Accetto, Bojan (1922–2007)
Vir: arhiv SBL

Novi Slovenski biografski leksikon

Rodil se je kot zadnji od devetih otrok. Oče je umrl v 40. letu starosti, ko je bil Accetto star dve leti. Kljub temu je mati otrokom omogočila redno šolanje, tako je Accetto maturiral 1941 v Ljubljani, nakar se je vpisal na ljubljansko medicinsko fakulteto. Zaradi vojne je moral do 1945 študij prekiniti. Diplomiral je 1949 in se zaposlil na Interni kliniki v Ljubljani. Specialist internist je postal 1954. Posvetil se je zlasti hematologiji, izpopolnjeval se je v Freiburgu in 1964 ustanovil Hematološko-transfuziološko sekcijo pri Slovenskem zdravniškem društvu. Nadalje se je osredotočil na študij koagulacije, kasneje tromboze in fibrinolize. Tako je na Interni kliniki v Ljubljani 1958 razvil koagulacijski laboratorij, 1960 pa zametek kasnejšega dispanzerja za trombotične bolezni. 1959 je pripravil publikacijo predavanj, ki so se kasneje razvila v t. i. Tavčarjeve dneve za izobraževanje zdravnikov splošne medicine na področju interne medicine. To je bilo prvo tovrstno strokovno izobraževanje zdravnikov. V začetku šestdesetih let je služboval tudi v Domu starejših občanov na Bokalcah, kjer se je srečeval s starejšo populacijo in začel razmišljati o novi smeri, gerontologiji. Po študiju doma in v tujini (mdr. na Norveškem, Švedskem in v ZDA) je začel s predavanji na to temo tako v strokovni kot širši družbeni sferi do Socialno-zdravstvenega zbora tedanje Republiške skupščine. Verjel je, da je bil začetek 20. stoletja v znamenju pediatrije, končal pa da se bo z geriatrijo. V takšnem tonu je vplival na postopno preobrazbo domov za stare ljudi, ki so iz »hiralnic« prerasli v tedaj sodobne ustanove na svetovni strokovni ravni, dosegel je povečano gradnjo novih domov ter izobraževanje kadra za ustrezno zdravstveno nego in rehabilitacijo. Dal je pobudo za socialno in zdravstveno pomoč starim ljudem na njihovem domu ter za ustanavljanje gerontoloških dispanzerjev (Maribor, Celje). 1968 je pri založbi Rdečega križa Slovenije izdal knjigo z naslovom Staranje, starost in starostno varstvo, s katero je začrtal osnovne smernice slovenske gerontologije. 1969 je bil tudi pobudnik ustanovitve Gerontološkega društva Slovenije z medicinsko in socialno sekcijo za sodelavce vseh nivojev na tem področju. Predsedoval je organizacijskemu odboru 2. jugoslovanskega gerontološkega kongresa, ki je bil 1982 v Ljubljani. Na pobudo Accetta je bil 1966 organiziran Inštitut za gerontologijo in geriatrijo pri Kliničnih bolnišnicah – kasneje poimenovan Inštitut za gerontologijo, Interna klinika Trnovo, Klinični center Ljubljana. Accetto, ki je bil sam tudi prvi predstojnik Inštituta (1966–80), nato pa svetovalec direktorja (1980–83), se je s tem trudil, da bi se bolni stari ljudje zdravili na takšnih oddelkih, kjer bi bili glede na druge bolnike enakovredno obravnavani. Poleg tega je poudarjal, da je pri starejših skoraj vedno prisotnih več bolezni hkrati in je zato nujna še posebej natančno indicirana diagnostika, terapija in rehabilitacija. Kliniko je pozneje s sodelavci usmeril na področje laboratorijske in klinične žilne problematike, tj. ateroskleroze in arterijske tromboze ter periferne venske tromboze in trombembolije. Področje je širil tudi izven prostorov Inštituta in organiziral pet jugoslovanskih konferenc o aterosklerozi in arterijski hipertenziji (1971, 1973, 1976, 1980 in 1985). 1971 je en mesec gostoval na interni kliniki v Heidelbergu, kjer se je ukvarjal s problematiko lipidov. 1971–72 se je izpopolnjeval na Inštitutu za gerontologijo v Baslu. Opravil je enomesečni podiplomski tečaj iz fiziologije in psihologije testiranja bolnikov s koronarno boleznijo v Virginiji, ZDA. Ves čas pa se je ob kliničnem delu tudi intenzivno udejstvoval na znanstvenoraziskovalnem in pedagoškem področju. Kot sodelavec Medicinske fakultete je bil 1952 izvoljen za asistenta, 1962 za vnaprej habilitiranega docenta in 1970 za izrednega profesorja. Leto pozneje je uspešno zagovarjal svojo doktorsko disertacijo z naslovom Laboratorijska koagulabilnost in fibrinolitična dejavnost krvi pri trombotičnih obolenjih. 1974 je postal redni profesor interne medicine. Od 1977 je predaval socialno gerontologijo na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Upokojil se je 1988.

Objavil je prek 170 del. Kot soavtor je 1987 sodeloval pri izdaji učbenika Osnove internistične propedevtike. Izredno si je prizadeval širiti gerontološko znanje na vse kadre, ki so v stiku s starejšimi ljudmi. Uvedel je dvosemestralni podiplomski študij iz gerontologije za zdravnike, predaval je študentom medicine, študentom višje šole za medicinske sestre in dijakom zdravstvene šole. Organiziral je tečaje za negovalke v domovih za starejše ljudi in sodeloval z vodstvi le-teh. Bil je tudi predavatelj predmeta socialna gerontologija na Fakulteti za družbene vede. Deloval je tudi v mednarodnem prostoru. Med drugim je predaval tudi na magistrskem študiju medicinske fakultete v Zagrebu. 1978 je dobil inštitut svoj status v Mednarodnem direktoriju za gerontologijo pri Združenih narodih. Žal se po Accettovem odhodu Inštitut za gerontologijo ni ohranil. Klinika v Trnovem se je preimenovala v Kliniko za žilne bolezni. 1971–73 je bil Accetto prodekan Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, 1975–82 predstojnik Katedre za interno medicino iste fakultete. 1971–72 je bil član republiške raziskovalne skupnosti SR Slovenije. Bil je predsednik hematološke sekcije Slovenskega zdravniškega društva 1966–69, podpredsednik Slovenskega gerontološkega društva 1969–75, predsednik in kasneje član socialne komisije republiškega odbora Rdečega križa. Bil je član komisije izvršnega sveta Skupščine SRS za sodelovanje s Svetovno zdravstveno organizacijo (SZO), 1983 je bil podpredsednik jugoslovanske državne delegacije na konferenci Združenih narodov na Dunaju o problemu staranja in 1982–83 član komisije svetovalcev SZO v Kopenhagnu. Za svojega častnega člana sta ga imenovala Združenje internistov pri Slovenskem zdravniškem društvu ter Gerontološko društvo Slovenije. Med pomembnejšimi nagradami, ki jih je prejel za raziskovalno in strokovno delo, so: nagrada Kidričevega sklada, ki jo je prejel 1958 z Ivanom Matkom, Potrčeva nagrada 1986 in nagrada mesta Ljubljane 1981. Bil je odlikovan z redom zaslug za narod III. stopnje in redom dela I. stopnje z zlatim vencem. 2006 mu je predsednik Republike Slovenije, Janez Drnovšek, podelil odlikovanje zlati red za zasluge za življenjsko delo na področjih slovenske gerontologije, medicinske geriatrije in interdisciplinarne socialne gerontologije.

Dela

  • Fibrinolytic and Plasminogen Activator Activity in Proteinase Fraction From Swine Leucocytes, Acta Medica Iugoslavica (Zagreb, angleška izdaja), 27, 1973, 435–447 (s soavtorji).
  • Isolation and Characterization of Plasminogen Activator From Pig Leucocytes, Thrombosis et Diathesis Haemorrhagica (Stuttgart, New York), 1974, 31, 72–85 (s soavtorji).
  • Indices of Obesity and Plasma Lipids and Glucose in Men and Women Aged 60–69 years, Acta Medica Iugoslavica (Zagreb, srbohrvaška izdaja), 41, 1987, 59–66 (soavtor Dražigost Pokorn).
  • Starost in staranje : osnove medicinske gerontologije, Ljubljana, 1987.
  • Vrednotenje nekaterih laboratorijskih parametrov pri stari zdravi populaciji (preliminarno poročilo) = Evaluation of some laboratory parameters in healthy elderly population (preliminary report), Zdravstveni vestnik, 56, 1987, 187–190 (s soavtorji).
  • Med zdravniki in bolniki : 40-let od ustanovitve Inštituta za gerontologijo in geriatrijo, Ljubljana, 2006.

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, vprašalnik za ES in osebna mapa.
  • Medicinska fakulteta, Ljubljana, personalna mapa.
  • Bogdan Leskovic: Prof. dr. Bojan Accetto, dr. med. – osemdesetletnik, Zdravstveni vestnik, 71, 2002, 391–392.
  • 40-letnica slovenske gerontologije, Kakovostna starost, 10, 2007, 53–63.
  • Božidar Voljč: Poslovil se je prof. dr. Bojan Accetto 8. 4. 1922–26. 6. 2007, Zdravstveni vestnik, 77, 2008, 76–77.
Zupanič Slavec, Zvonka: Accetto, Bojan (1922–2007). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1000020/#novi-slovenski-biografski-leksikon (14. december 2018). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 1. zv. A. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine