Novi Slovenski biografski leksikon

Bil je prvi od petih otrok, potomec stare plemiške družine, ki je prišla na Kranjsko pred Habsburžani. Slovenščine se je naučil od poslov. Šolanje je začel na dunajskem Terezijanišču (1813), kjer je bil sošolec poznejšega hrvaškega bana Josipa Jelačića. 1817 ga je oče (ki je 1818 umrl) vpisal na vojaško akademijo, a je že januarja 1819 izstopil. Očim Leopold pl. Lichtenberg ga je junija 1819 vpisal na Klinkowströmov institut, kjer so rigidno prakticirali verske obrede, kar je Auersperga odbijalo in odtlej je do duhovnikov čutil odpor. Na inštitutu je spoznal Franceta Prešerna, ki je tu delal kot domači učitelj med svojim študijem (1822–24). Prešeren je Auerspergu posojal knjige, skupaj sta prebirala Valvasorjevo Slavo vojvodine Kranjske in v delih iskala navdih za lastne pesmi (Grün: Die Strombraut (Rečna nevesta), Prešeren: Povodni mož). Ko je Klinkowström odkril, da gojenec z učiteljevo pomočjo bere prepovedane knjige, je Prešerna odpustil. Oktobra 1824 je Auersperg zapustil zavod s spričevalom najboljšega med sošolci in istega leta pričel na Dunaju študirati pravo. Med študijem je obiskoval gledališča, kavarne, se spoprijateljil s pišočimi intelektualci Eduardom Bauernfeldom, Adolfom Bäuerlejem, Ernstom von Feuchterslebnom, Franzem Grillparzerjem, Franzem Hermannom von Hermannsthalom, Nikolausom Lenauom, Gabrielom Seidlom idr. 1825 je v reviji Wiener Theaterzeitung pod psevdonimom Anton Alexander Bergenau objavil pesmi Heinrich Frauenlob in Der Wahn (Norost). Druženje z intelektualci očimu ni bilo pogodu, zato ga je 1826 poslal študirat v Gradec. 1828 se je vrnil na Dunaj, kjer je ostal do 1830, o njegovi diplomi ni podatkov.

1831 je Auersperg prevzel dediščino, zadolženo posestvo Šrajbarski turn, ki je bilo dodatno obremenjeno s finančnimi zahtevami matere po izplačilu družinske dediščine. Auerspergu ga je v naslednjih letih uspelo gospodarsko in arhitekturno sanirati. 1839 se je poročil z grofico Marijo Attems (1816–80), slikarsko nadarjeno hčerko štajerskega deželnega glavarja grofa Ignacija Attemsa. Njene dote ni sprejel, da mu ne bi očitali koristoljubja. Februarja 1859 se je zakoncema rodil sin Teodor Ignacij, ki je v nesreči pri ježi umrl mlad, že maja 1881.

Auersperg je umrl 12. septembra 1876 v Gradcu, pokopan pa je v družinski grobnici pri Šrajbarskem turnu. Slovenski časniki skoraj niso poročali o Auerspergovi smrti. V oporoki je zapustil po dve štipendiji za revne nadarjene študente Kranjske in Štajerske. Zaradi liberalnih idej, ki niso bile v skladu z aristokratsko tradicijo Auerspergov, ga je družina že za življenja odklanjala. Po njegovi smrti so onemogočali dostop do zapuščine, ki jo sedaj hranijo razne knjižnice po vsej Evropi.

Priznanja: Maximilianovo odlikovanje (1853), častni meščan Dunaja (1864), častni doktor univerze na Dunaju (1865), veliki križ železnega kraljevega odlikovanja I. reda (1868), častni predsednik delegacije državnega zbora (1868), častni meščan Linza (1868), častni član avstrijske akademije znanosti (1871).

Auerspergovo literarno ustvarjanje je v predmarčni dobi ovirala cenzura, ki je onemogočala prost pretok informacij in svobodno ustvarjanje. 1826 je Auersperg začel s prevodi iz slovenščine ter dokončal zbirko Blätter der Liebe (Listi ljubezni). Prošnja cenzuri za objavo prevodov je na Dunaju ležala dve leti. Auersperg je 1830 izdal svoje delo v Stuttgartu pod psevdonimom Anastasius Grün. 1830 je potoval po Evropi, kar ga je zaznamovalo za vse življenje. Spoznal se je z nemškimi romantiki Gustavom Schwabom, Ludwigom Tieckom, Ludwigom Uhlandom, založnikom Johannom Friedrichom Cotto (pri njem je objavljal Goethe), kasneje tudi s Heinrichom Heinejem. Julijska revolucija 1830 ga je zvabila v Strasbourg in nanj napravila močan vtis. Po vrnitvi na Dunaj ga je policija opazovala in zabeležila izjavo, da so mu na tujem odstrli meglo, s katero so ga obdali doma. Marca 1831 je spesnil znamenito zbirko liberalnih pesmi Spaziergänge eines Wiener Poeten (Sprehodi dunajskega pesnika). V njih opeva osulo veličino Avstrije in govori o potrebnih reformah, o potencialu cesarstva, ki bi lahko postalo moralna in politična veličina svojega časa, če bi se cesar in politiki zavedali dolžnosti do ljudstva. Kritično se je lotil tudi duhovščine. Rokopis pesmi je izročil prijatelju, ki je odšel v Hamburg in poskrbel za izdajo. Tako je anonimno kot prva te vrste v predmarčnem obdobju 1831 v Hamburgu izšla zbirka političnih pesmi liberalnega grofa. Doživela je nezaslišan uspeh, saj je upesnila tisto, kar so mnogi čutili in mislili, vendar niso mogli in smeli izraziti. Doživela je devet »uradnih izdaj«, 1835 celo eno pariško. Številni posnemovalci so po njenem vzoru spesnili kasselske, berlinske, lvovske in tudi dunajske sprehode pesnika. Zbirko so poznali in cenili vidni pesniki predmarčne dobe. Knjižico so v Avstriji množično na skrivaj prepisovali in tihotapili po monarhiji. V znameniti pesmi zbirke Salonscene (Salonska scena) Auersperg obravnava Metternicha kot omikanega gospoda, lomilca ženskih src ter politika, ki se trdo pogaja z mogotci in nima posluha za ljudstvo. To pred njegovimi vrati zahteva: »Dürft' ich wohl so frei sein, frei zu sein?« (Bi si lahko dovolilo svobodo, biti prosto?) Pesem so objavili številni evropski časniki, neki londonski list je priobčil Metternichov življenjepis, ki so ga ilustrirali s prevodom te pesmi. Cesar Franc I. se je strinjal s tem, da je Metternich dobro opisan. Baje se je cesar tudi zamislil nad tu navedenim verzom.

Policija in cenzura sta si leta prizadevali odkriti Auerspergovo identiteto. Zasliševali so ga na Dunaju in v Ljubljani, mu tudi cenzurirali pisma. 16. marca 1838 ga je sprejel Metternich (skrit za vrati je prisluškoval policijski predsednik Sedlnitzky) in mu ukazal, naj preneha ustvarjati ali odide iz države. Maja istega leta ga je zaslišal še ljubljanski policijski predsednik Sicard. Oktobra je bil obsojen na denarno kazen, Auersperg se je pritožil, toda obsodba je bila januarja 1839 potrjena. Po nekaj opominih je kazen (ki jo je namenil ubožnici) tudi plačal.

Marca 1845 so intelektualci oblastem izročili »spomenico proti zdajšnjemu stanju cenzure v Avstriji«, ki jo je podpisal tudi Auersperg. V predmarčnem obdobju se je zavzemal za davčno reformo na Kranjskem, izdelal je tudi svoj predlog, ki pa zaradi posledic revolucije 1848 ni bil sprejet. Aprila 1848 je s 63 od 93 glasov na volitvah – proti so bili Slovenci, ki so se bali, da bo Nemška zveza postala zvezna država, ne pa zveza držav in bo nenaklonjena tako Avstriji kakor Slovencem – izvoljen v frankfurtski parlament. Mandat je sprejel pod pogojem, da ga odloži, če bo večina njegovih volivcev proti združenju z Nemčijo. Auersperg je postal član frankfurtskega parlamenta in že 11. aprila zahteval jamstvo za »nedotakljivost nacionalnosti avstrijskih Slovanov«. Dunajsko društvo »Slovenja« je zahtevalo uresničitev programa Zedinjena Slovenija, česar Auersperg ni odobraval, ker se je bal ruskega vpliva v tem delu Evrope. V peticiji An meine slovenischen Brüder (Mojim slovenskim bratom), ki jo je v nemščini objavil v posebni prilogi časnika Laibacher Zeitung (29. aprila), je zaman skušal prepričati Slovence, da se je treba zavzemati za politične pravice v parlamentu. V Frankfurtu je ostal tri mesece, ko ga je grozeči bankrot zaradi razpada sistema zemljiškega gospostva prisilil k vrnitvi. Frankfurtski parlament ga je razočaral (zaradi pretiranega teoretiziranja in spletk poslanskih kolegov), jeseni 1848 je odstopil kot poslanec tudi zato, ker je vedel, da ga večina Slovencev ne podpira. 1861–67 je postal poslanec veleposesti kranjskega deželnega zbora, 1861 je bil imenovan za dosmrtnega člana gosposke zbornice na Dunaju. 12. februarja 1866 je govoril pred kranjskim deželnim zborom. V govoru se je uspešno postavil proti zahtevi Slovencev po uvedbi slovenskega jezika v osnovne šole ter dvojezičnosti v srednje, češ da ni učbenikov v slovenščini (bila sta zgolj dva, za zoologijo in botaniko). Poudaril je višjo razvitost nemškega jezika in kulture v primerjavi s slovensko. Bil je trdnega prepričanja, da to ni čudno in nečastno, saj je Slovencev veliko manj od Nemcev. Ker je imel Slovence za sposobne, je tudi menil, da bodo zamujeno s pomočjo nemške kulture nadoknadili. To so mu Slovenci zelo zamerili. 1867 se je zaradi sporov s Slovenci dal izvoliti za poslanca štajerskega deželnega zbora.

Vsa Auerspergova dela, večina uspešnic, je izšla najprej v Nemčiji, delno pod psevdonimom, delno pod pravim imenom: Der letzte Ritter : Romanzenkranz (Poslednji vitez : venec romanc, 1831), politične pesmi Schutt (Drobir, 1835; pesem Fünf Ostern (Pet Velikih noči), v kateri je tematiziral kruto politiko Rimljanov do Judov, se je kljub prepovedi odlično prodajala v Avstriji; Gedichte (Pesmi, 1837), Nibelungen im Frack. Ein Gedicht (Nibelungi v fraku. Pesem, 1843), Pfaff von Kahlenberg. Ein ländliches Gedicht (1850, Far iz Kahlenberga. Podeželska pesem), Robin Hood. Ein Balladenkranz nach altenglischen Volksliedern (Robin Hood. Baladni venec po staroangleških ljudskih pesmih, 1864), In der Veranda. Eine dichterische Nachlese (Na verandi. Pesniški izbor, 1876). Uredil in izdal ter s študijo opremil je Nikolaus Lenau's dichterischer Nachlaß (Nikolausa Lenaua pesniška zapuščina, 1851) ter Nikolaus Lenaus sämmtliche Werke in vier Bänden (Nikolausa Lenaua zbrana dela v štirih zvezkih, 1854). Nekaj Auerspergovih del je prevedenih v angleščino, danščino, esperanto, francoščino, italijanščino, latinščino, ruščino, slovenščino (France Prešeren, Karel Dežman) in švedščino.

Na pozitiven slovenski odnos do Auersperga so najbolj vplivali njegovi prevodi slovenskih ljudskih pesmi. Posamezni prevodi so izšli v revijalnem tisku, zbirka Volkslieder aus Krain (Kranjske ljudske pesmi) pa 1850 v Leipzigu (prvi ponatis 1987 pri založbi ddr. Rudolf Trofenik, München). Auersperg je spesnil Nachruf an Preschérn (Nekrolog Prešernu), kjer ga opeva kot svojega učitelja. Ugotovil je, da so Slovenci z njim izgubili vizionarja. Ni se izognil narodnostnim nesoglasjem med Nemci in Slovenci, obžaloval je njihovo neslogo. Pesem je hotel objaviti v Ostdeutsche Post, vendar je urednik Ignaz Kuranda objavo odklonil. Prvič je bila objavljena v Vodnikovem spomeniku 1859 pod uredništvom Etbina Henrika Coste, poznejšega ljubljanskega župana. Auersperg je z nepovratnimi sredstvi redno podpiral pisateljske kolege, tudi s Kranjske (Petra Pavla pl. Radicsa, Leopolda Kordescha, Josipa Cimpermana). Na slovensko odklanjanje Auersperga, ki se je imel za Kranjca, je pozneje vplival Auerspergov negativen odnos do uvedbe slovenščine v šole in odklanjanje programa Zedinjene Slovenije. Po Auerspergovi smrti so že v 1876 Novi trg v Ljubljani preimenovali v Turjaški trg, čemur so Slovenci zaman nasprotovali. Prav tako so 1886 Slovenci nasprotovali postavitvi spominskega obeležja pri Auerspergovi rojstni hiši na vogalu Križank. Ob odkritju obeležja so izbruhnili nemiri med Nemci in Slovenci, tako da so morale posredovati oborožene sile. 8. januarja 1919 je bila spominska plošča odstranjena, nadomestil jo je Marijin relief.

Dela

  • Blätter der Liebe, Stuttgart, 1830.
  • Der letzte Ritter. Romanzenkranz, München, 1830.
  • Spaziergänge eines Wiener Poeten [anonimno], Hamburg, 1831.
  • Schutt, Leipzig, 1835.
  • Gedichte, Leipzig, 1837.
  • Nibelungen im Frack. Ein Gedicht, Leipzig, 1843.
  • Pfaff von Kahlenberg. Ein ländliches Gedicht, Leipzig, 1850.
  • Volkslieder aus Krain, Leipzig, 1850 (prevod, v nemščini).
  • Nikolaus Lenau's dichterischer Nachlaß, Stuttgart, 1851 (uredništvo, s predgovorom).
  • Nikolaus Lenaus sämmtliche Werke in vier Bänden, Stuttgart, Augsburg, 1854 (uredništvo, s predgovorom).
  • Nachruf an Preschern, Vodnik-Album, Ljubljana, 1859, 96–97.
  • Robin Hood. Ein Balladenkranz nach altenglischen Volksliedern, Stuttgart, 1864.
  • In der Veranda. Eine dichterische Nachlese, Berlin, 1876.

Publicistika

  • An meine slovenischen Brüder, Laibacher Zeitung, Besondere Beilage, 29. 4. 1848.
  • Antwort auf das Offene Sendschreiben des Vereines »Slovenja« in Wien, Stiria, 13. 5. in 16. 5. 1848.

Viri in literatura

  • Gradivo o Auerspergu in zapuščina: NUK.
  • Narodni muzej Slovenije.
  • Nacionalna i sveučilišna knjižnica Zagreb.
  • Karl-Franzens-Universität Graz.
  • Institut für Germanistik Graz.
  • Steiermärkische Landesbibliothek Graz.
  • Wienbibliothek Rathaus Wien.
  • Österreichische Nationalbibliothek Handschriften- und Inkunabelsammlung Wien.
  • Universitätsbibliothek Tübingen.
  • Stiftung Weimarer Klassik Goethe- und Schiller-Archiv Weimar.
  • Herzog-August-Bibliothek Wolfenbüttel.
  • Polska Akademie Nauk Biblioteka Kórnicka Kórnik-Zamek in drugod.
  • SBL.
  • Enciklopedija Slovenije.
  • Enciklopedija Jugoslavije.
  • Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich, Wien, 1856.
  • Slovenska književnost, Ljubljana, 1982, 19962.
  • Peter von Radics: Anastasius Grün und seine Heimath, Festschrift zum 70jährigen Jubiläum des Dichters (11. April 1876), Stuttgart, 1876.
  • Anastasius Grüns gesammelte Werke, Berlin, 1877.
  • Peter von Radics: Anastasius Grün, Verschollenes und Vergilbtes aus dessen Leben und Wirken, Leipzig, 1879.
  • Anastasius Grüns sämtliche Werke, 10 zvezkov, Leipzig, 1906.
  • Anton Auerspergs politische Reden und Schriften, Dunaj, 1906.
  • Vinko Zupan: Anastasius Grüns Beziehungen zur slovenischen Literatur, Graz, 1908 (doktorska disertacija).
  • Anastasius Grüns Werke in sechs Teilen, Berlin, Leipzig, Wien, Stuttgart, 1909 (uredil, predgovor, opombe Eduard Castle).
  • Peter Sernetz: Anastasius Grün als Übersetzer slovenischer Volsklieder, Graz, 1932 (doktorska disertacija).
  • Breda Požar: Anastasius Grün in Slovenci, Maribor, 1970.
  • Vasilij Melik: A. A. Auersperg in slovenski narod, Zgodovinski časopis, 41, 1987, 285–295.
  • Anastasius Grün und die politische Dichtung im Vormärz, München, 1995.
  • Dragan Matić: Odkritje spomenika Antonu Aleksandru Auerspergu, Slovenska kronika XIX. stoletja, Ljubljana, 2001–2003, 53–54.
  • Miha Preinfalk: Auerspergi. Po sledeh mogočnega tura, Ljubljana, 2005.
  • Mira Miladinović Zalaznik: Anastasius Grün (Anton Alexander Graf Auersperg, 1806–1876) und sein Krainer Zeitgenosse Leopold Kordesch (1808–1879), Charles Sealsfield im Schweizer Exil 1831–1864. Republikanisches Refugium und internationale Literatenkarriere, Dunaj, 2008, 295–311.
  • Mira Miladinović Zalaznik: Anton Alexander Graf Auersperg (1806–1876) – der Vormärzdichter Anastasius Grün und sein Verhältnis zu Slowenen, Estudios filolologicos alemanes (Sevilla), 15, 2008, 471–484.
  • Mira Miladinović Zalaznik: Anastasius Grün und das Vereinte Slowenien, Germanistische Mitteilungen, 67, 2008, 51–63.
  • Mira Miladinović Zalaznik: Anton Alexander Graf Auersperg (Anastasius Grün) und die Krainer Slowenen, Deutsch-slowenische literarische Wechselbeziehungen 2, Leopold Kordesch und seine Zeit, Ljubljana, 2008, 148–168.
  • Anton Aleksander grof Auersperg – Anastazij Grün : razprave, Ljubljana, 2009.
  • So eine Art lyrisches Kaffeehaus. Briefwechsel Anastasius Grün mit dem Weidmann-Verlag 1832–1876, Wien, Köln, Weimar, 2009.
  • Dietmar Scharmitzer: Anastasius Grün (1806–1876) : Leben und Werk, Wien, 2010.
  • Miha Preinfalk: Pesnik, slikarka in glasbenik : oporoke treh Auerspergov s Šrajbarskega turna, Kronika, 61, 2013, 85–104.
Miladinović Zalaznik, Mira: Auersperg, Marija Anton Aleksander, grof (1806–1876). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi131820/#novi-slovenski-biografski-leksikon (22. oktober 2017). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 1. zv. A. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Slovenski biografski leksikon

Auersperg Anton (Anastasius Grün), nemški pesnik in politik, r. 11. apr. 1806 v Ljubljani, u. 12. sept. 1876 v Gradcu. Izhajal je po očetu in materi iz starega nemškega plemstva, ki je ostalo kljub večstoletnemu bivanju med slovenskimi podložniki v prvotni svoji nemški jezikovno-kulturni sferi, študiral na Dunaju 1813–15 v Terezijanišču, 1815–17 na gimnaziji, 1817–18 v vojaški akademiji, 1819–24 v Klinkowströmovem zavodu (tu mu je bil 1820 menda Jožef Orel kratek čas učitelj za »kranjski jezik«, Prešeren pa najbrž več let in vsaj do zač. 1824 liberalen vzgojitelj, ki je puščal gojencu celo ključ do svoje privatne biblijoteke) in 1824 do 1826 filozofijo, jus v Gradcu in na Dunaju, od 1830 živel navadno poleti na svoji kranjski graščini Thurn am Hart ali na potovanjih, pozimi na Dunaju in v Gradcu, kjer je zadnja leta vedno češče ostajal. Kar si je bil pridobil slovenščine za deške dobe v občevanju s posli, je že v prvih dunajskih letih pozabil, pri učitelju 1820 je po vsej priliki le malo pridobil (s Prešernom sta govorila, kakor vse kaže, le nemški), pač pa si je po povratku na posestvo jezik podložnikov za silo zopet osvojil. Poznanje Valvasorja, ki ga je čital skupaj s Prešernom, in nekak pokrajinski kranjski patrijotizem, se odražata pač v nekaterih izmed prvih pesnitev, sicer so pa v originalnih pesmih le redke zveze z njegovo rojstno deželo (Blätter d. Liebe 1830, Der letzte Ritter 1830, Spaziergänge eines Wiener Poeten 1831, Schutt 1835, Gedichte 1837, Nibelungen im Frack 1843, Pfaff von Kahlenberg 1850, In der Veranda 1876). Res približal se je Slovencem v zanimanju za njihovo narodno pesem. Neposredni vzrok je dal menda nadvojvoda Ivan v prvi pol. 1832 v Gradcu, ko ga je angažiral za pomoč pri nameravani izdaji štajerskih nar. pesmi. Začel je prevajati slov. tekste v nemščino. Iskal jih je med narodom in v knjigah, mnogo so mu jih oskrbeli slovenski nabiratelji (Prešeren, Vraz, Korytko, Kopitar, Ravnikar, Zalokar, Bleiweis). Prevodi, ki so izhajali 1837–45 v raznih almanahih ter izšli 1850 v posebni knjigi (»Volkslieder aus Krain«, poznejši dodatki šele v Castlejevi izdaji), pričajo sicer tuintam, da se prevoditelj še ni bil priučil popolnoma slovenščini, vendar so v glavnem uspeli. To delo, ki je spravilo slov. nar. pesem v evropsko evidenco ter zavzema še danes med prevodi slov. nar. poezije najodličnejše mesto, in pa topli »Nachruf an Prešeren« (1849), ki je nekoliko pripomogel tega poeziji do zaslužene pozicije v slov. slovstvu, sta taki A.-ovi oddolžitvi rojstni deželi, ki mu zagotavljata hvaležnost Slovencev. Obe glavni ideji njegovega literarnega in političnega udejstvovanja: nemški nacionalizem in liberalizem pa sta doživeli fijasko, čim jih je začel v praksi prilagajati na slov. razmere (bil je 1848 v Lj. s 63 izmed 93 glasov izvoljen za Frankfurt, 1860 član pomnoženega državnega, 1861—67 član kranjskega, od 1867 štajerskega dež. zbora, obenem od 1867 član gosposke zbornice na Dunaju): njegov liberalizem se je razblinil v prazen zvok, ko bi ga bil mogel kakor Smole v praksi uveljavljati za lajšanje razmerja do podložnih kmetov; njegovo iskanje kompromisne formule za pomirjenje nemškega in slovenskega nacijonalizma je bilo v resnici le iskanje izgovora za privilegije nemštva, ki jih slovenski narod ob naravnem razvoju stvari nikakor ni mogel več resno jemati v pretres. 1848 se je A. v dveh nemških brošurah zaman trudil, da bi vnel Slovence za Frankfurt, na kar je moral izvajati posledice in zapustiti nemški parlament; njegovo dosledno nasprotovanje akciji za uvedbo slovenščine v urade in šole ga je privedlo do tega, da je skušal 12. febr. 1866 osmešiti slov. zahtevo s podčrtanim »omnia mea mecum porto«, češ, Slovenci, ki imajo za zoologijo in botaniko šele eno knjigo, ne bodo imeli v doglednem času potrebnih učbenikov, iz česar je nastala pozneje bajka o slov. liter. v robcu, a vse to je ostalo brez trajnega vpliva. — Prim.: Auerspergove Polit. Reden u. Schriften, Wien 1906 (izdal Stef. Hock); Werke, Deutsches Verlagshaus Bong & Co. (izdal Edv. Castle, 5. zv., ki obsega tudi »Volkslieder aus Krain«, s pomočjo Iv. Prijatelja); Lokar, Anastasius Grüns Briefe an Prešeren und Bleiweis, Carniola 1908, 187—210; Lončar, Dr. Janez Bleiweis in njegova doba, ZMS 1909, 151, 172, 188; Prijatelj, Kersnik I, 64; Kidrič, Vraz in Grün, ČZN 1910, 205–22, 320–1, 355, 368; Kidrič, Anastasius Grün in Matevž Ravnikar-Poženčan, Veda 1911, 68–9; Wendel, Aus drei Kulturen, 201–9. Kd.

Kidrič, Francè: Auersperg, Marija Anton Aleksander, grof (1806–1876). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi131820/#slovenski-biografski-leksikon (22. oktober 2017). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine