proleče, ter v začetku šestdesetih let soustvarjal slovensko popevkarsko sceno na prireditvah v Sloveniji: Slovenska popevka, Vesela jesen – festival narečnih popevk, Šanson Rogaška (ustanovitelj), Piranski festival idr. Aranžiral in pisal je popevke za Rafka Irgoliča, Marjano Deržaj, Jelko Cvetežar, Iva Robića, Beti Jurković, Majdo Sepe in druge. Njegova sicer starejša skladba Horuk v nove čase (1963) v novi priredbi in v izvedbi Bratov Boštjančič je skoraj ponarodela. Sodeloval je tudi z dirigenti Vojislavom Simićem, Ferdom Pomikalom, Zlatkom Černjulom, Miljenkom Prohaskom in Mladenom Gutešem. Od vseh beograjskih pevcev je bil v najboljših odnosih z Đorđem Marjanovićem. Med njegova bolj znana popevkarska dela sodijo Prelepa si, bela Ljubljana (1953), Beli kurir (1955, prva posneta avtorska slovenska popevka), Žvižga (1958), To je moj zlati sin (1965), Iščemo očka (1970), Breskvice (1975), Ti si mi vse (1978, skladatelj in avtor besedila, retrospektiva), Ko boš prišla na Bled (1958), Pomlad (1973), med narečne popevke pa Ribn'čan (1974), Veseli štajerski pjebi (1975), Ko je v rovtah češna zreva (1977). Po dveletnem prijateljevanju z Markom Brecljem sta skupaj ustvarila album Cocktail (1974), s katerim sta se oba proslavila: Brecelj kot avtor glasbe, besedil in interpret, Adamič kot aranžer. Konec sedemdesetih let je minilo zlato obdobje popevk, tedaj, ob pojavu punka, je bil Adamič pritegnjen v komisijo, ki je odločala o primernosti posameznih glasbenih vsebin za radio. Ob tem je spreminjal tudi svoja stališča o sodobni glasbi (npr. o skupini Laibach, nad katero je sčasoma postal malodane navdušen).

Od 1982 je s svojo varovanko, pevko Meri Avsenak, nastopal po Sloveniji in v zamejstvu s slovenskimi šansoni na besedila slovenskih pesnikov. Ob njunem nastopu v Rogaški Slatini se je Adamiču in tamkajšnjemu kulturnemu animatorju Francu Plohlu porodila zamisel o festivalu šansona v Rogaški Slatini, ki naj bi deloval v jugoslovanskem merilu. Ta prireditev je živela vse od 1984 do 1990, potem pa je zaradi vojne v nekdanji Jugoslaviji zamrla. Konec 70. in v 80. letih je Adamič za Meri Avsenak uglasbil album protivojnih pesmi, ki pa jih nikoli niso posneli. Nadaljeval je tudi z dirigiranjem na otroški prireditvi Veseli tobogan (1982–95).

Zaradi skrbne in izbrane slovenščine je imel rad besedila pesnikov Ervina Fritza, Tomaža Šalamuna, Srečka Kosovela in Franeta Milčinskega - Ježka, za katere je menil, da so vešči subtilnega ubesedovanja. Uglasbil je še šansone Bela pravljica (1974), Marpurg 41 (1989), Nikdar ne boš znala (1989) in cikel uglasbenih pesmi Lili Novy (1977), mdr. Ogenj, Temna vrata, Slovo, Preden sneg zapade.

1993–94 je s pihalnim orkestrom slovenske policije pod vodstvom Milivoja Šurbka izvedel muzikal Sneguljčica. Med njegova scenska oz. glasbena-odrska dela sodijo še: balet Naše ljubljeno mesto (1958) in drame Romeo in Julija, Macbeth, Hamlet, Sen kresne noči Williama Sheakespearja, Bela krizantema Ivana Cankarja, Jurček Pavla Golie (1930) in Ta veseli dan ali Matiček se ženi Antona Tomaža Linharta.

Adamič je bil predsednik Društva slovenskih skladateljev (1976–84), predsednik društva skladateljev lahke glasbe Jugoslavije, predsednik in kasneje član predsedstva Zveze skladateljev Jugoslavije (SOKOJ), član številnih komisij, ki so delovale na področju glasbe, ter član žirije na mnogih glasbenih festivalih doma in v tujini. 1962–66 je bil stalni gost dirigent Velikega orkestra Doma JLA v Beogradu in drugih festivalskih orkestrov po vsej Jugoslaviji. Nastopal in snemal je v številnih evropskih deželah, Sovjetski zvezi (I. program Radia Moskva) in Južni Ameriki. Veljal je za doajena jugoslovanske zabavne glasbe.

Svoje pozornosti ni namenjal le zabavni, scenski in jazzovski glasbi, temveč tudi filmski glasbi. K prvim filmom sta ga privabila Dušan Povh in France Štiglic. S slednjim je posnel svojo prvo filmsko glasbo, to je bil dokumentarni film Maščujmo in kaznujmo (1946). Z Boštjanom Hladnikom je sodeloval najprej pri dveh kratkih filmih (Fantastična balada in Življenje ni greh, oba 1957), kjer se Adamičevo eksperimentiranje ni dobro izšlo. Film Ples v dežju (1961) je bil glede na prejšnja dva drugačen, sodelovanje s Hladnikom pa je nadaljeval v filmu Maškerada (1971). Filmska glasba je Adamiča zaradi svoje edinstvenosti zelo pritegnila, hkrati mu je film predstavljal izziv glede improvizacije pri snemanju s 50-članskim orkestrom. Elektronika mu je nudila čudovite možnosti, orkester pa pristnost. Napisal je glasbo za preko 240 slovenskih in tujih filmov, znan pa je bil po svoji izredni hitrosti, saj je bil sposoben naročilo za filmsko glasbo izpolniti tudi v 48 urah; za film Sam (1959) pa jo je spisal celo v 24 urah (tako delo je sicer trajalo tudi po šest mesecev). V filmu Glineni golub (1966) si je za zvočno podlago zamislil udarce pisalnega stroja. Največ je delal za režiserja Hajrudina Krvavca, predvsem za njegove najpomembnejše filme: Diverzanti (1967), Vuk samotnjak (1972), Valter brani Sarajevo (1972), Partizanska eskadrilja (1979). Ustvaril je tudi glasbo za film Mačak pod šljemom (1962) in nadaljevanko Kapelski kresovi (1975). 1963 na festivalu v San Remu je italijanski pevec Toni Renis zmagal s pesmijo, ki je bila plagiat naslovne pesmi filma Ples v dežju. 1982 se Adamič prepoznal v liku dirigenta v filmu Rdeči boogie Karpa Godine, vendar ni bil zadovoljen, saj je menil, da je bil vedno na »pravi« strani. Med okoli 200 domačimi in tujimi (angleškimi, ameriškimi, francoskimi, finskimi, madžarskimi, nemškimi, norveškimi, švedskimi, italijanskimi idr.) filmskimi uglasbitvami lahko omenimo še filme Vesna (1953), Jara gospoda (1953), Samorastniki (1963), Kekčeve ukane (1968), Na svidenje v naslednji vojni (1980), Butnskala (1985, tu je prvič uporabil elektronsko glasbo).

Za svoja dela je prejel številna priznanja in nagrade: odlikovanje prezidija Ljudske skupščine FLRJ (1946); nagrado zlata arena za glasbo v filmu Njih dvojica (Pula 1955); diplomo Telesnovzgojnega društva Partizan (Ribnica 1956); nagrade zlata arena za glasbo v filmu Tuđa zemlja (Pula 1957), zlata arena za glasbo v filmu Kroz granje nebo (Pula 1958); red dela z rdečo zvezdo (1961); priznanji Festivala Zagreb (1962 in 1963) in Festivala popularnih popevk (Rio de Janeiro 1967); zlato medaljo Zveze skladateljev Jugoslavije (1970); zlati klopotec festivala Vesela jesen (1975); zahvalo Združenja glasbenikov džeza in zabavne glasbe SR Srbije (1976); estradno nagrado Jugoslavije (1977); zlato medaljo Opatije (1978), Prešernovo nagrado za življenjsko delo (1979); nagrado Festivala jugoslovanskega dokumentarnega in kratkometražnega filma (1979); red republike z zlatim vencem (1982), priznanje RTV Ljubljana − pastirček s piščalko (1982); nagrado Avnoja (1982); plaketo Jugoslovanske Kinoteke (1983); red republike z zlatim vencem (1983); častno članstvo v Združenju pihalnih orkestrov Slovenije (1988); zahvalo ob 40-letnici kinematografije v Bosni in Hercegovini (1988); nagradi vstaje slovenskega naroda (1990) in nagrado Franeta Milčinskega - Ježka (1990); srebrni častni znak svobode RS (1992); viktorja za življenjsko delo (1992); Župančičevo nagrado (1993); zahvalo RTV Slovenija ob 50-letnici Big Banda RTV Slovenija (1995). Od 1999 Zveza slovenskih godb podeljuje priznanja Bojana Adamiča, in sicer: bronasto, srebrno in zlato medaljo Bojana Adamiča ter odličje, listino in plaketo Bojana Adamiča.

Kot pedagog je predaval o glasbi za glasbeno mladino in o šansonu po šolah in drugih ustanovah. Bil je potrpežljiv in dobrohoten mentor mnogim glasbenikom.

Manj poznano, a ne nepomembno je njegovo fotografsko delo, saj si obširnost in kakovost njegovega fotografskega fonda zaslužita samostojno raziskovalno in publicistično obdelavo (približno 6000 diapozitivov). Že po srednji šoli je sam razvijal fotografije, pravo zanimanje za fotografijo pa se je naključno prebudilo na enem od gostovanj z orkestrom na Madžarskem (kmalu po drugi svetovni vojni), ko ga je prevzela svojevrstna tehnika »premaknjenih« fotografij, s katerimi je bilo poudarjeno tisto, kar se godi na sliki. Zlasti od 1960 gre pri Adamiču za obdobje obsežne in raznovrstne fotografske produkcije, obdobje inovativne razsežnosti fotografije v jezikovnem in medijskem smislu. Njegov osrednji motiv je bil kurent, ki ga je več let vestno fotografsko arhiviral na kurentovanju in karnevalu na Ptuju; nekajkrat je upodobil tudi laufarije v Cerknem. Izbor nastalih slik je izšel posthumno v knjigi Aleša Gačnika Moč tradicije – kurentovanje in karneval na Ptuju (Ptuj 2000) ter monografiji Aleša in Stanke Gačnik Zven maske, fotografske mojstrovine Bojana Adamiča (Ptuj 2003). Njegovega fotografskega opusa kljub temu ne moremo označiti za revijo kurentovanja, ampak revijo fotografije. Kurent je bolj prispodoba Adamičevega vitalizma in neizmerne energije, vračanje k maskam je mogoče razumeti kot beg v lastno kontemplacijo, odmik iz vsakdanjega življenja. Na predpustni torek 1991 je v Cankarjevem domu priredil 45-minutni »šov« z naslovom MASKE, Kurent, Korant, Kurent, revijo eksperimentalnih mask in glasbe, v glavnem elektronske (zvoki in šumi kurentovih zvoncev). Bil je navdušen zbiralec in lastnik dragocene zbirke starih fotoaparatov, ki jih je zamenjaval in prodajal, privlačili so ga stari tehnološki dosežki in fotografske tehnike, še bolj pa vse novo. Bil je eden prvih Slovencev v začetku 60. let, ki je imel izjemno drag švedski fotoaparat znamke Hasselbladom (format 6 x 6).

O Adamiču so bili narejeni številni filmski in časopisni portreti. Fotografska dela so izšla v že omenjnei fotografski monografiji Zven maske, fotografske mojstrovine Bojana Adamiča, s spremljevalnimi razstavami na Ptuju, v Ljubljani, Ribnici idr. mestih. Na njegovi rojstni hiši v Ribnici so mu leta 2000 postavili spominsko ploščo, njegovo ime je izpisano tudi na enem izmed spomenikov v Parku kulturnikov v Ribnici.

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, vprašalnik za SBL in osebna mapa.
  • Arhiv RTV Slovenija, dokumentacija.
  • ARS, Slovenski filmski arhiv (zbirka Adamičevih filmov).
  • Enciklopedija Slovenije.
  • Enciklopedija Jugoslavije.
  • Slovenski veliki leksikon, Ljubljana, 2003.
  • Janez Martinc: Bojan Adamič sedemdesetletnik, Delo, 5. 6. 1982.
  • Srečko Niedorfer: "Kol’ko taktov, tol’ko let" : slavnostni koncert ob 70-letnici mojstra Bojana Adamiča, Večer, 7. 6. 1982.
  • Petar Luković: Večni fant s trobento : paberki iz življenja in dela Bojana Adamiča, Nedeljski dnevnik, 27, 1988, št. 1414–1419.
  • Bojan Adamič : obstaja samo glasba : pogovor z glasbenikom (november 1993), Mzin : revija za kulturo, 4, 1994, št. 23/25, str. 27 (intervju).
  • "Časi, ko so ljudje poznali note, so že mimo.", Razgledi, 1994, št. 14, 6–10, 12–14 (intervju).
  • Borut Mehle: Bojan Adamič : tisti slovenski Glenn Miller, Mladina, 1995, št. 14, 33–35.
  • Miha Zadnikar: Bojan Adamič : portret tedna, Delo, 8. 4. 1995.
  • Adamičevi dnevi od 26. do 28. oktobra 2012 ob 100. letnici rojstva Bojana Adamiča, Ljubljana, 2012.
  • Dokumentarno gradivo Meri Avsenak.
  • http://www.bojan-adamic.si (november 2012).
Meden, Ahac: Adamič, Bojan (1912–1995). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1000060/#novi-slovenski-biografski-leksikon (15. oktober 2018). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 1. zv. A. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine