Primorski slovenski biografski leksikon

Dornberg (Dorimberger, Dirimbergo), ugledna gor. plemiška družina. Verjetno izhaja iz istoimenske družine, ki je v 12. stol. prebivala v Frankoniji (nosila naslov »advocatus« Schalkhausena in je imela na grbu upodobljeno aloo v zlati vazi na srebrnem polju), razne družinske veje pa so segale še na Bavarsko in v Azijo. Zgodovinar Della Bona trdi, da izhaja gor. veja D. iz frankonske združene z bavarsko iz Ansbacha (Anspach); opira se na dejstvo, da so si gor. grofje, ki so gospodovali na ozemlju Pusterthala, najraje izbirali upravnike (ministeriale) med Bavarci in Korošci; družina Dornberg pa je bila že od najstarejših časov v službi gor. grofov. Coronini pa trdi, da ima gor. veja D. svoj izvor na Štajerskem in prišteva med njene člane samega patriarha Pellegrina (1195–1204). Okrog 1430 zasledimo Dornberžane tudi v Vidmu, a se ta veja kaj kmalu izgubi in propade (1477). Verjetno so se v 15. stol. nekateri njeni člani uveljavili tudi v Krminu, nimamo pa iz tega obdobja zaneslivejših podatkov. Dornberžani so imeli med Slovenci v gor. grofiji važno vlogo: njihova ozemlja so se širila prav po predelih, kjer je bila večina prebivalstva slov. rodu; sodna oblast teh področij je bila izročena njihovi milosti. Tako so izvrševali sodstvo na področju Strani, Tolmina, Števerjana, Lok, Zalošč (Dornberga) in Stražic. Veliko članov dornberške rodbine je imelo visoke službene položaje pri gor. grofih in nato pri avstrijskih nadvojvodih vse do leta 1630. Pozneje pa so bili izrinjeni iz javnega življenja, zaradi česar so zabredli v obubožanje in v skorajšnji propad (v 18. stol.). – Volcher (Folcher, Fulcherio) je prvi član rodbine D., ki je prebival na Goriškem. Nastopa v vlogi razsodnika pri sporu v začetku 13. stol. (1202) med gor. grofi in oglejskim patriarhom Pelegrinom II. 1205 je bil imenovan za viteza zlatega reda (eques auratus). Posedoval je tudi grad v Miljah (Muggia). 1206 je gor. grof Mainhard podaril Henriku 10 kolonij v okolici Strani (Kromberk). 1224 je grof Mainhard II. izročil Volcherju D. grad, ki je po dornberški družini dobil ime Dornberg. 1281 se je Oton odpovedal tej posesti v korist patriarha. Ta je nato prepustil grad Rihemberžanom. V zameno za glavarstvo v Tolminu so Dornberžani po 1400 oddali celotni fevd v Dornbergu gor. grofom. 1407 je grof Henrik IV. prepustil omenjeni fevd družini Rabatta. Friderik in Gregorij sta kot poslanca službovala pri patriarhu Raimundu (1273–74), preden je ta dospel v Furlanijo, Nikolaj in Volcher pa sta spremljala grofa Alberta II. na konferenco v Čedad (1274). Leonhard in Volrih sta bila v letih 1315 odnosno 1318 namestnika (vicedomina) grofa Henrika II. Leonhard je bil v letih 1401 do 1415 večkrat imenovan za glavarja gor. grofije. Gregorij je bil 1462 eden najstarejših članov dež. stanov. Ulvin je 1446 kot glavar upravljal gor. grofijo in 1465 bil poslanec v beneški republiki in v otomanskem cesarstvu. Njegov brat Ahac se je izkazal kot svetovalec gor. grofov in vojaški poveljnik (1460), Jurij pa kot glavar gor. grofije in poslanec pri cesarju Frideriku III. (1558). Pod Leonardom, zadnjim gor. grofom je še drugi Jurij opravljal službo podglavarja gor. grofije in Krasa. Tudi po Leonardovi smrti (1500) so ostali Dornberžani vse do 1630 v posesti uglednih mest tako v diplomatskih kot v vojaških službah. Maksimilijan je bil državni svetovalec cesarja Maksimilijana I. (1501). Maksimilijan II. se je bojeval na furlanskih tleh v letih 1508–1516 in bil nato postavljen malteškemu redu za priorja. Bratje Leonard, Erazem in Rajmund so se skupno s cesarjem Maksimilijanom I. bojevali proti Benečanom v Furlaniji. Erazem pa je po vojni 1518 postal vladarjev namestnik (luogotenente) na Kranjskem. Prav tako kot on sam so se uveljavili njegovi sinovi: Franc je bil od 1570 do 1581. vlad. nam. v gor. grofiji. Maksimilijan je zapisan med sestavljalci gor. statuta, obenem pa je kot poslanec služboval pri cesarjih Ferdinandu in Maksimilijanu II. Vid je vrsto let živel kot vlad. nam. v Gor., od 1576 kot guverner v Trstu, nato kot poslanec v Benetkah in Rimu. Na lastne stroške je na svojem zemljišču v Gor. zgradil cerkev sv. Janeza Krstnika (1585). V teh letih je družina dobila plemiški naslov baronov s pridevkom Dornegg (ali Dornech). 1575 je Erazem spadal v krog patricijev, ki so v deželi nalagali javne davke. Gašper Vid, glavar na Tolminskem, se je 1617 bojeval proti beneškim četam, ki so se pomikale med hribi in jih potisnil globoko nazaj proti Čedadu. Po njegovi smrti je tolminsko glavarstvo prevzel Bonaventura d'Egk, ker je bil Gašper Vid verjetno brez naslednikov. Pozneje je to gospostvo prešlo v roke družini Breuner (1633), ki je bila štajerskega rodu, in nato v roke Coroninijev (tolminska veja, 1651). Družina Dornberžanov je odslej živela odmaknjeno in se začela polagoma bližati propadu. V 18. stol. zasledimo samo še tri ženske: Klaro (u. 1744), Terezo (u. 1748), Ano (u. 1774) in dva moška, Karla Leonarda, duhovnika (u. 1719) in Ivana Ignacija (u. 1779) kot edine predstavnike in zadnje potomce nekdaj tako slavne družine. Ivan Ignacij je dosegel visoko starost 102 let in je bil kot zadnji član družine pokopan v kapeli samostana sv. Frančiška. Hiša, v kateri so prebivali zadnji Dornberžani (potem zavod Contavalle), je kmalu postala last družine Petazzi.

Prim.: M. A. Nicoletti, Vite dei Patriarchi di Aquileja, rkp. v Biblioteca Civica di Udine, pass.; de Rubeis, Monumenta Ecclesiae Aquilijensis, Venetiis 1740, pass.; Lirutti, Delle cose del Friuli, Udine 1776–7, pass.; R. Coronini, Fasti Goriziani (prev. L. Da Ponte), Gorizia 1780, 10–11; O. Susans (Susanna), Thesaurus Ecclesiae Aquilejensis, Udine 1847, pass.; G. D. Della Bona, Sunto storico delle principate Contee di Gorizia e Gradišča, Gorizia 1853, 15–16, 33, 42; isti, Sulle antiche famiglie dei Reifenberg e dei Dornberg nella Contea di Gorizia, Trieste 1854, 15–39; isti, Strenna cronologica per 1antica storia del Friuli e principalmente per quella di Gorizia sino allanno 1500, Gorizia 1856, 59–144; Manzano, Annali, pass. (zlasti III, 166–168); Rutar, Tolm. 58, 90–92, 95, 96, 99–103, 143, 172; di Crollalanza, Dizionario storico-blasonico delle famiglie notabili italiane estinte e fiorenti, I, Bologna 1965, 369; Czoernig 1969, pass. (zlasti 542–544); Morelli, pass. (zlasti III, 340–344).

Vh

Vetrih, Jožko: Dornberg. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/rodbina/sbi1007720/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (23. marec 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 4. snopič Čotar - Fogar, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1977.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine