Devinski

DEVINSKI, plemiška rodbina.

Rodbina domnevno izvira iz furlanskega prostora. Grad Devin/Duino/Tibein na severu Tržaškega zaliva (danes Stari grad, na izpostavljeni obalni čeri tik ob novem devinskem gradu), po katerem so prevzeli rodbinsko ime, naj bi stal že v začetku 12. stoletja. Prvi, ki se je dokumentirano imenoval po njem, je bil Diethalm, ki se je 1139 zapletel v obmejni ozemeljski spor s Tržačani.

Devinski so bili od vsega začetka ministeriali oglejskega patriarha, že v začetku 13. stoletja pa se vse pogosteje pojavljajo v spremstvu Goriških grofov, dinastije, ki se je tedaj začela osamosvajati izpod okrilja Oglejskega patriarhata. V generacijah sinov in vnukov Štefana II. se je rodbina dodobra usidrala na oglejskem Krasu in v Istri. Hugo I. (1188–1234) je nadaljeval glavno linijo s sedežem na Devinu, Vošalk III. (1234–1252) je imel v rokah istrski Momjan, Henrik (1188–1234) Prem, Štefan III. (1234–1260) pa se omenja kot goriški ministerial na Castelnuovu v Furlaniji.

Od druge polovice 13. stoletja so se Devinski vse močneje navezovali na Goriške, tedaj vodilno silo na obravnavanem območju. Hugo II. je med 1265, ko je po propadlem poskusu goriške ekspanzije na zgornjem Koroškem več let preživel v salzburškem ujetništvu, in 1301, ko je iz neznanih razlogov padel v grofovo nemilost, kot najvišje rangirani zaupnik Alberta II. sodeloval pri številnih pomembnih pravnih in diplomatskih zadevah Goriških. Še večji ugled je dosegel njegov sin Hugo III. (1297–1328), ki se je proslavil kot goriški vojskovodja v vojnah v severni Italiji, po smrti Henrika II. Goriškega pa je bil imenovan za glavarja Goriške grofije (južno od Karavank in prelaza Plöcken ter distrikta Treviso).

Sredi 14. stoletja so se Devinski spričo zatona dinastije Goriških začeli udinjati Habsburžanom, ki so tedaj širili svoj vpliv proti Jadranu. Sledilo je tudi vse tesnejše povezovanje z rodbinami iz vzhodnoalpskega prostora, denimo s Ptujskimi in Walseejskimi. V tem času je rodbina dosegla vrhunec s Hugom VIII. (1354–1390), ki je v habsburški službi zasedal številne pomembne in donosne urade. 1380 je poleg oglejske istrske mejnogrofovske funkcije od vojvode Leopolda prejel še urad glavarja v Istri, skupaj z zastavo celotne Pazinske grofije. Leto pozneje se omenja kot glavar v Trevisu, 1385 pa je postal deželni glavar na Kranjskem. Razpolagal je z obsežno zemljiško posestjo, ki se je razprostirala od Krasa in Istre (Devin, Senožeče, Prem, Gotnik, Lupoglav, Kastav, Moščenice, Veprinac, Pazin, Reka) prek Gorenjske (Goričane, Novi grad ob Kokri) in Koroške (Pliberk) vse do Štajerske (Slovenj Gradec, Radlje ob Dravi, Maribor). Kmalu po njegovi smrti 1390 je rodbina v moški liniji izumrla, vse njene posesti pa so prešle v roke edinih dedičev Walseejcev, ki so se s tem za več kot pol stoletja uveljavili kot ena pomembnejših plemiških rodbin v slovenskem prostoru.