Primorski slovenski biografski leksikon

RABATTA, furlansko-goriška plemiška rodovina iz Firenc, ki se je naselila v Gor., razširila po Furlaniji in se počasi uveljavila v gor. mestnem življenju. Prvi podatki o njih so skromni, v glavnem le imena in poklic. Tako je neki Anton Rabatta 18. jul. 1337 kupil štiri zemljišča, eno v Podgori, drugo morda v Krepljah. Giovanni R. je bil 1399 in 1411 kapitan Gorice. Bernard R. je bil 1534 kapitanov namestnik v Gor. Povzpeli so se v 16. stol., dosegli plemiško čast in se uveljavili v diplomaciji ter v vojaškem in cerkvenem poklicu. Važnejši so: Jožef, diplomat in vojak, r. neznano kdaj v Gor., ubit 31. dec. 1601 v Senju. Bil je general in komisar praškega cesarskega dvora in svetnik na dvoru nadvoj. Ferdinanda v Gradcu. 25. dec. 1595 je postal vicedom vojvodine Kranjske. Proti koncu 1598 ga je nadvoj. poslal v Rim k papežu Klementu VIII. in v Benetke kot svojega poslanika, da bi rešil zapleteno uskoško vprašanje v Senju, ki je grozilo z vojno med Benetkami in Avstrijo. Ker pogajanja niso uspela, ga je nadvoj. dec. 1600 imenoval za svojega komisarja v Senju. Naročili so mu, naj zamenja uskoško posadko z nemško, preseli uskoke v Otočac, begunce iz beneške Dalmacije pa prežene ali izroči Benečanom. R. je prišel v Senj 29. jan. 1601, zaprl mesto in začel trdo in okrutno nastopati z uskoki. Nekaj beguncev je vrnil Benečanom po spisku, ki so mu ga dostavili, kakih dvesto jih je preselil v notranjost za posadko proti Turkom, ubiti je dal ugledne uskoške vojvode, kneza Martina Posedarskega in Marka Margitića ter slavnega uskoka Jurija Maslarda, ki je prišel iz Dubrovnika. Ko je hotel kaznovati s smrtjo Juriša Sučića (Juriša Senjanin v ljud. pesmi), ki se je s svojim odredom vrnil v Senj, namesto da bi šel na bojišče, so se uskoki uprli, oblegali R. v dolnjem gradu, s topovi porušili zid, pobili njegovo nem. posadko in tudi njega ter ga obglavili. Pokopali so ga v Gor. pri frančiškanih. R. in njegovo delo v Senju je opisal hrv. pisatelj Avgust Šenoa v povesti Čuvaj se senjske ruke (1875). (Morelli III, 425–34, ponatis 1974; EJ, 7, 3).

Anton, grof, diplomat, Jožefov sin, r. neznano kdaj, u. 1650. L. 1618 se je poročil z grofico Felicito Colloredo Mels in imel vsaj štiri sinove. Od 1622 je bil kapitanov namestnik v Gradiški, od 1632 kapitan. Tega leta je bil cesarski odposlanec pri it. republikah, da bi jih pridobil za zvezo proti protestantom, vendar ni uspel; 1637 je bil imenovan za poslanika v Benetkah. Napredoval pa je tudi v družbeni lestvici: najprej je bil gospod Kanalski, 1622 baron Dornberški, 1634 grof. (Morelli III, 334–37).

Jožef , 12. lj. škof od 1664–83, Antonov sin, r. okr. 1620 ali 1621 (Dimitz in Morelli navajata 1625, a tedaj se je po SBL rodil mlajši brat Janez Bernard), u. 28. febr. 1683 v Lj., star 62 let. Že mlad je stopil v red malteških vitezov, se izobrazil na Malti, 1639 prestopil v veliki priorat v Pragi in postal komendator redovnih posestev na Češkem in v Avstriji. V letih 1641–42 je bil na vojni s Turki, nato je prepotoval več evrop. držav in se ustalil na Dunaju. Cesar Ferdinand III. ga je dal svojemu sinu Ferdinandu za poveljnika telesne straže, po njegovi smrti nadvoj. Karlu Jožefu za vrh. upravitelja dvora in vzgojitelja (1659). Ko je umrl tudi ta, je postal R. duhovnik in že istega leta (9. apr. 1664) ga je Leopold I. imenoval za lj. škofa. V Lj. je prišel 12. sept., posvečen pa je bil 16. nov. 1664. Imel je uglajen nastop, izrazit baročni umet. čut, smisel za slovenščino, ki jo je obvladal in v njej pisal ljudstvu. J. Schönlebnu je naročil, naj pripravi 2. izd. Čandek-Hrenovih Evangelijev in listov (1672). Sam je poleg uradnih objav (direktorijev) izdal pri Mayru v Lj 1679 Directorium agendorum tempore Pestis, kjer so dušnopastirski in higienski napotki za čas kuge, posneti po vodilnih avtorjih. Zahteval je stalni nedelj. verouk v poletnih mesecih in od duhovnikov dobro pripravo za pridigo, kar je strogo nadziral. Tako je vsaj posredno obnovil gojenje slovenščine in izhajanje slov. knjig (Matija Kastelec idr.). Dosledno je izvajal določbe tridentinskega koncila in dosegel natančno spisovanje matičnih knjig in statistike ter uvedel družinske knjige (status animarum). Dal je prezidati veliko cerkva v baročnem slogu in podaljšati lj. stolnico. Redno je opravljal vizitacije in vplival pomirjevalno na javnost. (Po dr. M. Miklavčič, SBL III, 1–2, kjer je bogata liter.; Morelli III, 338–40).

Ludvik, Antonov sin, kapitan Gorice, r. 23. febr. 1624 v Gradiški, u. 1664 v Gor. Leopold I. ga je 30. sept. 1661 imenoval za kapitana Gorice, a je ostal na tem mestu samo tri leta, ker je umrl. (Morelli II, 100–01).

Rudolf, tretji Antonov sin, je znan le po tem, da je bil maršal in da je umrl na Dunaju.

Rajmund Ferdinand, škof v Passauu, r. 4. febr. 1669 v Gorici, u. 28. okt. 1722 v Passauu. Oče Giovanni, mati Isabella della Torre. Gimn. je študiral v Lj. in Gradcu, na Dunaju je dovršil filoz. z doktoratom. Dobil je kanonikat v Olmützu, z 19 leti mu je papež Inocenc XI. 1688 podelil drugega v kapitlju v Passauu. Odšel je v Rim in tu študiral teologijo in kanonsko pravo. Ko se je vrnil v Passau, se je odpovedal prvemu kanonikatu, ker nista bila združljiva. Skrbel je za ekon. in cerkv. zadeve in bil več let generalni vikar dela škofije. 1700 je vizitiral celo škofijo. 18. jan. 1713 je bil izbran za passauskega škofa. 1716 je obiskal Gorico, po kateri se mu je vedno tožilo. (Morelli III, 341–42).

Prim.: Zlasti Morelli II. in III., SBL III, 1–2 in EJ 7, 3.

Jem.

Jevnikar, Martin: Rabatta. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/rodbina/sbi943720/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (27. februar 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 12. snopič Pirejevec - Rebula, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1986.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine