Auersperg, Wolf Engelbert, grof (1610–1673)

Rodil se je najverjetneje v žužemberškem gradu, ki je po delitvi turjaške posesti med očetom Ditrihom in stricem Herbardom pripadel prvemu. Imel je še štiri mlajše brate, vendar sta dva umrla kot otroka. Srednji brat Herbard (1613–69) je bil vojak, 23. karlovški general in utemeljitelj vej Auerspergov na Šrajbarskem turnu in Križu pri Komendi, najmlajši brat Janez Vajkard (1615–77) pa minister na cesarskem dvoru in začetnik knežje linije Auerspergov. Oče je poskrbel za odlično izobrazbo sinov. Mlajša dva je poslal k jezuitom v München, Wolf Engelbert, ki mu je bilo kot prvorojencu namenjeno, da bo podedoval očetove nazive in njegov položaj, pa je študiral pri ljubljanskih in graških jezuitih. Po zaključenem študiju se je 1633 podal na potovanje po italijanskih in nemških deželah.

Sprva je bila celotna družina protestantska, vendar je zaradi protireformacijskih pritiskov deželnega kneza oče Ditrih skupaj s prvorojencem 1625 pri ljubljanskih jezuitih javno prestopil v katoliško vero. Temu zgledu je sledilo še nekaj kranjskih plemičev, kar je bil tudi eden od razlogov, da je cesar 1630 do takrat barone Auersperge povzdignil med grofe.

Kariera Wolfa Engelberta se je začela za časa cesarja Ferdinanda II., ko je postal cesarjev točaj in komornik. Nekaj let pozneje (1643) mu je cesar dodelil funkcijo kranjskega deželnega upravitelja, 1649 pa je po umrlem Antonu knezu Eggenbergu prevzel mesto kranjskega deželnega glavarja. Na tem položaju je ostal skoraj četrt stoletja, vse do svoje smrti 1673. Nosil je tudi naziv vrhovnega dednega deželnega komornika in vrhovnega dednega deželnega maršala na Kranjskem in v Slovenski marki, bil je cesarski tajni svetnik in od 1660 je imel naziv ekscelenca.

Bolj kot politik je bil znan kot podpornik umetnosti in mecen. Na njegovo pobudo so se v Ljubljani ustavljali številni italijanski umetniki, arhitekti, kiparji, glasbeniki in slikarji (svoj portret je dal naslikati Joachimu von Sandrartu, enemu najpomembnejših slikarjev tistega časa). Na pobudo cesarja Leopolda I. je 1664 stanove spodbudil k praznovanju praznika Brezmadežne in se s kranjskim vicedomom zaobljubil, da bo njej na čast postavil steber pred jezuitsko cerkvijo v Ljubljani.

Njegov dvorec (kasneje imenovan knežji dvorec) na Novem trgu, ki ga je začel graditi že v 30. letih 17. stoletja, je postal središče kulturnega dogajanja. V njem so se izvajale italijanske opere, kasneje tudi nemške predstave. Veliko pozornost je vzbujala tudi njegova bogata knjižnica, največja svoje vrste na Kranjskem pa tudi širše, ki jo je med 1655–68 uredil in popisal Janez Ludvik Schönleben. Vsebovala je številne rokopise in inkunabule; ob koncu 17. stoletja je štela že skoraj 7000 zvezkov. Tudi sama stavba dvorca in njegova okolica sta izstopala iz tedanjega povprečja. Valvasor opisuje predvsem lepo urejen vrt dvorca, kjer so rasli limonovci in pomarančevci. V njem je postavil več stavb za razvedrilo in kontemplacijo ter ga okrasil s kamnito plastiko. V dvorcu je Wolf Engelbert gostil tudi cesarja Leopolda I., ko je ta 1660 obiskal Ljubljano. Dvorec je bil poškodovan v velikem ljubljanskem potresu ter v začetku 20. stoletja porušen; na njegovem mestu danes stoji NUK.

Žužemberški grad in dvorec v Ljubljani pa nista bili edini nepremičnini, ki ju je posedoval. Že 1641 je od Jurija Jerneja grofa Zwickl-Khisla kupil kočevsko gospostvo, zraven pa še poljansko gospostvo. Dotedanje središče kočevskega gospostva, razpadajoči Fridrihštajn, je opustil. Kot njegovo nadomestilo je v Kočevju zgradil nov grad, ki je bil povsem uničen med drugo svetovno vojno. Ker je bilo kočevsko gospostvo grofija, je z nakupom gospostva pridobil tudi naziv kočevskega grofa. Ta naziv so dobili tudi vsi njegovi nasledniki, ki so bili lastniki Kočevja. Gospodovanje Wolfa Engelberta na Kočevskem so zaznamovala nasprotja med njim in njegovimi podložniki. Že 1654 so se kmetje pritožili pri cesarju, da jim novi gospod poleg rednih nalaga še izredne davke. Cesar je njihove pritožbe zavrnil in jim ukazal, naj bodo pokorni svojemu gospodu. Kmetje se s tem niso sprijaznili in so se leta 1662 uprli. Wolf Engelbert je tedaj pokazal svojo odločno stran in je upor uspešno zatrl. Pet let kasneje mu je cesar Leopold podaril mesto Kočevje, ki je bilo do tedaj deželnoknežje.

Wolf Engelbert je v svoji oporoki, ki jo je napisal že 1654, dvajset let pred svojo smrtjo, za svojega univerzalnega dediča določil brata Janeza Vajkarda. Po določilih oporoke je tako ob njegovi smrti 1673 vse premoženje podedoval brat Janez Vajkard, s tem pa je tudi celotna šumberško-žužemberška dediščina prešla na knežjo linijo Auerspergov. V dediščino so med drugim sodili tudi Višnja Gora, gradiča Kozjak in Mala vas pri Dobrniču ter zdravilni vrelci v (Dolenjskih) Toplicah. Še pred smrtjo je uredil družinsko grobnico v kapeli sv. Antona Padovanskega v ljubljanskem frančiškanskem samostanu, kamor so poleg njega v naslednjem stoletju pokopali večino na Kranjskem živečih grofov in tudi knezov Auerspergov.