Novi Slovenski biografski leksikon
Rodbina prvotno najverjetneje izvira iz Bavarske oz. Švabske, od koder je v 12. ali celo 11. stoletju prišla na Kranjsko, tako kot mnoge druge plemiške družine, ki jih je privabila zemlja in z njo povezana možnost bogatenja. Na Kranjskem so zgradili grad, ki je znan kot Stari ali Spodnji Turjak in je danes ruševina, nad njim pa je v 13. stoletju nastal nov grad Turjak, ki stoji še danes. 1511 ga je poškodoval potres, vendar ga je Trojan Turjaški (1495–1541) popolnoma obnovil. Vse do konca druge svetovne vojne je bil Turjak vedno v lasti Auerspergov. Ti so ga zapustili 1943, ko je bil v bojih med partizani in domobranci zelo poškodovan, uničene je bilo tudi veliko grajske opreme. Po vojni je bil grad Turjak, katerega najstarejša znana omemba sicer datira v 1220, nacionaliziran, danes pa je delno obnovljen in namenjen za kulturne prireditve.
Auerspergi so ena najstarejših plemiških rodbin, ki je na Slovenskem kontinuirano živela 900 let. Njihovi srednjeveški začetki so polni legend. Ena od njih rodbino postavlja tudi v Furlanijo, na tamkajšnji grad Uruspergo, ki naj bi dal ime današnjemu naselju Guspergo severovzhodno od Čedada. Čeprav obstaja možnost, da je tudi furlanski Uruspergo dejansko zgradila ena veja Auerspergov, ki se tam ni obdržala, ostaja ta teorija za sedaj nedokazana oz. je viri ne podpirajo.
Najnovejše raziskave kažejo, da lahko z veliko gotovostjo za prvega Auersperga štejemo Engelberona, ki je omenjen v listini iz 1062. Vendar ostaja za sedaj prvi, v virih nedvoumno izpričani Turjaški, Engelbert, ki je kot svobodni gospod naveden kot priča v listini iz 1162. Od članov svobodnega rodu Turjaških se pozneje eden omenja kot udeleženec pete križarske vojne v začetku 13. stoletja, drugi pa kot udeleženec domnevnega viteškega turnirja v Brežah 1224.
Auerspergi so sredi 13. stoletja iz še vedno ne povsem pojasnjenih razlogov izgubili svobodni status. Na ta prelom prva opozori druga ustanovna listina Bernarda Spanheimskega za kostanjeviški samostan iz 1249, v kateri je med pričami na petem mestu omenjen nobilis puer de Owersperch, druga dva Turjaška, ki sta prav tako navedena med pričami, Herbard in Majnhalm, pa stojita precej nižje. Zelo verjetno gre pri tem skrivnostnem dečku za zadnjega pripadnika starega rodu. Vendar pa je bil očitno plemeniti turjaški deček še zelo mlad, saj se pojavlja brez imena, pa tudi poznejše listine njegovega imena in statusa ne navajajo. Zato je skoraj gotovo, da je kmalu po 1249 umrl, z njim pa je dokončno ugasnil tudi njegov svobodni rod.
Osebe, ki se od takrat dalje pojavljajo v listinah in imajo pridevek Turjaški, očitno niso več pripadale višjemu plemstvu, ampak so izgubile visok družbeni položaj. Postali so nesvobodni ministeriali, s tem pa so se spustili po plemiški hierarhični lestvici. Kljub temu gre verjetno med obema vejama za rodbinsko povezavo. Novi rod je namreč od starega podedoval ime, grad, grb in nekaj posesti. Večino stare turjaške posesti, v zgodovinopisju imenovane tudi pragospostvo Ribnica, ki je kasneje razpadlo na gospostva Poljane, Čušperk, Kostel, Ribnica in Kočevje, so namreč podedovali gospodje Ortenburški, medtem ko so novi Turjaški skupaj z gradom prevzeli le manjši del posesti. Morda je šlo v primeru ministerialnih Turjaških za nezakonsko vejo ali pa vejo, ki je izvirala od dveh, po plemiški hierarhiji neenakovrednih zakonskih partnerjev.
Toda družina je pokazala veliko sposobnost prilagajanja in pragmatizma in si je v sporih za oblast vedno znala izbrati pravo stran. Sprva so bili trdno na strani Spanheimov, od 1335 pa na strani Habsburžanov. Pod njihovim okriljem so Turjaški počasi prevzemali tudi pomembne službe. Viljem I. (umrl 1400) je postal okoli 1384 namestnik glavarja v Trstu, njegova žena Elizabeta Čreteška pa je po stopinjah svoje istoimenske matere postala dvorna dama pri Cimburgi Mazovski, materi bodočega cesarja Friderika III. V začetku 15. stoletja so Auerspergi prvič prevzeli mesto kranjskega deželnega glavarja (Jurij II. – umrl okrog 1428), 1407 so dobili naziv kranjskih dednih deželnih komornikov in 1463 še naziv kranjskih dednih deželnih maršalov. V naslednjih stoletjih so člani turjaške rodbine večkrat zasedali mesto kranjskih deželnih upraviteljev in upravnikov, kar devet članov turjaške rodbine pa je v obdobju stanovske uprave opravljalo najvišjo stanovsko funkcijo deželnega glavarja. Od 17. stoletja dalje je bilo več Auerspergov na Kranjskem izvoljenih med stanovske poverjenike, ki so predstavljali izvršilni organ deželnih stanov. Nekateri med njimi so se povzpeli do mesta predsednika omenjenega organa.
Turjaški se niso dvigovali le politično, temveč tudi gospodarsko. Pri tem so po eni strani spretno izkoriščali deželne gospode, ki so jim v zameno za zvestobo podeljevali različne fevde, po drugi strani pa so se tudi pametno poročali. Tako je npr. konec 13. stoletja v njihove roke prišel del Hmeljnika, nekaj desetletij kasneje pa še Gradac v Beli krajini, Rožek in Sovinjak v Istri ter del Otočca. Tudi število rodbinskih članov se je zelo povečalo, stranske veje so se razširile predvsem po Dolenjski. Konec 14. in v začetku 15. stoletja tako lahko najdemo člane stranskih turjaških vej raztresene po številnih dvorih na Dolenjskem (Iška vas, Račna pri Grosupljem, Prapreče pri Šentjerneju, Jelša, Prežek, Žapuže ...). Eden izmed teh članov je bil tudi Jakob (umrl 1499) – verjetno je bil nezakonski sin Herbarda Turjaškega (umrl okrog 1453) iz Mokronoga – župnik v Šentrupertu, dolenjski arhidiakon in prvi novomeški prošt. V 15. stoletju pa se rodbina tako posestno kot rodbinsko razširi tudi na Štajersko, Hrvaško in v Spodnjo Avstrijo.
Pridobitev obsežne dediščine po Šumberških 1443 je privedla 1467 do velike delitve premoženja in posesti v turjaški rodbini, katere posledica je bila cepitev rodbine na turjaško in šumberško vejo. Središče slednje sta predstavljala gradova Šumberk in Žužemberk, do svojega izumrtja ob začetku 17. stoletja pa je v plemiški družbi sodila višje kot turjaška veja. 1497 je cesar Maksimilijan Janeza Turjaškega (umrl 1529) iz šumberške veje in njegove potomce povzdignil med »praporščake« Svetega rimskega cesarstva in jih s tem dejansko povišal iz vitezov v gospode. Tako Janez kot že njegov stric Viljem (umrl okrog 1507), imenovan Bogati, sta zasedala mesto kranjskega deželnega glavarja; Viljem je bil nekaj časa tudi deželni vicedom. Janezov sin Volf Engelbert (umrl 1557) je bil znan kot zelo izobražen plemič in ljubitelj glasbe, ki so mu glasbena dela posvečali številni priznani glasbeniki tistega časa. Njegova sinova sta bila znana zlasti po vojaškem udejstvovanju proti Turkom – Janez (umrl 1580) kot poveljnik hrvaške Vojne krajine, Andrej (1557–1593) pa kot zmagovalec bitke pri Sisku. Šumberška veja je po moški strani izumrla v začetku 17. stoletja. Njena posest se je združila s posestjo glavne linije na Turjaku.
Do 16. stoletja, ko je velika večina srednjeveških plemiških rodbin že izumrla, so se povzpeli Auerspergi v sam vrh družbe na Kranjskem. Prav 16. stoletje predstavlja obdobje njihovega najbolj intenzivnega delovanja. V ta čas sodi tudi formalni povzdig Auerspergov med barone 1550. Eden najbolj znamenitih Turjaških tistega časa je bil Herbard (1528–1575), tragični junak bitke pri Budačkem 1575. Tudi več drugih članov rodbine Auersperg je posegalo po visokih položajih v vojski, npr. Herbard (1613–1669), začetnik veje na Šrajbarskem turnu, ki je bil tudi triindvajseti karlovški general. Prav vojaška obramba slovenskih dežel je ena glavnih zaslug rodbine Turjaških.
V 16. stoletju so bili Auerspergi ena vodilnih protestantskih rodbin na Kranjskem, ki je podpirala tudi književno udejstvovanje slovenskih protestantov. Po legendi naj bi na turjaškem gradu Jurij Dalmatin, nekaj časa predikant v Škocjanu pri Turjaku, prevedel Biblijo.
Poleg gradu Turjak je imela kranjska linija Auerspergov v Ljubljani palačo, ki jo je dal v 50. letih 17. stoletja grof Janez Andrej (1615–1664) temeljito prezidati in povečati. Njegovi potomci so delo nadaljevali, tako da je postala grofovska turjaška palača (danes stavba Mestnega muzeja Ljubljana) ena najbolj reprezentančnih stavb v Ljubljani; v njej je 1784 prenočeval tudi cesar Jožef II. Sin Janeza Andreja, Volf Engelbert mlajši (1641–1709), je sredi 17. stoletja kot študent na graški univerzi izdelal družabno igro z naslovom Orbis lusus seu lusus Geographicus. Njegova bogata žena Katarina Elizabeta, rojena grofica Trilleck (1647–1724), mu je prinesla doto v višini 100.000 goldinarjev. Z bogastvom si je lahko privoščil tudi zadovoljevanje svojih kulturnih potreb – znano je npr., da je skrivnostni slikar Almanach večkrat upodobil njega in člane njegove družine. Tako kot številni njegovi sodobniki je bil tudi Volf Engelbert mlajši član ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma, ki je združevala znanstvenike in javne delavce plemiškega rodu. Med člani omenjene družbe, ki je podpirala znanost in umetnost, je bilo poleg Volfa Engelberta še devet njegovih turjaških sorodnikov.
Z ljubljanskimi filharmoniki (Academia Philharmonicorum) je tesno povezano ime grofa Antona Jožefa s Križa pri Komendi (1696–1762), ki je 1742 postal njihov direktor. Po njegovi smrti je bila Academia odpravljena in šele ob koncu 18. stoletja je bila ustanovljena Filharmonična družba, katere člani so bili v začetku 19. stoletja tudi nekateri Auerspergi, npr. grof Rajmund (1773–1823), vnuk Antona Jožefa, in njegov sorodnik Aleksander (1770–1818) s Šrajbarskega turna (oče Anastazija Grüna).
Anton Jožef s Križa je bil poznan tudi kot bibliofil. Njegova knjižnica na gradu Križ je bila ena največjih knjižnic na takratnem Kranjskem. V zapuščinskem inventarju, ki je bil narejen ob njegovi smrti 1762, je zabeleženih skoraj 1200 knjig najrazličnejših vsebin.
Umetniško nadarjen je bil tudi grof Sigmund (1757–1803) iz štajerske veje Kirchberg am Wald. Izpod njegovega peresa je prišlo več pesmi (na primer melanholična balada z naslovom Mein Aufenthalt in Ober Radkerspurg im Herbste 1794), najbolj znan pa je po svojem dnevniku o razmerah v Gradcu med francosko okupacijo med 29. marcem in 4. majem 1797. Na Mokricah je kot amaterski slikar ustvarjal Gustav (1815–80); nekaj njegovih krajin hrani tudi Posavski muzej v Brežicah.
Iz veje na Šrajbarskem turnu je bil najbolj poznan grof Anton Aleksander (1806–76), ki je pesnil pod psevdonimom Anastasius Grün. Grünova žena Marija, rojena grofica Attems (1816–80), pa je bila znamenita slikarka tihožitij.
Auerspergi so sodili med največje zemljiške posestnike na nekdanjem Kranjskem. Od 17. stoletja dalje se znotraj glavne kranjske grofovske linije Auerspergov postopoma oblikujejo samostojne veje, imenovane po raznih gospostvih na Kranjskem in v Avstriji, ki so bila v rokah rodbine. To so poleg glavne veje na Turjaku še veje na Igu, Kirchbergu am Wald na avstrijskem Štajerskem, Mokricah, Čušperku, Križu pri Komendi, Lanšprežu, Šrajbarskem turnu (s Krškim) in Veliki vasi pri Krškem. Auerspergi so v začetku 18. stoletja gospodovali tudi na gospostvu Sevnica, čeprav niso bili njegovi lastniki, ampak so bili upravičeni le do uživanja njegovih donosov.
Najpomembnejša posest je bila nedvomno turjaško gospostvo, ki je bilo 1739 po določilih oporoke Adama Antona Sigfrida (1676–1739) spremenjeno v fidejkomis; ta je obsegal še pridruženi imenji Ortnek, Poljane, Namršelj, gospostvo Nadlišek z metliškimi in črnomaljskimi imenji, imenje Mokronog in palačo v Ljubljani. Fidejkomis je bil odpravljen po koncu prve svetovne vojne, posest pa je takrat močno prizadela agrarna reforma, ki je Auerspergom odvzela precej gozdov. Z gospostvom na Igu je povezan znameniti kmečki upor 1848, v katerem so ižanski kmetje delno uničili grad in požgali grajski arhiv.
Danes od celotne grofovske linije na Kranjskem obstaja le še nekaj članov glavne veje s Turjaka, ostale pa so po moški strani vse izumrle, s smrtjo grofa Emila (1916–2003) je nazadnje izumrla veja, imenovana po Veliki vasi.
Auerspergi so bili v srednjem veku pretežno pokopani v Stični, kjer so imeli od 14. stoletja lastno grobnico, ali pa v župnijski cerkvi Škocjan pri Turjaku. V novem veku je njihova rodbinska grobnica postala kapela sv. Antona Padovanskega pri ljubljanskih frančiškanih. Po 1784, ko so se frančiškani preselili v izpraznjeni avguštinski samostan, stara stavba frančiškanskega samostana pa je bila spremenjena v licej, si je veja s Turjaka za kraj pokopa izbrala kapelo, posvečeno Mariji Dobrega sveta na turjaškem pokopališču. V kapeli je tudi srce grofa Hanna (1838–61), ki je bil ubit v Gaeti med vojno za združitev Italije. Od 20. let 20. stoletja na pokopališču stoji nova samostojna grobnica, v kateri so pokopani zadnji turjaški Auerspergi. Pomembno zadnje počivališče Auerspergov je tudi mavzolej ob Šrajbarskem turnu, ki ga je za pesnika Anastazija Grüna dala postaviti njegova vdova Marija Attems. V mavzoleju so poleg Auerspergov pokopani tudi njihovi sorodniki baroni Gagerni.
V začetku 17. stoletja, ko sta si brata Herbard (1574–1618) in Ditrih (1578–1634) s Turjaka razdelila združeno turjaško-šumberško posest, se je osnovala knežja linija Auerspergov. Glavna turjaška linija se je tako znova razcepila na dve veji – glavno turjaško in (novo) šumberško. Ditrih kot predstavnik šumberške veje je 1625 prestopil v katoliško vero in družini prinesel povzdig med grofe. Njegov najstarejši sin je bil Volf Engelbert (1610–73), kranjski deželni glavar in mecen, najmlajši pa Janez Vajkard (1615–77), vzgojitelj prestolonaslednika Ferdinanda IV. in minister na cesarskem dvoru, ki ga je 1653 cesar Ferdinand III. povzdignil med državne kneze. Na ta način se je od glavne turjaške linije odcepila t. i. knežja linija, ki obstaja še danes. Nekaj časa je bil Janez Vajkard ena najmočnejših figur na cesarskem dvoru, sodeloval je pri številnih diplomatskih misijah, tudi pri sklenitvi vestfalskega miru in pri poskusih zagotovitve španske krone habsburški dinastiji. Ko pa se je v želji po kardinalskem nazivu povezal s francoskim kraljem Ludvikom XIV., je padel v nemilost pri novem cesarju Leopoldu I. Ta ga je najprej pregnal v Wels, pozneje pa mu je dovolil, da se umakne na svoje kranjske posesti. Živel je v Ljubljani in Žužemberku ter tam umrl.
Ob povzdigu med državne kneze je Janez Vajkard od cesarja prejel grofijo in gradiščanstvo Wels v Zgornji Avstriji ter pravico do kovanja lastnega denarja. Deset let pozneje (1663) pa je Janez Vajkard od nadvojvode Sigismunda Franca Tirolskega kupil švabsko grofijo Tengen (skupaj s pripadajočo deželno grofijo Nellenburg), ki je postala državno neposredna poknežena grofija. Po svojem starejšem neporočenem bratu Volfu Engelbertu je podedoval vso kranjsko posest, med katero so sodili grofija Kočevje (skupaj z mestom, ki od 1667 ni bilo več deželnoknežje, temveč v lasti Auerspergov), Žužemberk, Poljane, Višnja Gora, gradiča Kozjak in Mala vas pri Dobrniču ter zdravilni vrelci v Dolenjskih Toplicah. V Istri je 1665 najprej kupil gospostvo Pazin, leto pozneje pa še gospostvi Paz in Belaj. V njegovih rokah se je znašlo tudi istrsko gospostvo Kršan, ki ga je kasneje inkorporiral v pazinsko grofijo. 1669 je od kneza Eggenberga kupil še notranjska gospostva Postojna, Lož in Snežnik. Pomembni ozemeljski pridobitvi sta bili tudi šlezijski vojvodstvi – Münsterberg in Frankenstein (danes Ziębice in Ząbkowice Śląskie na Poljskem) – ki ju je Janez Vajkard prejel neposredno po smrti svojega varovanca, prestolonaslednika Ferdinanda. Slednji se je želel z omenjenima vojvodstvoma osebno zahvaliti svojemu učitelju in vzgojitelju za ves njegov trud. Nekaj dni pred svojo smrtjo je Janez Vajkard vso svojo posest spremenil v fidejkomis, ki je do konca prve svetovne vojne prehajal v roke vsakokratnega kneza Auersperga. 1791 sta se iz omenjenega fidejkomisa izločili šlezijski vojvodstvi, ki ju je knez Karel Jožef (1720–1800) prodal pruskemu kralju Frideriku Viljemu II. Cesar Leopold II. je zato v zameno v vojvodstvo povzdignil grofijo Kočevje in od takrat dalje je vsakokratni knez nosil tudi naziv kočevskega vojvode.
Med nepremičninami na Kranjskem, ki jih je Janez Vajkard podedoval po bratu Volfu Engelbertu, je bila tudi palača na Novem trgu v Ljubljani, ki se je od takrat dalje imenovala knežja palača (tudi knežji dvorec). Bila je ena najlepših stavb v Ljubljani, v kateri sta bila tudi bogat arhiv in obsežna knjižnica, katere začetki so segali še v srednji vek. Palača je bila močno poškodovana v ljubljanskem potresu 1895, zato so jo podrli (na njenem mestu danes stoji stavba Narodne in univerzitetne knjižnice). Knezi so arhiv in knjižnico odpeljali v gornjeavstrijski grad Losensteinleiten, od tam pa je arhiv romal v dunajski državni arhiv (Österreichisches Staatsarchiv - Haus-, Hof- und Staatsarchiv), knjižnica pa je bila 1982 razprodana na dražbi.
Knežjo linijo je po smrti Janeza Vajkarda nadaljeval najprej njegov najstarejši sin Ferdinand (1655–1706), ki mu je Janez Ludvik Schönleben posvetil svojo genealogijo Auerspergov iz 1681, za njim pa njegov brat Franc Karel (1660–1713), ki je bil karlovški general. V čas njegovega naslednika kneza Henrika (1697–1783) sodi spor glede Čabra, ki je sprva pripadal kočevskemu gospostvu, a so ga grofje Zrinjski in njihovi sorodniki Frankopani nasilno odtrgali od Kranjske in je postal del Hrvaške. Od sinov kneza Henrika je drugorojeni Janez Adam (1721–95) razširil rodbinsko posest na Češko in kupil ter preuredil t. i. palačo Auersperg na Dunaju, ki stoji še danes, čeprav ni več v rodbinski lasti. S prvorojencem Karlom Jožefom (1720–1800) pa je povezana pomembna gospodarska pridobitev na Kranjskem – železarna na Dvoru pri Žužemberku. Že oče, knez Henrik, je 1763 iz Prage poslal prošnjo, da bi na svojem fidejkomisnem posestvu Žužemberk postavil železarno, a je moral zaradi hudega odpora drugih kranjskih železarjev prošnjo umakniti. Trideset let pozneje je kranjska rudarska oblast poslala ponudbo njegovemu sinu knezu Karlu Jožefu, naj vendarle uresniči zamisel svojega očeta. Knez je januarja 1795 res zaprosil za koncesijo in jo utemeljil s podatkom, da je takšen obrat v Žužemberku potreben, ker njegovi tamkajšnji podložniki zaradi revščine bežijo na Hrvaško. Mesec dni kasneje je knez prejel koncesijo in dobro leto zatem je knežja železarna na Dvoru začela obratovati.
Knežji liniji Auerspergov je pripadal lavantinski, krški in passauski knezoškof in kardinal Jožef Franc (1734–95), ki je v času jožefinskih reform zaman skušal preprečiti razkosanje passauske škofije. Njegov mlajši brat Alojz (1747–1817) je kot komtur križniškega reda deloval v Brežah, Veliki Nedelji in Ljubljani.
V 19. stoletju sta dva kneza Auersperga – brata Karel Viljem (Carlos) (1814–91) in Adolf (1821–85) – zasedala mesto ministrskega predsednika. Prvi je kot liberalni politik v javnosti začel nastopati že v 40. letih 19. stoletja, 1861 ob obnovi ustavnega življenja je zasedel mesto predsednika gosposke zbornice, konec decembra 1867 pa je postal ministrski predsednik prve avstrijske vlade po uvedbi dualizma. V vladi je bil eden redkih predstavnikov aristokracije, saj je večina ministrov izhajala iz meščanskih vrst, zato je bil njegov kabinet poznan kot »meščanska vlada«. Septembra 1868 je s svoje funkcije odstopil predvsem zaradi nasprotovanja politiki zunanjega ministra, barona Beusta. Knez Carlos Auersperg je bil med Slovenci zaradi svoje liberalne politike precej nepriljubljen. Bil je predsednik deželnega komiteja za izgradnjo dolenjske železnice in si je prizadeval, da bi železniška povezava Ljubljana–Karlovec tekla ob zgornji Krki. V to so ga silile zastarele ali celo neobstoječe prometne povezave do njegove železarne na Dvoru, ki je izgubljala boj z modernejšo in rentabilnejšo konkurenco. Njegova prizadevanja so bila neuspešna, saj so jih ovirali slovenski politiki, ki so v železarni videli predvsem nemški oz. tuj kapital. Leto dni po knezovi smrti je morala železarna na Dvoru zapreti svoja vrata.
Carlosov mlajši brat Adolf sicer ni imel neposredne povezave s slovenskim ozemljem, je pa na Slovence toliko bolj vplivalo desetletje (1871–79) njegovega predsedovanja ministrskemu kabinetu, t. i. obdobje Auersperg-Lasserjevega režima, ki je bilo zaradi svoje liberalne naravnanosti težko obdobje za vse nenemške narode v monarhiji. Omenjeno obdobje so zaznamovali cenzura tiska, množično premeščanje državnih uradnikov na razne konce monarhije, s čimer so pospeševali germanizacijo, pomembno jabolko spora med liberalci in konservativci pa je bila tudi volilna reforma, ki je uvedla direktne volitve v državni zbor in s tem zmanjšala vlogo deželnih zborov. Ko so na volitvah 1877 liberalci izgubili večino v parlamentu, je Adolf Auersperg ponudil svoj odstop, ki ga je cesar sprejel februarja 1879.
Adolfov starejši sin Karel (1859–1927) je bil zadnji kočevski vojvoda in je bil za razliko od prejšnjih kočevskih gospodarjev veliko bolj prisoten in aktiven v dogajanju na Kočevskem. Predvsem je skrbel za obsežne kočevske gozdove, ki so na območju Gotenice, Fridrihštajna in Roga obsegali več kot 18.000 hektarjev in so pokrivali 96 odstotkov knežje zemlje. Knez je imel v lasti tudi štiri žage – v Travniku, Rogu, Jelendolu in Glažuti. Upravna centra sta bila gozdna urada v Kočevju in Soteski, nadrejeni organ pa je bil knežji upravno-ekonomski center v češkem Vlašimu. Knez Karel je bil tudi velik zaščitnik kočevskih Nemcev in v obdobju 1907–11 celo njihov poslanec v državnem zboru. Od 1885 je bil tudi protektor Podpornega društva za siromašne učence kočevske gimnazije in tudi sicer je zelo podpiral nemško šolstvo na Kočevskem. Bil je tudi dobrotnik bolnišnice v Kandiji in frančiškanskega samostana v Novem mestu. V 90. letih 19. stoletja je zašel v politiko in bil nekaj časa podpredsednik gosposke zbornice. Politično je pripadal liberalni levici, kasneje pa se je njegov nazor počasi premaknil v desno. Po prvi svetovni vojni ni hotel sprejeti jugoslovanskega državljanstva, ampak je obdržal avstrijskega. Knežje kočevsko veleposestvo je v Kraljevini Jugoslaviji najprej izgubilo naravo fidejkomisa, nato pa prešlo pod državno nadzorstvo in bilo podvrženo agrarni reformi in razlastitvi. V končni fazi se je kočevska veleposest knezov Auerspergov ob koncu 30. let 20. stoletja s prvotnih 23.000 hektarjev skrčila na nekaj več kot 5.000 hektarjev. Obdržati so smeli tudi gradova v Kočevju in Žužemberku.
1939 je ostanke nekoč obsežne kočevske veleposesti prevzel knez Karl Adolf (1915–2006). Na njej je ustanovil dve podjetji: Šumska industrija Karla Adolfa Auersperga v Kočevju in Gozdni urad Karla Adolfa Auersperga v Kočevju. V bližini Grčaric, na hribu Strmec pri Jelendolu je tik pred vojno začel graditi velik grad, imenovan Vierköpfl, a objekt zaradi vojne in povojnih dogodkov ni bil nikoli dokončan. Jeseni 1944 je Karl Adolf skrčil poslovanje obeh podjetij, 21. novembra istega leta pa je bilo po sklepu AVNOJ-a premoženje knezov zaplenjeno. Kočevski grad, upravno središče kočevske veleposesti, je bil med vojno bombardiran in uničen. Vladavina Auerspergov na Kočevskem, ki je trajala skoraj tri stoletja, je bila končana za vedno. Karl Adolf se je po vojni preselil v Južno Ameriko, v Urugvaj, kjer še danes živi večina njegovih potomcev.
V času svoje mladoletnosti je bil knez Karl Adolf pod skrbništvom svojega strica princa Karla Auersperg-Breunnerja (1895–1980), lastnika alodialnega posestva v Soteski na Dolenjskem, ki je skušal z vsemi pravnimi sredstvi (njegov zastopnik je bil Fritz Luckmann) pred agrarno reformo rešiti čim več knežje posesti. Med drugo svetovno vojno se je njegova družina znašla med nakovalom slovenskega partizanstva in kladivom italijanske okupacijske oblasti, zato je bila prisiljena za vedno zapustiti Sotesko (ki je bila nato požgana) in se umakniti v tujino. Danes del njegovih potomcev živi v Avstriji, zlasti na gradu Wald pri St. Pöltnu, drugi del pa še vedno v Argentini.
Na Slovenskem je bil iz glavne knežje linije ob koncu 19. stoletja prisoten še princ Franc (1869–1918). 1895 je kupil Radeče in Svibno na Kranjskem in Zgornjo Sevnico na Štajerskem, a so mu zaradi kvartopirskih dolgov obe posestvi že naslednjega leta zaplenili in prodali. Pred upniki se je umaknil v ZDA, tam študiral medicino in postal priznan zdravnik v New Yorku.
Danes poleg glavne, kočevske linije knezov Auerspergov obstaja še mlajša linija, imenovana po gradu Weitwörth blizu Salzburga. Nekateri njeni člani nosijo dvojno ime Auersperg-Trautson. Ostale veje – imenovane po čeških gradovih Žlebý in Zelená Hora ter Přestavlky (grofovska veja knežje linije) – so po moški strani izumrle.
Izumrla pa je tudi t. i. avstrijska linija Auerspergov, ki jo je v drugi polovici 15. stoletja osnoval Volker (1443–1508). Volker je kot najmlajši od bratov iz glavne turjaške linije pri delitvi rodbinske posesti ostal bolj ali manj praznih rok, saj je celotna posest ostala v lasti njegovega starejšega brata Pankraca (1441–96). Volkerju je pripadel le del ižanskega gospostva. Zato se je usmeril v Spodnjo Avstrijo (njegova prva povezava s Spodnjo Avstrijo je bil njegov bratranec Viljem (umrl okrog 1507), ki je 1470 od cesarja Friderika III. za posojenih 1500 goldinarjev dobil v zastavo spodnjeavstrijsko gospostvo Krumau am Kamp skupaj s trgom Neupölla) in se tam poročil z Margareto (umrla 1510), edinko Volfganga pl. Wolfsteina. S tem se je osnovala avstrijska ali po svojem ustanovitelju imenovana tudi volkardinska linija Auerspergov, katere središče je bilo gospostvo Purgstall. Tudi ta veja je dosegla baronski in grofovski naziv, a nekoliko pozneje kot kranjska, saj se je bila pozneje pripravljena odreči protestantizmu. Omenjena linija se je močno razvejala po Spodnji Avstriji, kjer je imela v lasti tudi gospostva Peilenstein, Wieselburg, Wolfpassing, Senftenegg in Waasen. Med člani avstrijske grofovske linije so bili najznamenitejši: Jožef (1767–1829) s češkega gospostva Hřebeny kot eden vodilnih čeških razsvetljencev in osebni Goethejev prijatelj, topniški general Gotfrid (1818–93) in njegov sin Leopold (1855–1918), minister za poljedelstvo in član gosposke zbornice. Avstrijska oz. volkardinska linija Auerspergov je v moški liniji izumrla z grofom Ferdinandom (1906–44).
Danes večina članov rodbine Auersperg živi v Avstriji, najdemo pa jih tudi v številnih drugih državah v Evropi in Severni ter Južni Ameriki. Na Slovenskem, v Ljubljani, živi samo še ena potomka te starodavne rodbine, Marija Auersperg, mednarodno priznana onkologinja.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine