Novi Slovenski biografski leksikon

CORADUZZI (tudi Coraduzi, Caraduzzi), baroni, plemiška družina.

Po izročilu rodbina Coraduzzi izvira iz Toskane, kjer je ok. 1300 živel Giovanni Coraduzzi. Dva njegova potomca, brata Fabijan in Friderik, sta v 16. stoletju stopila v habsburško službo, prvi kot zdravnik v Ljubljani, drugi kot poročnik v avstrijski vojski. Fabijanov sin (po drugih podatkih nečak) Rudolf (u. 1618) je bil cesarski odposlanec v Rimu, tajni svetnik in podkancler, od 1603 deželan na Kranjskem. Bil je tudi v stikih s Tychom Brahejem in je zapustil dragoceno knjižnico, ki je delno prešla v dvorno knjižnico v Gradcu in delno v knjižnico dunajskih jezuitov.

Drugi Fabijanov sin Peter je bil glavar v utrdbi Maranuto v Furlaniji, 1599 je spremljal nadvojvodinjo Margareto v Španijo ter se bojeval v Belgiji in na Sedmograškem. Njegova sinova Peter (u. 1647) in Rafael sta bila 1631 povzdignjena v baronski stan s predikatom »gospod v Koči vasi« (Freiherr von Coraduzzi, Herr auf Hallerstein). Rod je nadaljeval samo Rafael (u. 1654), ki je bil tudi deželni svetnik na Kranjskem. V zakonu z Rozino pl. Paradeiser se mu je rodilo sedem otrok, od katerih je Janez Rudolf (u. 1656) postal ljubljanski kanonik, Volfgang (1627–1657) cistercijan v Stični, Filip in Franc pa sta dedovala Kočo vas. Franc je bil poročen s koroško plemkinjo Ester Maksimilijano pl. Prückenthal (Ester Maximiliana Coraduzzi, r. 1662....;u.....) in imel z njo samo hčere. Ester Maksimilijana je v slovenski (literarni) zgodovini znana zlasti po tem, da si je s svojo hčerko Marijo Izabelo, poročeno baronico Marenzi, ki je živela v Trstu, dopisovala v slovenščini. Njuno korespondenco je 1980 objavil Pavle Merkù. (Glej članek Coraduzzi, Maksimilijana.)

Drugi Rafaelov sin Filip se je 1659 poročil z ljubljansko meščanko Kristino Schönleben (sestro Janeza Ludvika Schönlebna). Ker je bila poroka stanovsko neenakovredna, je v njegovi družini vzbudila velik odpor. Njun sin Janez Rudolf (Joannes Rudolphus, 1663–1717) je bil znamenit pravnik in prisednik ograjnega sodišča v Ljubljani, pa tudi član in predsednik akademije operozov. Izdal je Apes academicae operosorum Labacensium (1701) ter v rokopisu zapustil Florilegium diversorum epigrammatum in Poemata selectiora ad amicos (1708). Umrl je 1717 kot eden zadnjih baronov Coraduzzijev na Kranjskem. Usoda njegovega sina Karla Jožefa (r. 1707) ni znana.

Coraduzzi so bili na Kranjskem tudi zemljiški posestniki. Prvo gospostvo v njihovi lasti je bil Orehek pri Postojni, ki so ga kupili od Ahaca grofa Thurna. Njihova najpomembnejša posest je bila Koča vas pri Ložu, ki je postala del njihovega plemiškega predikata, nekaj časa pa so imeli v lasti tudi Lož in Mirno. Vsa gospostva so sčasoma prodali z izjemo Mirne, ki je s poroko Rafaelove hčere Alemane Felicite (u. 1667) prešla v posest grofov Lambergov.

Viri in literatura

  • SBL.
  • PSBL.
  • Österreichisches Staatsarchiv, AVA, Adelsakte, Adelsakt von Coraduzi Rafael u. Peter, 4. XII. 1631.
  • ARS, AS 1064, Zbirka plemiških diplom, št. 19.
  • ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, C-46.
  • Johann Baptist Witting: Beiträge zur Genealogie des krainischen Adels, II, Jahrbuch der k. k. heraldischen Gesellschaft »Adler«, n. F. 5. u. 6. Band, Wien, 1895, 162–163.
  • Pavle Merkù: Slovenska plemiška pisma družin Marenzi - Coraduzzi s konca 17. stoletja, Trst, 1980.
  • Majda Smole: Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana, 1982.
  • Monika Deželak Trojar: Janez Ludvik Schönleben (1618‒1681) : oris življenja in dela, Ljubljana, 2017.
Preinfalk, Miha: Coraduzzi, baroni. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/rodbina/sbi1021670/#novi-slovenski-biografski-leksikon (17. julij 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine